Plačilna valuta je čas

Danes mi je Rada Sem Katarina prilepila tale video na FB in v meni ponovno nekaj podrezala. Ne maram kupovanja kar tako, ne maram potrate in jezi me, ko se uničujejo uporabne stvari. Zame je (sedaj) popularna "ponovna uporaba" le zdrava pamet, ustvarjanje pa izkoriščanje virov, ki jih imamo. Tako kot Joseju (Mujica, bivši predsednik Urugvaja) tudi meni ni blizu bežanje nazaj v jame, mi je pa blizu preprostost. Neuporabnost me duši. Navlaka me otežuje... do sedaj sem na to bolj gledala kot, da pač nisem pretirano spretna gospodinja. Zdaj pa mislim, da je to le odgovor na stanje duha v najstniških in izgodnjih 20-ih letih, ko sem bila močno nagnjena k zbiranju in nabiranju spominkov. Takšnih in drugačnih. Od ljudi (dobrih ali slabih), kamenja, posušenih listov in podobnega. Sedaj rajši nabiram spomine, smeh in res spektakularne prijatelje. Rajši, kot fotko imam objem. Rajši, kot nove ultra moderne čelje imam moje zveste kamperce. To ne pomeni, da se ne slinim po vseh tistih z 10 cm in več pete, ki so neizmerno luštni, a ostanejo na polici v trgovini.

Meni terapija ne pomeni majica/torbica, ki je ne bom nikoli nosila. To je zame kazen in potrata. Kot pravi Jose: "Za vse te stvari ne plačaš z denarjem. Plačaš s časom, ki si ga porabil, da si zalužil denar za to stvar. Življenje pa je vedno krajše..." Ampak krajše je tudi, ko si pustimo krasti čas z zamero in čas, ki ga namenimo, da vzdržujemo iluzijo popolnosti. Da imamo popoln zakon/službo in vse kar spada zraven. Sama v sebi se smejem, ko se zalotim, da bi komentirala s kakšno sočno, pa se rajši ugriznem v jezik in mislim naprej o tem kaj vse bo še prinesel dan. 

Moj zakon ni popoln, prav tako ne služba, še manj pa moj videz. Večkrat sem se opravičila za vse to in še marsikaj drugega, a drugače ne znam. Nočem živeti za iluzijo in vem, da mnogim to ni prav. Želim le živeti, ne delati škode in biti najboljša verzija sebe. Nekateri temu pravijo, da želim biti pristna, a "moderno" čivkanje o pristnosti me zmede. Večinokrat mislim, da ne govorimo o isti stvari. Me pa vedno znova navdihuje M., ki gre za svojimi sanjami. Odločila se je, da ne sprejema "stare" paradigme o "odraslosti", niti se ne podpiše pod novo. Piše svoje življenje, ki ima več smisla, kot katerakoli nalepka.

V tem trenutku se zavedam, da je absurdno, da razmišljam o potratnosti, ko je toliko potrebnih... ampak ali niso ti potrebni rezultat potratnosti in nebrzdanih apetitov? Ni trenutno stanje rezultat delovanja "demokracije", ki deluje tako, kot, da se revolucije niso nikoli zgodile in se ji čudim tako, kot Jose?

Primerjaj

Izogibam se. Vem. Danes me je brcnilo v rit spoznanje kako slabo poznamo ljudi okrog sebe. A vedno obstaja razlika. Ali nekoga ne poznaš ampak sta na "isti valovni" ali pa nekoga ne poznaš, ker nimaš interesa in oni tega niti nočejo (beri nikomur se ne da vlagati energije v odnos). 

Že samo po sebi mi je absurdna ideja, da nekoga res poznaš. Iskreno, niti sebe ne poznam, kaj šele drugih. Kako silno egotripaška se mi zdi ideja, da vemo kaj se dogaja v drugih. Vedno bolj je očiten problem odtujenosti. Odtujenosti od sebe in drugih. Ne bom zapadla v debato kje je krivec etc. Sedaj imamo pač luksuz razmišljati tudi o tem, a ne vem, če smo že pripravljeni na odgovore. 

Nestrpnost in potreba po pridiganju vsekakor nista silni vspodbudi. Smešno, a vedno bolj se mi zdi smiselna upočasnitev. To je seveda v nasprotju z vsem kar sem bila kdaj naučena, v nasprotju z notranjsko krvjo, ki mi teče po žilah in z idejo generacije, ki jo skrbi, da bo karkoli zamudila in ni nikoli dovolj. Fokus se mi je prenesel drugam. Verjetno tudi zaradi življenja, ki ga živim in izkušenj ter odnosov, ki jih imam. Vse me je izoblikovalo tako kot tudi vsakega drugega posameznika.

Neizmerno me jezi vsesplošno obsojanje in hkrati presneto predvidljiv odziv komentiranih. Zakaj? Zakaj se nebi brigali zase in poskusili živeti polna življenja? Pa pač karkoli to že pomeni. Nekomu so smisel življenja živali... Zakon! Drugemu pa čevlji.. super zate! Zakaj bi moral biti njihov fokus moj? Zakaj se nebi pogovarjali in ustvarjali mavrico osebnosti, izkušenj in zadovoljstva? Kaj nas ovira?

Kdo pa mislim, da sem, da bi od kogarkoli lahko zahtevala pojasnila? In zakaj bi morala sama pojasnjevati? Zakaj se večina stvari meri? Koga boš v življenju res prehitel? Si zato RES boljša oseba? Kaj ti pomaga, če si po merljivih parametrih boljši od vseh, hkrati pa v sebi razpadaš? 

Je pomembno kako izgledamo? Seveda. Nekaterim bolj, drugim manj. Je res važno kako visoko skočimo? Spet, nekaterim bolj in drugim manj... In zakaj bi potemtakem moralo biti moje življenje primerljivo s katerimkoli drugim? Zakaj edino kar šteje je koliko otrok/denarja/kilogramov/dolgih kocin sem sproducirala?

Vsa ta vprašanja pa ne dajejo odgovorv, ki jih res potrebujemo. Vse prehitro se spremenijo v grenak okus, ki mu ne moremo ubežati. Veliko pomembnejša od vprašanj so spoznanja in iskrenost do samega sebe. Nikomur ni potrebno razlagati in utemeljevati, a hkrati lahko kričiš z vseh streh sveta. Povej ako imaš kaj za povedati, delaj ako želiš delati. Bodi najboljše, kar lahko si, a zaradi sebe ne zaradi odobravanja drugih in vsekakor ne zato, da boš drugim svoj uspeh metal v obraz. Potem nima smisla. Izkoristi potenciale. Živi, upaj si in počni stvari, ki te osrečujejo. Živi življenje, ki ti riše nasmeh na obraz in seje mir v duši.

Z vsem biti

Zadnji čas nisem pretirano prisotna... Moja nemirnost je verjetno pogojena s fizično izčrpanostjo, neprespanimi nočmi in predolgimi urami v službi, vse seveda začinjeno z globokim nemirom, ki se kuha v meni že zadnjega pol leta. Potem pa se zgodi... Pogovor, ki te pretrese do tvoje biti. Enega taklšnih sem imela včeraj. M. je prihitela naokoli in si dejansko vzela čas, ki ga nima, in bila prisotna. Imeli sva pogvor, ki mi ne da miru. 

Vprašanja o obstoju, o "kriku nemega v puščavi", vprašanja o tem kaj si v resnici, ampak res v resnici želiš... Pretrese te. Zavedanje, da si navkljum trepetu v svojem bistvu srečen in se čutiš neverjetno blagoslovljenega, da lahko si... Kontradiktorno kakor se to sliši je dejstvo, da nismo samo eno ali samo drugo. Življenje je vedno kombinacija akcije in reakcije. Nikoli ni samo eno. Zelo malo stvari lahko odbijemo kot ponev jajca... Nič ni le belo ali črno. Je IN belo IN črno. Žaljivke, ki so zavite v celofan nasveta, ko ti povedo/svetujejo v smislu, da se tvoje misli ne ustavijo, ker nimaš dovolj dela... Vse te stvari se te dotaknejo, te pobijejo, te prisilijo, da se umakneš in deloma zapreš.

A ugotovitev včerajšnjega dne je tudi, da edino življenje, ki ga hočem živeti je (kot je rekel kolega kakih 15 let nazaj... ) "with a heart in my hand". Z mojim vse! Hočem delati dobro, živeti, dihati in biti. Biti prisotna. V dobrem in trpkem, se nehati opravičevati za to, ker sem in omejiti slabo vest, zato, ker se postavim zase. Omejim in priznam izsiljevanja, ki mi pijejo življenje; da jih imenujem in prekinem. Razpiham meglo, ki je prekrila in zabrisla odnose mojega vsakdanjika. Spustim zamero in bolečino in ponovno zadiham... 

In ko sem pisala ta zapis mi je v nos skočilo to... Očitno je res skrajni čas, da se odvrže toliko plasti zaščite in podre zidove. Zidovi ne le varujejo ampak tudi utesnjujejo... 

Vse kar želimo je pristnost

Pred časom sem že govorila o fantinu, ki na precej provokativen način vzbuja pozornost (predvsem angleško govoreče) javnosti. Fant je v zgodnjih 20-ih in usmerja pozornost na težke teme. Sam se zelo jasno opredeljuje, kot kristjan. V svojih govorih razlaga in govori o Svetem pismu in naukih. V nekem intervjuju sem zasledila, ko je govoril, da nima ambicij postati pridigar ali pa izoblikovati svoje verske ločine. Vse kar želi, s svojimi posnetki in govori doseč je, da se govori o težkih temah; da se odpirajo večja vprašanja in da se včasih vrže luč tudi na probleme, ki ostajajo skriti za vsemi dimnimi zavesami. Seveda govorim o Jeffersonu Bethke. Najbolj me je pritegnila njegova izjava, da si danes mladi želijo pristnosti. Ne potrebujejo represije in "velike vodje" ampak pristnost. Da se prav to pogreša v družbi. 

Ta izjava me je presenetila, saj govori točno o tem kar mislim tudi sama. Mladi ne potrebujejo besnih pridigarjev, ki se zapletajo v takšne in drugačne škandale. Ne potrebujejo velikih političnih vodij, ki bi jim govorili, za kaj je vredno živeti. Mladi potrebujejo pristnost in iskrenost. Ne govorim, da je vse to lahko. Nikakor! Dejstvo je, da so tisti, ki iščejo svojo pot mnogokrat veliko bolj trdni in iskreni. S tem pa povzročajo/povzročamo precejšnje težave tistim, ki bi nas radi "utaknili" pod le eno oznako.

Mislim, da spoznavanje sebe vodi k strpnosti in pristnosti. Vodi v čas, ko se bomo nehali skrivati za maskami in kazati s prsti na "grešnike". Ko smo gotovi vase ne potrebujemo nekoga, ki mu gre slabše, kot nam, da bi se počutili dobro; ne rabimo nikogar na katerega bi kazali s prstom, da preusmerimo pozornost. Iskanje svojega mesta v družbi in pristnosti v sebi je velik osebnostni korak, ki pa ga mnogi niso pripravljeni storiti, saj to pomeni, da mogoče ne bomo zadovolji z rezultatom. Zakaj? Ker mogoče na koncu ne bomo takšni kakršni družba hoče, da smo. A na tem mestu vas sprašujem: Živiš življenje zase ali za družbo?

Vsak dan znova je možnost za spremembo. Vsak dan! Vsak dan je priložnost, da živimo bolj pristno, da živimo svoje poslanstvo, da pomagamo, da smo bolj razumevajoči, da smo manj obsojajoči  Vsak dan je poln priložnosti za biti boljši, zase in za druge. Koliko teh priložnosti vidimo in izrabimo?

Naklonjenost

Zadnjič sem se pogovarjala s prijateljico o rojstnih dnevih. Omenila je, da ji njen ne pomeni kaj dosti in, da se zato tudi rojstne dneve drugih ne zapomni. Zdela se mi je zanimiva filozofija. Recimo meni je moj rojstni dan (oz. rojstni dan mojih bližnjih) odličen razlog zato, da se dobimo in kakšno rečemo in kakšno zamolčimo. Predvsem mi je pomembno druženje, pogovor, gradnja na odnosih. Pomembna mi je pozornost. moja do drugih in drugih do mene. Nima to nobene veze z razkošnimi zabavami in darili. To je drugotnega pomena. In zanimivo je kako smo si ljudje različni kar se tega tiče. Verjetno je to precej odvisno od tega kakšne vrste človek/osebnost si. Kaj ti pomeni in kaj ne.

Nikoli mi tudi ni bilo jasno kako si nekateri ljudje predstavljajo, da lahko kupijo odnos/ljubezen/naklonjenost. Eno je naklonjenost, ki si jo pridobiš zaradi tega, ker si takšen kot si in delaš tako kot delaš in nekaj popolnoma drugega je "naklonjenost", ki jo izkazujemo zaradi tega ker mislimo, da moramo. In odkrivam, da veliko ljudi ne loči med eno in drugo. To mi je dejansko nadvse fascinantno. Saj če nimaš iskrenih odnosov, potem pravzaprav nimaš nikogar in nič, kaj ne?