Netipično jezen zapis

Že na začetku povem, da tole ne bo smiseln, še manj pa pozitiven zapis. Sem zato preveč slabe volje in s, še vedno, preveč bolečo glavo. Za kaj gre?

Zdravstvene težave; neizdane naročilnice, ki se zgode, ko v sistemu nekdo malo brcne mimo in ki pripeljejo do tega, da bom morala sama plačati izobraževanja na katera me je poslal delodajalec; politično napumpane manijake, ki pijejo kri in se obnašajo popolnoma neprištevno; občesplošno slabo počutje v povezavi s parimi nočmi slabega spanja ter zavedanje propada določenih sanj. Upam, da bo takšno stanje trajalo samo danes, ker drugače je preveč črna napoved za naslednje dni. Nikoli nisem znala preveč dobro funkcionirati v malodušju. Ni moj element.

OK, dejstva? 

1. zaradi napak drugih močno oškodovan osebni proračun,

2. napoved natrpanega vikenda, ki ne bo omogočal počitka, in naslednjega tedna, ki je že zdaj videti prepoln,

3. sanje/pričakovanja/plani, ki se sesuvajo, kot hiška iz kart,

4. neproduktivnost, ki je posledica 1. in 3. in je depresivna.

Ampak če sem poštena do sebe in drugih me ne boli toliko 1., kot 3. Morala bi se, roko na srce, tega že morala navaditi. Vseeno naivno upam, da se bo izteklo meni v prid. Zakaj? Ker takšna sem, zato me trenutno stanje še toliko bolj žre in mi pije še tisto malo energije, ki jo imam. Upam, da je vse le posledica prehlada in 1. in ne dejstva, da se približuje rojstni dan, okoli katerega sem že tradicionalno malo depresivna. 

Kakorkoli že, ne počutim se nič bolje, kot pred zapisom. Grem stresat svojo raztresenost v katalog... I'll fit right in!

Sesutje in poskus klofutanja samega sebe

OK. Vem, da se je v zadnjem času tukaj pojavil sindrom hiper objavljanja. Ne, nimam izgovora. Preveč stvari me trenutno žuli, da si nebi dala duška.

Razmišljanje današnjega jutra, ki se je zgodilo še preden sem se sploh zavedala same sebe. Kako je možno da smo ljudje tako samo-destruktivni. Vemo, da moramo nekaj storiti, ker je to za nas dobro in zdravo, a glej ga zlomka tega ne storimo. Razmišlja se o tem, se o tem filozofira, naredi pa nič. In to je za nekoga, kot sem jaz (človeka dejanj) popoln šok. Še hujše pa je, ko se to zgodi meni. Nekaj popolnoma tujega in neverjetno frustrirajočega. Ne razumem ali moram kasirat res kakšno brco, da se bodo stvari zgodile ali kaj?

In sovražim krog v katerega sem se zapletla. Najprej ne moreš, potem pa se navadiš da ne greš in samo razmišljaš in filozofiraš. Frustrirajoče do amena. In to ni normalno. Poskušaš vse živo da bi se spravil, ampak rezultat je vedno isti. Zdaj prinašam to frustracijo vrtenja na blog. In ja, vi ste moje žrtve! :) Vem, vem grozna sem in izkoriščam vse tiste, ki ste slučajno prileteli naokoli. Danes začnem! Ne jutri, DANES!!!! Ker imam poln kufer spodletelih poskusov, sekiranja in očitanja. Vrh glave imam študiranja in filozofiranja!

Danes je ta dan!