Preizkušnja

Včasih se zgodi, ko izveš nekaj kar te hkrati razveseli in pretrese. Vesel si za sanje drugih, a hkrati ti vzame sapo, ko se zaveš kako globoko leži tvoja žalost in mogoče tudi razočaranje in nemoč. Seveda poskušaš gledati na življenje z lepše strani, a včasih vseeno zadane. Običajno pa takšne stvari ne potujejo samostojno. Običajno prihajajo v valovih ter v družbi. No tokrat je bila družba neizrečeno nezaupanje. Dejanja pač govore zase. Razumem, a to ne pomeni, da me to ni prizadelo. Močno sta me zadeli obe novici. Sama zase mislim, da sem bolestno zvesta in se trudim stati ob strani tistim, ki me potrebujejo. Tudi tokrat bom, a hkrati vem, da bom razpadla v sebi. Vem, da bom slišala 1000 in 1 nasvet ipd., a hkrati vem, da se bom z vso situacijo morala spopasti sama. Vsa moja vprašanja bodo morala dozoreti, vsi očitki, sanje, upanja in zaupanje. Ponovno bo vse pod vprašajem. 

Sama v sebi vem, da si ne morem dopustiti, da bi razmišljala o vseh stvareh s katerimi nikoli ne bom blagoslovljena. A vseeno bo prišlo tudi to. In tudi z očitki se bo potrebno spoprijeti in jih sprejeti in dovoliti, da narede svoje in potem sestaviti novo sliko. Novo sliko življenja, sanj in prijateljstva.

Čas, ki me bo postavil na prepih in na preizkušnjo, kot še nikoli. 

Ni dovolj jamranje in vpitje za boljši jutri!

Priznam. Srečko sem! Poznam res spektakularne ljudi, ki mi vsak dan širijo obzorja in me "silijo" da odkrivam neverjetne širjave. Včeraj sem imela čast preživeti popoldne s spektakularno osebo, ki me razume bolj, kot si upam priznat in ki zahteva od mene, da sem najboljša verzija sebe. Da sem pristna in konkretna. Ne prenaša filozofiranja in napihovanja. Samo po sebi je to sicer luštno, ampak dejstvo je, da mi "najine kave" dajejo obilo materiala za razmišljanje je bonus. Včerajšnji pogovor je bil definitivno eden bolj plodnih.

Najbolj se me je dotaknila izjava, da samo kazanje s prstom ni dovolj. Ni dovolj opozarjanje, da nekaj ni uredu ipd. To je vedno potrebno nadgraditi z rešitvijo in s predlogom kaj bi bilo boljše. Ne zgolj teoretično in idejno ampak zelo konkretno; podprto z dejstvi, brez floskul. In ravno v konkretnem je hakeljc. Vsi vedno vemo kaj je najboljše za druge, ko pa je potrebno Delovati se pa izgubimo. Potrebno je delovati z veliko mero osebne integritete, poštenosti in zavedanjem kaj je prav in kaj narobe. Z zavedanjem, da nismo pogoltnili vse pameti sveta in da še kdo kaj ve in da je naša dolžnost vprašati. potrebno je razmišljati s trezno glavo, s sočutjem in hkrati z obilno mero kmečke pameti. idej je veliko, teorije še več izvedba pa je odvisna od premišljenosti oziroma, kot bi rekla Mrs. Spektakularna: "Počas v klanec!" In ravno to pozabljamo. Potrebno je biti preudaren in zaupati ljudem, da bodo delovali po najboljših močeh. Nujno je zaupanje ljudi in ne zapiranje z milijonom pravil in hakeljcev in tono papirja. Brez skrivanja za "rdečim trakom"! 

Hkrati pa je potrebno sneti "roza očala" in se zavedati realnosti. V tem tednu sem večkrat videla kako ljudje prelagajo odgovornost in nedolžne. To je narobe; ne ni prav, da se prelaga odgovornost in laže. Če te je dovolj v hlačah za pobiranje slave in dobrin, potem te je menda dovolj tudi za prevzemanje odgovornosti in dejansko delo. 

Še vedno so merila kaj je prav in kaj je narobe. Vsi delamo oboje in od nas je odvisno kakšen učinek ima naše življenje in delovanje. Vsak dan imamo priložnost za delanje boljšega sveta. Vsi in vsak dan, le izbrati moramo. Ne rečem, da je enostavno, pravim, da je možno. Ne govorim o lajšanju slabe vesti s sms darovanje, čeprav s tem ni nič narobe. A darujemo in delujemo lahko veliko bolj učinkovito in produktivno. 

Si kdaj pomislil koliko priložnosti je že šlo mimo tebe? Kaj, ko bi naslednjo zgrabil?

Preblisk dneva

Danes sem prebirala in gledala nek material na spletu in me je prešinilo: "Zakaj se omejujemo s tem česar ne moremo storiti?" Ne morem potovat in imet hiše. Ne morem imet bogatega socialnega življenja in srečne partnerske zveze. Vedno je potrebo IZBRATI ali eno ali drugo. Ampak zakaj? Zakaj je samo eno ali drugo? Zakaj pustimo, da nam družba ali pač nekdo narekuje kako lahko živimo? In zakaj pustimo, da drugi sodijo kaj je dovolj in kaj ni? Kdaj smo postali tako silno preplašeni in smo nehali poskušati stvari? Zakaj se nočemo učiti novih stvari? Sama neverjetno rada poizkušam nove stvari. Nikakor mi ni vse všeč; sem jih pa poskusila in gremo naprej! Tako si nabiram določena znanja in spretnosti; si širim obzorja in spoznavam svet.

Tako mi ni jasno zakaj bi moral izbrati le majhen kupček? Zakaj nebi ŽIVELA? Ali ni to naša odgovornost in poslanstvo? Da damo svetu najboljšo verzijo sebe? Ali ni bistveno, da pustimo pečat in bogatimo druge z našo edinstvenostjo? Zakaj nismo enostavno srečni?

Menim, da je res pomembno le, da služimo. Ne, da smo sužnji, ampak da delujemo v dobro drugih. Dovolj je za vse, le delovati je potrebno. Nikoli ni dovolj ako vse grabimo k sebi. Potrebno je biti zvest sebi in delovati. Pa kakorkoli že. Največ kar lahko narediš je, da si iskren, odprt in da živiš svoje poslanstvo. In to je to.

Sprejemanje staršev in odpuščanje

Smešno je, kako silno prizadanejo stvari, ki jih ni. Smešno koliko upov polagamo v ljudi, ki jih dejansko ni. So samo stvor v naših glavah. Smešno, kako se zanašamo na ljudi, ki nas ne prenašajo in ne marajo. Ki nas ne razumejo in nas prenašajo zgolj iz dolžnosti.

Zanima me kolikokrat rabimo biti še oklofutani, da bomo sprejeli dejstva, ki so pred našim nosom že vse življenje. Zakaj se tako besno trudimo, da bi nas sprejemali in imeli radi.

Smešno kako težko je pogledati v oči resnici in priznati, da nas tisti, ki naj bi nas "morali imeti radi" niti ne poznajo, niti ne razumejo. Da jim ne gre zaupati in da vanje nima smisla vlagati posebne veljave. Pač so. Iz dolžnosti nas sprejemajo in priznavajo to pa je tudi vse. Grozen občutek, a nikakor ne gre tajiti realnosti.

Ob tem pa je vsekakor potrebno dodati še, da ta nelagoden občutek dejansko ustvarjamo sami, ker zahtevamo, da se drugi ljudje obnašajo v skladu z našo idejo o tem kako bi se kdo moral obnašati. Ako bi te (nam bližnje) osebe zares imeli radi bi jih sprejemali takšne kot so. Brez zamer, da v preteklosti niso izpolnili (naših) pričakovanj, da niso bili ob nas takrat, ko smo jih potrebovali ipd. 

Ista je štorija pri starših. Pri njih smo še posebej občutljivi, a pride čas, ko je potrebno presekati otročjo navezo. Potrebno jih je pogledati, kot ljudi in jim nehati očitati stvari iz preteklosti. Vse tiste žaljive besede, ves sram, ki je s tem povezan in zamera. Na mestu je odpuščanje, saj drugače ostajamo ujetniki. Ujetniki napak in razočaranj drugih ljudi. Ako jim ne odpustimo ne moremo naprej. 

Šele, ko na to in vsa očitanja za pretekle bolečine, gledamo tako potem je (vsaj zame) jasen odgovor samo en. Iskreno in popolnoma se nam/jim odpusti in gre naprej. Modrejši, bolj ljubeznivi in z bolj pretanjenim občutkom za sočloveka in sebe, kot pred tem. 

Ob tem sem se spomnila še nečesa... kdaj si nazadnje odpustil sebi? Kdaj si nazadnje blagoslovil svoje kikse in si rekel "rad te imam"? In kdaj si dopustil, da ego vodi tvoje življenje in da pozabljaš kaj je dejansko pomembno?

Neiskrenost in izsiljevanje

Velikokrat razmetavamo s čustvi; jih uporabljamo za manipulacijo in z njimi opravičujemo svoja dejanja. Predvsem tista, ki nam niso v ponos. S čustvi mnogokrat izsiljujemo, pa se tega včasih niti ne zavedamo. Pred časom me je prešinilo kako zelo manipulativni smo. Namesto, da bi sprejemali ljudi takšne, kot so, jih poskušamo prilagoditi, spremeniti, "preoblikovati". Vedno znova zahtevamo nekaj od njih, potem pa še rečemo "če me imaš rad boš ...". Kako neverjetno hudobno od nas! Kaj ne pomeni ljubezen sprejemanje tistega kar JE in ne oblikovanje podobe in osebe, ki se bo nam dobro prilagodila? Manipulacijsko-izsiljevalni smo skoraj vedno. Vedno je še kakšen dodaten izplen, ki ga želimo. Kolikokrat kaj naredimo za dobro drugega; za njegovo dobro, brez skritega načrta zase? Kolikokrat se širokoustimo o svoji dobroti, sočutju in solidarnosti, vse to pa delamo z namenom nabiranja "všečkov", pohval in konec koncev tudi zavisti. Od vsega tega se polnimo. Energija drugih nas polni.

Kolikokrat pa se sami potrudimo in se napolnimo brez da bi izsesavali nekoga drugega? Kdaj smo naredili nekaj samo z mislijo na sočloveka, na ljubljenega. Kolikokrat smo se poklonili spominu na mrtve brez obtoževanja in mislijo "zakaj si me zapustil/za"?

Pa še primer včerajšnjega dne, ko je vse le predstava - farsa. Kdaj je postalo normalno, da smo neiskreni? Zakaj je tako težko biti iskren in povedati svoje mnenje in prispevati h konstruktivnim rešitvam. Zakaj so vedno skriti načrti, nagjanja in zahrbtne besede? Je to res potrebno?

Vse večkrat se sprašujem zakaj je tako pomembno, da pripadamo, če pa pripadnost od nas zahteva le še več laganja in neiskrenosti. Zakaj želimo druženja, ko pa to postane le obveznosti, ki jo je potrebno izpeljati in ne služijo ničemer drugemu, kot le gostincem in plehkim pogovorm?

Ne, nimam odgovora na ta in vsa druga vprašanja, ki me preletavajo. Vem pa, da moram živeti sama s sabo in trdno delam k cilju: Biti boljša, bolj iskrena, trdnejša. Biti jaz.

Kolikokrat se pa ti čutiš ujetega v vrtincu besed, ki ne pomenijo nič, čustev, ki izsisljujejo in odnosov, ki izčrpavajo?

Ljubezen

Malo manj pisarim, vem. Razlogov je več, a to vsekakor ne pomeni, da ne bom povedala tistega, kar me presune. Eden takšnih "presunkov" se je zgodil tudi včeraj, ko mi je pod prste priletel kratek, le 40 sekundni video o ideji, da mora vse naše delovanje stremeti k enemu cilju. Povečevanju in plemenitenju ljubezni.

Presunilo me je kolikokrat se izgubimo in zapletemo v lovke vsakdana in zdrah. Kolikokrat pustimo, da nas omreži ego in pohlep. Dejansko pa vse kar delamo stremi k ljubezni. Naše delovanje v službi, cerkvi, družini in med prijatelji, vse bi moralo biti podkrepljeno z ljubeznijo in v službi ljubezni. 

Vedno znova me preseneti kako lahko mala dejanja ljubezni in pozornosti spreminjajo svet. In svet potrebuje vso ljubezen in premik v drugo smer. Potrebuje vsakega izmed nas da delujemo in ustvarjamo ne samo boljši jutri ampak tudi boljši danes. Svet in sprememba se ne začneta jutri, ampak danes! 

Kolikokrat si v zadnjem tednu deloval v prid ljubezni in ne v prid ega? Kolikokrat si pustil Delovati in nisi premaknil nebo in zemljo, da bi bilo po tvoje?

Vse kar želimo je pristnost

Pred časom sem že govorila o fantinu, ki na precej provokativen način vzbuja pozornost (predvsem angleško govoreče) javnosti. Fant je v zgodnjih 20-ih in usmerja pozornost na težke teme. Sam se zelo jasno opredeljuje, kot kristjan. V svojih govorih razlaga in govori o Svetem pismu in naukih. V nekem intervjuju sem zasledila, ko je govoril, da nima ambicij postati pridigar ali pa izoblikovati svoje verske ločine. Vse kar želi, s svojimi posnetki in govori doseč je, da se govori o težkih temah; da se odpirajo večja vprašanja in da se včasih vrže luč tudi na probleme, ki ostajajo skriti za vsemi dimnimi zavesami. Seveda govorim o Jeffersonu Bethke. Najbolj me je pritegnila njegova izjava, da si danes mladi želijo pristnosti. Ne potrebujejo represije in "velike vodje" ampak pristnost. Da se prav to pogreša v družbi. 

Ta izjava me je presenetila, saj govori točno o tem kar mislim tudi sama. Mladi ne potrebujejo besnih pridigarjev, ki se zapletajo v takšne in drugačne škandale. Ne potrebujejo velikih političnih vodij, ki bi jim govorili, za kaj je vredno živeti. Mladi potrebujejo pristnost in iskrenost. Ne govorim, da je vse to lahko. Nikakor! Dejstvo je, da so tisti, ki iščejo svojo pot mnogokrat veliko bolj trdni in iskreni. S tem pa povzročajo/povzročamo precejšnje težave tistim, ki bi nas radi "utaknili" pod le eno oznako.

Mislim, da spoznavanje sebe vodi k strpnosti in pristnosti. Vodi v čas, ko se bomo nehali skrivati za maskami in kazati s prsti na "grešnike". Ko smo gotovi vase ne potrebujemo nekoga, ki mu gre slabše, kot nam, da bi se počutili dobro; ne rabimo nikogar na katerega bi kazali s prstom, da preusmerimo pozornost. Iskanje svojega mesta v družbi in pristnosti v sebi je velik osebnostni korak, ki pa ga mnogi niso pripravljeni storiti, saj to pomeni, da mogoče ne bomo zadovolji z rezultatom. Zakaj? Ker mogoče na koncu ne bomo takšni kakršni družba hoče, da smo. A na tem mestu vas sprašujem: Živiš življenje zase ali za družbo?

Vsak dan znova je možnost za spremembo. Vsak dan! Vsak dan je priložnost, da živimo bolj pristno, da živimo svoje poslanstvo, da pomagamo, da smo bolj razumevajoči, da smo manj obsojajoči  Vsak dan je poln priložnosti za biti boljši, zase in za druge. Koliko teh priložnosti vidimo in izrabimo?

Delovanje in Ego

V soboto se je zgodilo. Vse besede so se prelevile v dejanja in zgodil se je sejem. Sejem, ki so ga nekateri že pred začetkom obsodili na propad. Pa ni propadel, ampak je v celoti uspel!
Zanimivo je videti kako različne ideje o uspehu imamo. Že na začetku smo si razjasnile kaj želimo. Ni nam bilo do dogodka z veliko maso ljudi. Želele smo, da pridejo tisti, ki jim je to blizu - da se simpatizerji združimo. Prejeli smo kar nekaj kritik, ker ni bilo določenih "ustaljenih" elementov "tržnih dnevov" . Tako ni bilo benda, ni bilo oglušujoče glasbe; predvsem pa ni bilo šanka in alkohola. To je zmotilo presenetljivo veliko ljudi.
Po drugi strani pa mi nikakor ne gredo iz glave vse besede vzpodbude in navdušenja. Navdušenje ljudi, ki bi radi pomagali, sodelovali in delovali pa ne vedo kam se obrniti in kje začeti. Potrebno je nekaj pogovora, smeha in ne prevelike obsesije/ambicij.
Skozi leta opažam, da veliko bolje uspevajo dogodki/projekti, ki so zastavljeni nesebično. Veliko več zadovoljstva in uspeha prinesejo. Pa ne govorim le o tem dogodku. Govorim tudi o kozmetiki, ki jo izdelujem (in receptih, ki jih delim) in pisanju, razmišljanju, učenju in pogovorih. Kako hitro nas lastne ambicije in požrešnost zaslepijo in pozabimo zakaj smo tukaj. Da smo tukaj zato, da delujemo. Da smo; da pomagamo in delamo svet boljši. Ne le za tiste, ki jih poznamo ali pa imamo radi, ampak tudi za sočloveka. Mnogokrat nas nič ne stane, le malo potrpežljivosti, nasmeh ali razumevanja.
Pa vedno znova sem osupla kako malo je potrebno, da nas pogoltne naglica, ambicija, želja po še in hitrosti. Vse je potrebno narediti takoj in biti moramo najboljši! V vsem tem se vidi neverjetna moč ega.
Včeraj me je močno zbodla izjava vaditeljice, ki je razlagala novincem določene elemente in med drugim omenila, da se bodo tukaj našli predvsem tisti, ki imajo že tako težave z egom. Verjetno si predstavljate, da me je skoraj odneslo s podloge! JAZ? Ne! Tukaj sem zaradi drugih stvari! Kaj se pa gre ipd. in potem se slišiš. Vse kar sem si lahko rekla je: "Ego pozdravljen! Lepo da si se oglasil, zdaj pa prosim odpeketaj naprej, ker nimam časa zate." Prešinilo me je kolikokrat naša dejanja vodi prav on pa se tega niti ne zavedamo. Del razvoja je verjetno tudi zavedanje tega dela naše osebnosti. Ne boj z njim ampak zavedanje in prepoznavanje kdaj deluje.
Potem pa je tukaj še današnji spektakularen pogovor s prijateljico in spoznanje kako dobro se poznava in kako pomembno nama je, da je druga srečna. Kako hitro pozabimo! Tudi to, da ljudem ne pustimo blizu je delo ega. Obrambni mehanizem in nevemkajše. Phhhhhh! Le strah, da slučajno kdo ne opazi, da smo kaj manj kot popolni. Posplošujem in pa govorim iz izkušenj.
Nauk tedna? Potrebno se je zavedati sebe in Delovati. Boljši si lahko le takrat, ko se bolje spoznavaš in segaš preko sebe. Si in hkrati nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu. 

Širjenje družine ali rojstva in poroke

Pred mesecem se je poročila sestrična. Sreča, navdušenje in občutek zadovoljstva, ko vidiš da tvoji dragi Žive. So srečni, delujejo, živijo svoje sanje in sanjajo nove. Takoj po poroki nisem mogla pisati o tem, ker bi verjetno zalila tipkovnico od vse razneženosti in solz. Silno sem bila srečna, da sem za D dan uporabila vodoodporna ličila. Navdušujoče je videti ljubljene, ki so srečni. Dih jemajoče je bilo videti kako sta se ženin in nevesta spopadla z vsem kar "ohceti pritiče". Vsem tetam in stricem, običajem in podobnemu. Vesela sem bila, ko sem lahko videla kako funkcionirata kot par in stojita kot eno. Nista pustila, da bi ju organizacija pogoltnila ali pa razdvojila. Navdušena sem bila nad njuno sproščenostjo in tem, da je bil njun dan res njun in ne nesrečen ujetnik običajev in zahtev obeh družin. Bila je fešta, smeh, ples, morje solz sreče in še več srčnih želja.

Priča nevesti je bila njena sestra, ki je bila visoko noseča in je žarela. Sestri, ki sta srečali svoje sopotnike - duši družici, ki sta ju še bolj zbližali. Družinska sreča in blagoslov. "Nadaljevanje dogajanja" je bilo v petek, ko je priča/moja sestrična rodila. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako se družina veča. 

Popolnoma pa me je pretresla moja mama, ki se mi "ni upala" povedat za srečno novico, ker naj bi vedela, da me "take stvari" spravijo s tira. Hvala Bogu je obveščevalna delala bolje,kot dobro naoljen stroj! Nikoli mi ne bo jasno kako naj nebi bila neverjetno vesela za druge, brez bolestne obsesije z mojimi "travmami". Ker nama nikakor ne uspe pri otrocih, pa bi moram vsakega srečnega otroka dojemati, kot opomin/udarec v trebuh/itn? Prosim lepo! Kako naj ne bom neverjetno vesela za novopečenega starša, dedke in babice ter seveda za strice in tete? Sreča drugih je vedno navdihujoča. Sreča se vedno širi, saj v tem je vendar njen namen.

Vesela sem, ker lahko vidim srečo, ki raste. Vsi, ki prihajate v družino (pa če se vanjo poročate ali pa ste vanjo rojeni) bodite pozdravljeni in obilen božji blagoslov. Hvaležna sem, ker ste se nam pridružili! 

Kompromisi in želja po Delovanju

Včeraj, ko sem pisala o naših pripetljajih, sem imela v glavi le željo, da se skašljam in  grem potem lažje naprej. Da naredim tisto v kar verjamem. A izkazalo se je, da se nikakor ne morem rešiti občutka ujetosti v papirje/obrazce in neumnosti. Nikakor mi ni jasno kako je lahko določenim ljudem dovoljeno vse. Izjavljanje neumnosti, nedelovanje in popolna nesposobnost. To pa se ne nanaša na naš projekt. Nanaša se na pripetljaje zadnjega meseca v službi in to me je mogoče pahnilo čez rob. Rezultat pa je bil včerajšnji zapis.

Danes sva pri kavi s sodelavko ugotavljali kako neverjetno je, da je ljudem popolnoma vseeno, ko prelagajo odgovornost in delo na druge. Ne končujejo svojega dela ali pa komplicirajo z motivom, da njim ne bo potrebno delati. Preseneča in fascinira (pa ne v pozitivnem smislu) me kako zelo oholi in prepotentni so ljudje. Vseeno jim je kaj njihovo nedelovanje povzroča, kakšne posledice ima njihovo nevestno delo in kakšno škodo povzroča egotripanje. Zakaj dobro dela tisti, ki ovira postopke in onemogoča, da bi se postopkovno kolesje vrtelo hitreje.

Potem se zgodi vsesplošno pljuvanje po ljudeh iz državne uprave. Ne gre se zame, meni je jasno kje sem, kaj delam in kdo sem; ampak žal mi je, ker so v isti kotel vrženi ljudje, ki res delujejo in so ekstremno pridni in fleksibilni, a so v isti mineštri, kot tisti, ki hodijo v službo na kavo. 

Nisem pravi državni uradnik. Pri meni šteje učinkovitost in opravljanje svojega dela. Sem pristaš spreminjanja sveta na bolje in izpolnjevanja svojega poslanstva. Ne verjamem v to, da lahko nekje stagniraš; vem pa, da je včasih potrebno marsikaj prežvečiti, da izpolniš svoje sanje. Ostro nasprotujem umiranju na obroke, apatiji in delu zaradi dela.

Vem, vprašali me boste zakaj potem ne vržem vsega stran, razširim krila in se z vso predanostjo posvetim svojim projektom in stvarem v katere verjamem. Razlog je enostaven. Hrana stane. Temu navkljub mislim, da je za ljudi, ki želimo spreminjati svet ravno toliko poti, kot je ljudi. Ni prave ali napačne. Ključno je le da Delujemo. Ne delamo ampak Delujemo! Kjerkoli smo in kdorkoli smo. Nekaterim se zdi takšno razmišljanje smešno jaz pa vem, da imam poslanstvo. Izpolnjevanje poslanstva je zame ključno in brez njega bi se verjetno ponovno izgubila v pričakovanjih drugih. Živeti v svoji pristnosti in delovati! 

Zase nikakor ne trdim, da nikoli ne bom izbrala drugačne poti, kot jo imam sedaj. Vse ob svojem času. Ko bo pravi čas bodo tudi odločitve temu primerne. Zavedanje tega je že pred časom prineslo spoznanje, da je potrebno delovati navkljub okolju, ki te obkroža. Nikoli ne smeš pozabiti na to kdo si in kaj delaš. Zakaj si tam in kaj je tvoje poslanstvo. Ni težko delovati v okolju tebi podobnih, pravi izziv je delovati tam kjer okolje ni idealno. Na to ne smemo pozabiti! Ostalo so le odrgnine in brušenje na poti...

Želja po pomoči

Pred časom sem bila povabljena v druščino deklet, ki želi ustvariti boljši svet. Ne govorimo o spreminjanju v globalnem okolju ampak na lokalni ravni. Odločile smo se, da bo prvi dogodek, ki ga bomo organizirale, poteka v duhu dobrodelnosti, in sicer za potrebne v našem okolju. Ne za nekoga tam daleč, in za brezosebne akcije pri katerih ne veš niti koliko sredstev, če sploh kaj, "pride" do tistega za katerega so se zbirala. 

Organizacija je stekla. Vse smo se strinjale, da smo prostovoljke, saj vse močno verjamemo v idejo in filozofijo, ki stoji za vsem skupaj. Vseskozi nas namreč preveva zavedanje, da ne gre vsem enako dobro/slabo in da je naša dolžnost, da pomagamo tistim, ki nimajo takšne sreče, kot jo imamo me. Poleg tega pa nam je vsem silno blizu ideja t.i. 3R. Reduce, reuse and recycle, se pravi zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj. 

Kaj kmalu smo bile postavljene pred zid inštitucij za katere smo verjele, da dobro delujejo v naši okolici. Nihče namreč ni imel pojma kdo bi pravzaprav zbrana sredstva najbolj potreboval. Predstavnica lokalnega Rdečega križa nam je celo zabrusila, da se tega pri nas ne rabi in da ima potem s tem samo dodatno delo... Prosim??? Še vedno sem popolnoma šokirana.

To me je spomnilo, da je pred časom sestra želela podariti cel kup ekstremno dobre slivove marmelade. Pač tistim, ki potrebujejo pomoč, kot manjši cukrček - pa ni smela. Njena slastna domača marmelada namreč ni imela vseh potrebnih certifikatov!

Popolnoma sem osupla, da smo medsosesko pomoč zreducirali na cel kup papirja in nič dejanj. Sprašujem se koliko ljudi je že želelo pomagati, ponuditi euro ali pa roko pa je prej obupalo, kot pa se borilo z mlini birokracije in nesmiselnega besedičenja. Zakaj je tako težko enostavno pomagati. Zakaj rabiš potrdilo, da si pri zdravi pameti, da imaš priporočila in nevemkakšna potrdila in še cel kup potrpljenja z nefleksibilnimi uradniki za to, da bi enkrat tedensko obiskoval dom za ostarele in bral zainteresiranim, se z njimi pogovarjal ali pa enostavno z nekom igral šah?

Kako je možno, da se še tako pristni nameni zreducirajo na obupane ljudi, ki bi le radi storili kaj dobrega, pa obupajo. Zakaj je tako težko deliti del svoje sreče. Ne govorim o miljonskih donacijah. Noja saj mogoče je v tem težava, ako bi bila velika donacija bi verjetno vse birokratske inštitucije skočile pokonci, saj od tega so vendar plačane in ne od evra tu ali tam. Nisem pravična, vem. Ne pravim, da so vsi slabi ali karkoli podobnega, le popolnoma so me šokirali. Na občini nimajo sklada, ker naj bi bilo s tem preveč dela... 

Vse kar želim izpostaviti je, zakaj je tako težko pomagati? Zakaj smo tako skopi s svojo pomočjo in zakaj hkrati tako omahljivi pri sprejemanju pomoči?

Vem, da ni pomoč le euro ampak med pogovorom sem izvedela, da je več mladih, ki želijo pomagati. Zlaganje polen, pomoč pri vsakodnevnih ali vsakotedenskih opravilih. Sajenje zelenjave in pobiranje pridelka. Ne govorimo o velikih akcijah z mogočnim PR aparatom. Govorim o vsakodnevnih prijaznostih in pozornostih.

Kdaj smo izgubili občutek za to?

Življenje otočka ali osamljenost v družbenih sistemih

Včeraj sem prebrala nekaj, kar me je še dodatno vzpodbudilo k razmišljanju. Že dalj časa razmišljam kako smo se, navkljub navideznemu povezovanju, začeli omejevati in grupirati v majhne otočke in skupine. Vedno znova si natikamo maske in igramo vloge. Z različnimi motivi. Nekatere maske in vloge smo tako ponotranjili, da jih sploh ne prepoznamo več, kot tuje. Spet druge si nadenemo zavestno z namenom minimaliziranja napadov. Pa niso to le obrambne vloge... Cinizem? Sarkazem? Fizično/verbalno nasilje? SO tudi napadalne vloge.

Vedno znova se čudim temu fenomenu. Ne zato, ker ga nebi poznala ali ga razumela, saj ga konec koncev uporabljam tudi sama, a vseeno se mu čudim. Zastruplja nas. Vedno težje smo avtentični; in manj, ko smo avtentični, težje izpoljnjujemo svoje poslanstvo. Vedno težje prinašamo v svet tisto zaradi česar smo sami tako zelo posebni. Vem sliši se silno poduhovlejno in težko, ampak kanček potrpljenja prosim. 

Kolikokrat si zatisneš ušesa ali pa se umakneš, ker nočeš povzročati trenj. Ne rečem, da provociraš, le da stojiš za stvarmi, nazori v katere verjameš. Kolikokrat si odnehal, ker nisi hotel povzročati nevšečnosti in si se rajši opravičil, pa čeprav tega nisi mislil ali pa si šel z opravičilom v nasprotje z vsem v kar si verjel? Kolikokrat pustiš, da ljudje pljuvajo po stvareh, ki ti veliko pomenijo? Sama vem, da prevečkrat. In vedno znova imam občutek izdajstva.

Pri meni se to največkrat dogaja v povezavi z duhovnim življenjem in z vsem tistim v kar verjamem. Sprejemam drugače verujoče, a ob tem vse prevečkrat pustim, da ravno ti katere sprejemam pljuvajo po vsem v kar jaz verjamem. Ravno zaradi dejanj in mojega prepričanja sem nekje vmes in nikomur ni prav, saj ne sodim v noben predalček. To ljudi spravlja ob živce. Pa kaj si rečem. Živim svoja prepričanja in se vedno znova skrivam, ker se mi ne da boriti vedno znova in znova. Prakticiram tisto, kar me osvobaja in osrečuje, a ob tem vedno bolj intenzivno lezem iz predalčkov in ustvarjam zmešnjavo. Ljudje okoli mene pa se čutijo poklicane, da mi vedno znova razlagajo kaj vse delam narobe, kot da bi jih moje življenje dejansko se tikalo. Ta želja po pospravljanju, označevanju in seveda zavedanju, da mi vemo najboljše je tista, ki razdira. Tista, ki sesuva ljudi.

Bi nas res pobilo, če bi se začeli sprejemati? Najprej sami sebe in potem še druge. Je res tako narobe, če iščemo in najdemo svojo pot? Po drugi strani pa do tega ne more prit, če se za svoja prepričanja ne postavimo in jih branimo. Ne rečem, da se moramo spuščat v obračune s pestmi ali pa tožbe na sodiščih. Prakticirajmo nenasilno komunikacijo, ki bo odpirala oči in obzorja. Zakaj "mora" mene ali pa sploh kogarkoli definirati sistem vrednot nekoga tretjega in omejenost družbenega kompasa?

Sprejemanje sebe in živeti avtentično življenje je pogoj za rast... tebe in drugih!

Sobotno spoznanje

Včasih pomaga, da se nečesa zavemo in priznamo. Tako sem v petek priznala moje beganje in si zastavila, da naredim nekaj zase. Navkljub vsemu, ali pa prav zaradi vsega. In sem! V soboto, ko je bilo toliko drugega dela in priprav. Ko sem se zavedala, da me čaka dolg dan in noč, nabita s čustvi in zahtevami. V soboto se je poročila sestrična, ki je spektakularna. OK, o tem čez kak dan, ko bom lahko o tem razmišljala brez solz...

Se pravi sobota. Kup dela in priprav. Boljša polovica je odropotala kosit, sama pa v stanovanje poskrbet za tisoč in eno malenkost. Toda, ko sem stala sredi stanovanja s krpo v roki sem se zavedla, da mi nobena količina čistila in sesanja ne bo prinesla tistega, kar res potrebujem, da ne bom zdivjala na vse in da bom "ta prava" tudi za druge. Tako sem pograbila vžigalnik in mojo podlogo in se lotila vaj, ki jih nisem delala že veliko predolgo. Nanje me je spomnila Sat Pavan Kaur. (Hvala ti!). Lotila sem se jih z vso predanostjo in zaupanjem. Svečka, tema, glasba in potoki pota...

Smešno kako hitro pozabimo na stvari, ki so za nas dobre. Čas, ki bi "moral" biti namenjen pospravljanju in milijonu drugih sobotnih malenkosti in priprav, sem namenila sebi. Ko je moj dragi prisopihal izpod pekočega sonca je našel drugega človeka in stanovanje v istem "funkcionalnem kaosu", kot ga je zapustil. Z opravičilom v glasu mu povem, da sem se lotila drugačnega "čiščenja"... dobila sem močan objem in komentar "skrajni čas" v lase. 

Pretreslo me je kako si sama stojim na poti. Namesto, da bi si vzela čas zase in bi bila najboljše, kar sem lahko (tudi za druge), hodim okoli, kot bleda senca sebe, ker imam občutek, da potrebujem narediti "vse".

Sobotni intermezzo mi je omogočilo tudi bolj zbrano prisotnost v danem dnevu, ki je bil res nekaj posebnega. Hvaležna sem!

Opomnik sebi...

Spet začnem z včeraj. Spet sta povoda pogovor in hvaležnost. Nič posebnega ali pretresljivega, pa vseeno. Včerajšnje popoldne je odprlo veliko vprašanj in bilo je premalo časa za zajem sape, za podrobnejšo analizo. Ta še pride, a spoznanja vseeno obstajajo. Besede bodo še dolgo odzvanjale, misli se bodo še vedno pojavljale. 

Kako zelo pomembno je, da si prisoten v ZDAJ. Vem nekateri nimate teh težav, sama pa begam. Se trudim biti v tukaj in zdaj in, ko je hudo poskušam ostati mirna in se potegniti v nevtralno in ne tako, kot včasih v zabarikadirane trdnjave, ki vedno delujejo v obe smeri. Zidovi držijo svet zunaj a tudi mene noter; sem zavarovana, a hkrati ujeta.

Beganje me utruja, a hkrati imam občutek, da si ne morem privoščiti časa za umiritev; ne zberem moči ali pa poguma. Beganje prinese manjše razumevanje, manjšo prisotnost in manj življenja. Vem. Ne očitam si, le priznavam.

Ko begam me begajo ljudje, odnosi. Ne znam jih postavit na distanco. Tako se čudim dvoličnosti, a hkrati se sprašujem kako je možno. Zakaj dopustim, da me potegnejo medse. Nikomur nisem nič dolžna in ne rabim vsak dan poslušat traparij in natolcevanja. Ne potrebujem opravljanja ali pametovanja. Nočem ga. Preziram, ja preziram potrebo po poniževanju in temu, da imaš prav. Preziram podpihovanje strahov in negotovosti. 

Tako se mi postavlja vprašanje: ali je možno obstati sredi natrojenosti? Je možno biti neograjen, z dvignjeno glavo in odprtim srcem. Je možno, da te ne zastrupijo?

Skrajni čas je za umik in umiritev... vem, da mi bo kasneje marsikaj jasno. Dovoliti moram, da se stvari zgode; brez krivde in očitanja. Dovoliti moram, da spregovori tisto, kar je preglasila zmedenost.

Za prihodnost se nam ni bati!

Zgodijo se THE žurke. Pa čeprav na vsakih nekaj let. 

No ena se je zgodila ta teden. Skurjena, z ekstremnim glavobolom sem se pustila odtransportirati moji boljši polovici in isto sesuti prijateljici na žur sredi nikjer. Zakaj? Zato, ker smo obljubili in ker sem želela videt ljudi, ki so me res močno zaznamovali. In seveda, da proslavimo vstop ljudi v Kristusova leta. :)

Ko smo prispeli je bila že noč, a muzika je odmevalo, ljudje so bili razpoloženi, slavljenci veseli udeležbe. Potem pa... KABUM! Ljudje, ki so te vzeli za "svojega", ko si bil najbolj v razsulu in s katerimi si lahko pristen in iskren. Ko lahko iskreno odgovoriš na vprašanja in kjer nikoli ne čutiš potrebe po maski. Bil je večer toplih in iskrenih objemov, nabit s čustvi, srečo, dobro glasbo, smehom, večkrat stisnjenega grla zaradi navala spominov in čustev. Pogovori, ki niso bila le filozofiranja tja v en dan, ampak iskrena vprašanja, ki so bila vprašan z namenom poslušati odgovor. Pogovori v večini niso bila lahkotna kramljanja ampak konkretni pogovori, ki so imeli veliko težo v vsebini in čustvih.

Neverjetno je videt ljudi po 10. letih in ugotovit, da so fantje s katerimi si se res veliko družil odrasli v spektakularne može, ki so zadovoljni posamezniki z družinami, otroci, ki jih obožujejo in življenji v katerih so prioritete jasne. Ko ugotoviš, da se je spremenilo neverjetno veliko, a so hkrati pomembne stvari  ostale.

Nikakor ne morem nehati misliti na ljudi, ki so tako spektakularni. Vem trapasto se sliši, a ko pogledam na življenje z distanco lahko ugotovim, da imam neverjetno srečo. Imela sem čast spoznati neverjetne ljudi, obkrožajo me ljudje, ki so iskreni, lojalni, talentirani, pozorni in z neverjetnim smislom za humor ter trezno glavo. Mladi odrasli, ki so polni optimizma in neverjetnega potenciala.

V kolikor leži prihodnost v rokah teh mladih... se nam ni potrebno bati!

Neprijetna jutra 2. del

Naivno sem domnevala, da je bilo eno neprijetno jutranje srečanje za ta teden dovolj. No pa se je danes ponovilo. Z drugim staršem in z še večjo ignoranco in iskreno, ne vem kakšnim namenom. Razjezilo me je, dvignilo pritisk do mere, ko mi piska v ušesih. A nisem rekla nič, nisem naredila nič. Pustila sem, da je pljusknilo čezme.

Zadnje čase spet več razmišljam, poslušam, tipam. V zadnjih dneh sem večkrat naletela na idejo, ki se mi je zdela sama po sebi nora, a mi je današnje jutro prineslo nov pogled. Ideja je, da ni nič pomembno. Drži, potrebno je stremeti k stvarem in si srčno želeti stvari, uresničevati sanje. A nič od tega ni pomembno. 

Te ideje se ne da razložiti umsko,a jo presneto občutimo. Kot, da bi odložili del bremena. Nismo odgovorni za dejanja in besede drugih; ni nam potrebno reševati vsega. Ideja, da ni nič pomembno nam omogoča, da se lažje vključimo v tok energije okrog nas. Da izpolnjujemo svoje poslanstvo, bolj zaupamo in temeljiteje dojemamo našo okolico z vsemi ljudmi vret. Lažje slišimo ljudi, tudi, ko ne govorijo; na koncu koncev pa lažje slišimo sebe. Tisti glas v nas, ki ima vedno prav, če mu le pustimo da govori.

Težko se je ne postaviti na okope in se ne "boriti" nazaj. Težko je ne jokati. Težko je sprejeti realnost, ki tako zelo boli in ima arsenala za celo življenje bolečine. A hkrati... ne dovolim, da me zastrupi. Ne dovolim si vzeti sanje, želje, ideje. Sprejemam dejstvo, da me tisti, ki so me ustvarili ne prenašajo. Ne rečem, da je dober občutek, a sprejemam, da tako čutijo. Hkrati pa sledi spoznanje, da to niti ni pomembno. Izkušnje me oblikujejo, njihova mnenja, kritike in prezir. Ves koktajl emocij se me dotakne, a me ne determinira. Ne bo me uničil ali pa zastrupil. 

Vsega tega se moram spomniti tudi naslednje neprijetno jutro...

Ponedeljkovo jutranje spoznanje ali odnosi s starši

Najbolj sumljivi/kompleksni so odnosi s starši. Jaz niham med morilskimi mislimi, besom/spoštovanjem in konstantnim spraševanjem "Kako smo že mi v žlahti?" 

Jasno mi je, da je potrebno neko spoštovanje, toleranca in sprejemanje; tako kot povsod. Fascinantno pa mi je kako znajo naši ljubi starši pritiskat na živce. Vedno znajo pritisnit ravno tisti gumb, da eksplodiraš in se obnašaš, kot furjasta najstnica z nič kontrole. 

Ne eden takih momentov je bil danes. Še pred 7-o zjutraj. Ja, ljubka jutra ni kaj. Želiš biti prijazen in se spotoma ustaviš, da zaželiš lep dan. Servirano pa dobiš dobršnjo mero prezira, čudenja kako ne znaš bolje "saj smo te vendar bolje vzgajali" ipd. Prikupen koktajl začinjen s krivdo in dvomom v svoj prav. 

V takšnih situacijah pa se pokaže koliko si napredoval. Ni težko "rasti", ko stvari tečejo tako, kot smo si zamislili. Šele, ko smo preizkušani se pokaže iz kakšnega testa smo. No danes se je pokazalo, da napredek je. Nisem zabrusila nobene pikre, nisem oddirjala. Zdi se mi, da sem navkljub temi, ki mi je padla na oči, zaželela še vsem lep dan. Niso loputala vrata. Ne rečem, da se nisem žrla in da mi ni narasel pritisk. Kje pa! Saj nisem ne v zen fazi (kakršnekoli stopnje) niti nisem svetnik. 

Se pa vedno znova sprašujem ali so ravno takšni pripetljaji tisti, ki mi poskušajo nekaj dopovedati; me nekaj naučiti. Poskušam sprejemati, pa čeprav ne razumem. poskušam ne obsojati ali očitati pa čeprav bi imela vso pravico. 

V takšnih trenutkih se spomnim nasveta vaditeljice joge, ki trdi "ohranjaj nevtralen um". Nevtralen prostor nas obvaruje pred nevarnimi nihanji, pred pretiranim pozitivizmom in njegovo temno dvojčico. Nikoli mi ni bilo jasno kaj hoče s tem povedati... mogoče mi ni bilo to jasno do danes zjutraj. Ko sem gledala mamo, ki jo imam neizmerno rada, ko mi je očitala stvari, ki se nje ne tičejo, začinjene z "No pa saj ti že veš, saj je tvoje življenje." 

Na poti v službo sem se šele zavedla, da sem "zdržala", ker sem se obdržala v nevtralnem prostoru. Nisem udarila nazaj, nisem se pustila v tistem trenutku potegniti v vrtinec razprav, krivde, pojasnjevanj in želje po sprejemanju. Smešno kako še v svoji odraslosti, ko sprejmeš stvari in odnose takšne, kot so vidiš, da še vedno hrepeniš po najosnovnejših občutkih, ki naj bi jih oseba dobila v krogu družine.

Ugotovitev dneva? Ponedeljkova jutra, po prekrokanih vikendih s puncami, očitno res niso moj forte...

Birokracija in razprodaja duše

Besnim. Vem dihat je treba in podobne neumnosti... ampak ne morem. Spogledujem se z eno alkoholno/čokoladno zadevo v avtomatu s cukri... 

Nedojemljivo mi je, da ljudje ne gledajo oz. so tako zelo neverjetni, da zaradi svojega ega trmarijo, ker se iz elektronskega obrazca izbriše navodilo/primer, da pride obrazec na 1. stran namesto na 2. Pač prihraniš list. Pazi odgovor tega človeka: " Kaj pa tebe briga a je en list več al pa manj, sej ni tvoj!" Aaaaaaa!!?? SKoraj sem padla s stola. Če bi pri vsakem obrazcu printali 1 list namesto 2 koliko papirja bi prihranili? 50%!!!! Bemti!

In a gospodarno ravnanje komu še kaj pomeni? Kaj pa elektronski podpis? Zakaj imamo vse možne e-obrazce, ki pa jih moramo na koncu STISKAT!!!??? In oni mali list potujeeeeeeee ceelo večnost, do osebe, ki ne dopušča možnosti, da ni potrebe po natisnjenem primeru, SAJ SO VSTAVLJENI DEJANSKI PODATKI!!!!!

Kaj me najbolj zmoti? Ne to, da ponorim ob totalno debilskih zadevah. Zmoti me, ker zaradi teh egotripov moje delo trpi. Vse traja 10x več časa. In nihče ne prevzema odgovornosti, le podaja se stvari. Zakaj?

Tukaj pa me prešine spoznanje: To je le preslikava stanja v druži/realnem življenju. Prelaga se odgovornost, polni se egotripaše; ljudje se ne postavijo več zase, ne dvignejo glave in ne naredijo tistega, kar je prav. Le še hodijo sem in tja. So zagreti jogisti in muslimani, kristjani in verujoči v višje dobro le v zasebnem času. Svoje filozofije in etike pa ne prinašajo s sabo v službo. V službi se jim ne zdi smiselno spoštovati istega kodeksa. V službi je odprt lov na vse... na trače, opravljanje, egotripanje, lenobo...

Tega me je strah! Ako si sposoben te dvoličnosti, česa vse si še sposoben? Kako si lahko zvest samemu sebi ako delaš točno to? V službo hodiš zato, ker hrana stane? Verjamem v resničnost te trditve, a to ne pomeni, da bom zato prodala dušo. Niti ne pristanem na "dogovor" da se moje življenje začne, ko pridem s službe. Jaz sem jaz! V službi in doma! Na cesti, v cerkvi in na žuru. Ne dovolim, da se razvrednoti moje delo in moje vrednote! Vem, da niso popularne ali konvencionalne, a so MOJE! 

Kdaj si ti nazadnje dvignil glavo? Kdaj si nazadnje slišal svoj glas?

Skrivnost dobrega zakona/odnosa

Včeraj smo s prijatelji, ob kozarcu neverjetno dobrega terana, debatirali o skrivnostih dobrih zakonov/odnosov.  Navkljub naši različnosti smo ugotovili, da hrepenimo po istem. Vsem je bistveno, da nas partner sprejema in jasno izraža svoje občutke in želje. Ne govorim zdaj o tem, da bi morali vsi jokati in non-stop jambrati o vsem po vrsti, ampak o tem, da smo jasni. Nihče nam ne more brati misli. Ko nam nekaj ni všeč/nas prizadene je potrebno to TAKOJ izraziti. Po možnosti ne na način, ko zraven serviramo še kup krivde, obsojanja in cinizma. Jasno izražanje je ključno. 

Ob tem pa sem se zavedla še dejstva, da koliko razpok in prepadov se ustvari s tem, ko nismo sposobni dvignit glave in se izraziti. K vsemu skupaj dodaj še egofest in imaš odlično zmes zamere in nalezljive foušerije, saj takrat, ko dopustimo, da našim dejanjem in besedam vlada ego dopustimo, da zapremo oči in srce. Zapremo se v kletko v kateri slišimo le svoj glas negotovosti in strahu. Ustvarimo si filter, ki odbija vse dobro.

V odnosih hitro pozabimo, da ne obstaja le naša/prava plat dogodkov. Mnogokrat se začno prepiri in zamere zaradi stvari, ki nimajo nobene veze z osebami, ki so v prepir vpletene. Pozabljamo, da nismo center sveta. Pozabljamo tudi, da se ravno pri nas začne pot sprejemanja in odpuščanja. Tukaj in sedaj je možnost za spreminjanje sveta na boljše. Vsako dejanje posebej in vse skupaj je velik potencial, ki pa ga mnogokrat spregledamo. 

Tukaj in danes imaš možnost, da začneš novo in boljše življenje. Življenje v katerem imaš odprte oči in srce... Življenje v katerem ne slišiš le svojega glasu in odmev negotovosti....

Obvladovanje vesolja ali sprejemaj in odpusti

V zadnjem času se veliko pogovarjam s prijatelji o njihovih težavah. In preseneti me kako veliko težav povzročajo komunikacijski šumi. Ne samo takšni, ki nastanejo na dolge razdalje, ampak predvsem takšni, ki jih ustvarjamo sami v sebi in s tem tudi drugim. Kako ustvarjamo in oddajamo lažne signale in informacije. Ko nismo jasni, ko ne povemo kaj čutimo in ko mahnemo ne da bi povedalo, kaj nas je zabolelo. Mnogokrat sklonimo glavo, pa čeprav le navidezno, da sprejmemo "kompromis", ki ga pravzaprav noben noče in ga na koncu eden drugemu zameriva. Vedno znova se gremo, da bomo drug drugega naučili lekcije, ga prevzgojili in podobne neumnosti. Vse to kaže le na to, da ne sprejemamo ljudi takšnih, kot so. Da ne sprejemamo sebe takšnih kot smo. Z vsemi idejami, dobrimi in malo manj posrečenimi lastnostmi. Kar z veseljem pozabimo, da edini, ki se lahko spreminja smo dejansko mi sami, le sami sebe lahko spreminjamo. Nikakor tako ne moremo spreminjati drugih.

Pomembna je komunikacija in zaupanje. Pomembno je zavedanje zakaj imamo nekoga radi in da pustimo, da stvari tečejo, ne pa da vse urejamo po "svoji viziji". Že ideja, da imamo kontrolo nad sabo je absurdna, saj nismo osamljen otoček; pa tudi, če bi slučajno bili, nas bi obkrožal ocean, ki bi krojil naše življenje s svojimi spremembami in valovanjem.

Prav tako se vedno redkeje poslužujemo zelo pomembnega dejanja. Odpuščanja. Takoj, ko ga kdo omeni, se le zamahne z roko, češ da je to zastarel fenomen in nima nič opraviti z nami. Slepimo se, da ne igra v našem življenju pomembne vloge. Če bi le sestavili sebe in bi odpustili. Zares odpustili in sprejeli ter se tako spomnili kakšna je ta oseba, ki jo že od nekdaj obožuješ, a je vmes prišlo "življenje". Ne dovolimo si odpustiti in dihati. A šele, ko resnično odpustimo in sprejmemo lahko dojamemo veličino odnosa. 

Tako, da imam predlog. Naslednjič, ko nam bo utripala žila in bomo imeli bolestno željo po "popravilu" drugih... Zadihaj, sprejmi in spusti. Dovoli, da ljudje živijo in da delujejo. Dovoli da živiš in deluješ tudi ti!

Kako živiš svoj vsakdan?

Vedno znova in znova me fascinira kako silno leni in samodestruktivni smo... ali pa smo samo tako trapasti in se nočemo ničesar naučiti. Ne morem se odločiti. Vedno znova slišimo in čutimo, da potrebujemo spremembe. Potrebujemo spremeniti način življenja, da bomo lahko živeli kvalitetno in globlje, pa si za to ne vzamemo časa. A hkrati v naši nadutosti obsojamo druge, češ kako so pa oni površni. 

Se lahko spomniš kdaj si nazadnje nekaj občutil globoko in pristno in se nisi odzval bolj ali manj na avtopilotu oz. tako, kot družba pričakuje ali pa je družbeno sprejemljivo. Kdaj si se nazadnje vzel čas in občutil tukaj in zdaj?

Vem sliši se, kot stran iz kakega priročnika, a vseeno se mi zdi, da ni tako silno samoumevno. Ni dovolj, da si vzamemo "vsake toliko" čas za kavo in klepet. Ključno je, da si vzamemo čas in da smo. Da se zavestno odločimo za čas, ki nas učvrsti v tukaj in sedaj, ne glede na konstantno motnjo iz okolice.

Zabavno je gledati, kako okolica od nas zahteva, da se vseskozi opravičujemo za svoje odločitve in ravnanja, pa čeprav smo se zanje odločili, ker je stari način peljal v pogubo. Vseskozi se pričakuje, da nas dejansko zanima, kaj si o naših intimnih odločitvah mislijo drugi. 

Ko pogledamo življenje od daleč lahko vidimo, da je rezultat majhnih odločitev vsakdana. Velike odločitve pridejo in gredo ampak največji vpliv na naše življenje pa ima naše vsakodnevno obvladovanje življenja. Pomisliš kdaj na to, ko iz dneva v dan preklinjaš in pljuvaš na stvari, ki ti niso po godu?

Naše življenje ne sme biti odraz zahtev drugih ampak mora biti odraz izpolnitve našega poslanstva.

Vladanje ega in čredni nagon

Zadnje čase se mi zdi, da se vse drži skupaj misli rojevajo nova in nova spoznanja. Vse je neka spektakularna kača. Ob vsem dirkanju in vsesplošni iztrošenosti pa prihaja do tega, da se nisem več sposobna ustaviti. Ne vzamem si več časa za t. i. "domačo nalogo" (tek, jogo, kolesarjenje ali pa vsaj molitev). Vidiš kaj piše? VZAMEM! Komu hoče karkoli vzeti? Saj je moj čas samo moj! Zakaj smo se pripeljali do tega, da imamo občutek, da nekomu nekaj krademo, ko pa le delamo nekaj zase? Zakaj je kraja čas, ki ga namenimo sebi?

Zakaj se počutimo krive, ko namenjamo času prijateljstvu, pogovoru ali pa srkanju piva/kave/kozarca vina v tišini/miru? Zakaj si dopustimo, da nas vodi le ego in naša "učinkovitost", ki nas tako zelo izčrpa, da nam na koncu ukrade še tisto, kar nam pomeni največ. Da nismo sposobni videti ali čutiti ničesar več?

Vzame nam vztrajnost, zaupanje, ki ga imamo sami vas, pustimo si vzeti zaupanje v ljudi in svet, sočutje in razumevanje. Kaj smo brez vsega tega? Kdo smo? Kaj je potem sploh vredno truda? In tukaj je srž težave. Ko smo "slečeni" vsega zgoraj omenjenega postanemo razvajen in ziritiran frocek, ki se ni pripravljen za nič potruditi, nič potrpeti in koncu koncev za nič odgovarjati ali prevzeti odgovornosti. Postanemo čreda lahko vodljivih robotkov, ki tečnari in na veliko žlobodra, a ne vidi najbolj očitnih stvari, ki jih ima pred nosom. Ta čreda potepta vse, ki ne sledijo in poveličujejo neumnosti. 

Znano?

Včasih stvari niso takšne kot se zde

V zadnjih dneh sem prebrala vsaj 3 tekste, ki so v osnovi govorili o isti stvari in so me pripeljali do naslednjih ugotovitev, ki pa niso pretirano nove, če sem iskrena... se jih je pa vsekakor modro od časa do časa spomnit.

Ena zgodba govori o tem kako se nekdo boji, da je postal odvisen od druge osebe. Ta pa mu silno preprosto odgovori: "Nisi odvisen od mene ampak od tega, kar od mene dobiš." Smešno se sliši, ker je vzeto iz konteksta ampak dejansko je bilo govora o odnosu. Običajno se družimo z ljudmi, ki v nas sprožajo določene odzive. V večji meri gravitiramo proti ljudem, ki v nas zbujajo najboljše. Tukaj ne govorim o nobenem izkoriščanju ampak o odzivih, ki se sprožajo v nas. Ugotovitev je tako bila, da ne moreš postat odvisen od posrednika... in velikokrat je "strah pred odvisnostjo" pravzaprav prikladen izgovor, da postanemo leni in se ne izpostavljamo več. Ko nam biti boljši ni več "prioriteta".

Druga ugotovitev je bila, da smo običajno sami sebi največja ovira. Sami sebe zaradi različnih izkušenj prepričamo, da smo takšni in takšni in da zmoremo nekaj do določene mere naprej pa ne. Če ne poskusiš ne moreš vedeti! Ampak govorimo o tistih "ta pravih" poskusih, ko se RES vržeš v nekaj; ne samo, da pomočiš malo prst notri in potem odnehaš. Za kar nekaj neuspelih "akcij" smo pravzaprav krivi sami. In tega si v večini primerov niti ne priznamo.

Tretja reč pa je bila bolj "domača naloga". Ustavi se in poglej okrog sebe in poglej na vse okrog sebe z mislijo: "Nič od tega kar vidim, nima nobene resnične vrednosti!" Sama vaja se zdi smešna, a jo je silno zanimivo izvajati. Bolj za zabavo, kot pa da to postane vsakodnevna praksa. S to vajo, vsaj po moje, vidiš kaj vse je pomembno in kaj ni. Velikokrat se tako sprosti, kar nekaj energije, saj je ne porabimo več za stvari, ki dejansko niso pomembne.

Tako, da skupno spoznanje je mogoče ravno v tem, da je silno malo stvari takšnih, kot se zdijo. Tako je nadvse pomembno, da se na to spomnimo, ko obsojamo, komentiramo, traumiramo in podobno. Pomembno je, da si dovolimo in pogledamo na ljudi, dogodke in stvari tudi z drugih zornih kotov. Ponudilo nam bo kar nekaj presenetljivih spoznanj in nas prisililo v večje spoštovanje drugih in v večjo solidarnost in spoštovanje. To pa je kar dober izplen, kaj ne?

Prijateljstva in dobri ljudje

Včeraj je bil eden izmed tistih dni, ko se dogajajo popolnoma nenavadne stvari, ki pa jih sprejmeš z odprtimi rokami. Imela sem privilegij preživeti večji del popoldneva s spektakularno osebo, ki ne trpi neumnosti. Zahteva in daje iskrenost in dopušča ti biti ti. Ob njej se vedno spomnim kako neverjetno se ljudje lahko spreminjamo; kakšna so naša poslanstva in, da nima vedno prav le eden.

Vem nekaterim to ne pomeni dosti, meni pa. Vedno znova me presenečajo ljudje, ki so tako spektakularni. Vsi tisti, ki dajejo sebe v svoje življenje in ne spadajo v skupino ljudi, ki stojijo na obrobju svojega življenja in tarnajo. Ljudje, ki pograbijo bika za roge in SO!

Tako, kot včeraj, me mogoče še nikoli ni presenetilo zavedanje, kako zelo pomembno je, da se ljudje zavedamo, da imamo lahko lasten prav. Lahko imamo lastno mnenje in ideale; ni pa rečeno, da so pravi tudi za druge. Prav tako včasih za "pravilno ravnanje" ni rečeno, da prinese rezultate, ki jih želimo ali so pravični.

Vse skupaj se tako vrti okrog sprejemanja in razumevanja. Če se z nekom ne strinjamo še ne pomeni, da ga ne razumemo, nimamo radi etc. Vedno znova se je potrebno zavedati, da "ljubezen in razumevanje" nista povezani s tuljenjem v isti rog ali hojo v isti čredi. Tvoji tvoji ti bodo povedali kdaj si kreten in nisi sposoben videti dlje od svojega nosu. Tvoji so tisti na katere lahko računaš in so tvoj "podporni sistem". S tem spet ne mislim konstantnega kimanja in "oboževanja" ampak samostojne in razmišljujoče posameznike, ki te sprejemajo, a hkrati imajo svoja mnenja, svoj stil življenja in svoje sanje. To so ljudje, ki jih lahko objameš, z njimi jokaš, smeješ in skupaj komentiraš tako politično dogajanje, kot odlomke verskih  tekstov. To so ljudje, katere spoštuješ, jih sprejemaš in ob katerih si lahko najboljši. Odnosi, ki štejejo niso le z našimi partnerji, ampak so tudi in včasih predvsem tudi z našimi najbližjimi. Ni rečeno, da je to naša družina. Velikokrat so ljudje, ki te najbolje poznajo prav prijatelji. Tisti, katerim zaupaš z življenji svojih nerojenih otrok in veš, da so tu zate in ti za njih. Odnosi gredo vedno v obe strani. 

Nikoli mi ni bilo jasno o čem govorijo ljudje, ki tarnajo, da na svetu ni več dobrih ljudi. Dobrih ljudi je toliko kolikor si jih sposoben sprejeti. Tukaj je na mestu vprašanje: Smo svojim prijateljem pravi prijatelji ali jim pritrjujejo in kimamo bolj iz navade, kot dejanske pozornosti/strinjanja? 

Čudeži vsakdana.

Danes bom malo bolj izpraševalna. Smiselno se mi zdi, da včasih pogledamo na stvari drugače in ne samo, da zamahnemo z roko.
Pred časom sem prebrala ta citat: "Čudeži se vseskozi dogajajo, če se ne, je nekaj narobe."
Preden zamahnete z roko bi postavila par vprašanj.
Znaš našteti svoje blagoslove?
Znaš odpuščati?
Vidiš?
Slišiš?
Si dovoliš videti več?
SI dovoliš slišati več?
Kolikokrat ti ego in družba narekujeta kaj vidiš in kaj slišiš?
Kolikokrat dopustiš, da v tebi spregovori večna resnica?
Lahko še vedno samo zamahneš z roko?

"Čudeži se vseskozi dogajajo, če se ne, je nekaj narobe."

Dovoli, da čudeži postanejo del tvojega vsakdana!

Nekaj drugačnega ali techno geeki na pohodu! :)

Danes pa nekaj drugačnega. Pred časom me je moj dragi postavil pred komp in me ekstra močno spodbujal (khm), da se prijavim na natečaj za preizkuševalca novega telefona Nokia Lumia 800. Seveda sem ustregla njemu in tudi svoji radovednosti. No prejšnji teden je prišlo obvestilo, da sem bila izbrana za preizkuševalca. Noja izbrani smo bili 4. :)

Tako bom v naslednjem mesecu objavljala več opažanj in podobnega o tej novi igrački! Ja, ja moja techno geek stran prihaja na plano :) In v čast preizkušanju odpiram nov "podblog". Najdete ga na povezavi http://layllaatechnogeekedition.blogspot.com/

Če ima kdo kakšne ideje kaj je potrebno NAJPREJ preizkusiti pa kar na plano! :)

p.s. Preizkuševalski tim sestavljamo jaz @BarbaraPles še @freeeky, @krashek in @tyschew.

p.p.s. Uporablja se hashtag #NokiaLumiaSI.

Obletnice in odnosi...

Pred dnevi sem šarila po koledarju, ko sem iskala prost termin za določeno reč in sem naletela na obletnico katere sem se malo izogibala. Zvilo me je tako, kot že dolgo ne. Bliža se obletnica smrti stare mame. O tem kako zelo posebna je bila moja mama sem že pisala. Včeraj pa sem, v kombinaciji z drugimi dogodki dneva spoznala kako močno je njen odhod zaznamoval družino. Ta je po njeni smrti spolzela narazen. In s spoznanjem razpada "sistema" sem si dopustila in pogledala v oči tudi drugi resnici. Da lahko zavestno sprejmemo ljudi; njihove napake, spektakularnosti, tudi njihov odhod. Saj je smrt naravna, kaj ne? A veliko težje je sprejeti, da ni več odnosa. Po smrti s pokojnimi vzdržujemo odnos, se z njimi pogovarjamo. V začetku nam pomaga, da lažje prebrodimo izgubo... kasneje pa tako zelo težko spustimo. Sprejetje te izgube je še toliko težje, ko je v povezavi z drugimi ljudmi in dogajanji v našem življenju.

Včeraj sem pisala o sprejemanju odnosa in izpuščanju/razblinjanju iluzij. Ko začnemo s spuščanjem se naj bi počutili lažje, svobodneje. No pri meni je sprožilo še večje zavedanje kaj vse je iluzija v mojem življenju. Spuščanje iluzij se je izkazalo še za težje delo, kot sprejemanje, saj so nam te iluzije v določenem obdobju našega življenja pomagale, da se nam ni zmešalo in da smo se ubranili pred napadi sveta. 

Očitno pa v življenju pride čas, ko je potrebno spustiti ščite in iluzije. Nekaj nas žene, da se pred svet in življenje postavimo takšni kot smo. Da ravnamo sočutno in sprejemajoče; tako do sebe, kot do drugih. Živeti življenje, kot najboljša verzija sebe in ne kot kopija nekoga drugega. Spektakularna misija... A nihče ni rekel, da bo lahko ali pa luštno. Od tebe zahteva veliko pokončnosti, zaupanja in izrabo vseh talentov in spretnosti, ki jih imaš. Na koncu, ko imaš občutek, da ne moreš dati ničesar več, pa od tebe zahteva še več! Zahteva ljubezen... in ko si jo sposoben dati, takrat šele vidiš da ima vse smisel in cilj...

Vikend spoznanja...

V zadnjih dneh sem se precej posvečala odnosu, ki me je močno zaznamoval. Iskreno in brez sramu povem, da ta odnos v meni vzbudi vse najslabše v meni, zato sme že pred časom sklenila, da se ga ne grem več; vsaj ne na takšen način. Od takrat je bolje. Ne odnos ampak moj odnos do te osebe. Po zadnjem poku pa sem bila popolnoma pretresena in prizadeta ipd. No sobota je prinesla popolnoma nov pogled. Za to je zaslužna daljša vožnja in moj dragi. 

Neverjetno kako pogled nekoga, ki ga ceniš in spoštuješ vplivajo na naš tok razglabljanja. No v mojem primeru sem prišla do Spoznanja. Ni dovolj, da sprejmem osebo takšno, kot je in jo ne poskušam spremeniti. Ni dovolj, da si ne ustvarjam nerealnih predstav ali da se ne spuščam več v konflikte. Nič od tega ne bo dovolj, dokler ne bom sprejela odnosa takšnega kot je. Da s neham domišljati, da je več ali manj kot je. Je kakršen je.

Tako sem prišla iz popolne izpostavljenosti do popolne ignorance in pristala nekje na realnosti. Kako se bo izteklo pojma nimam, a se zavedam, da nosim svoj delež odgovornosti in ne pričakujem razumevanja ali spoštovanja. Vem, da se želim učvrstiti, kot oseba in počakati na čas. Na čas, ko bom reagirala s potrpljenjem, spoštovanjem in razumevanjem. Šele takrat bom mirna.

Do takrat pa sem potrpežljiva sama s sabo! :)

Po toči zvoniti...

Vedno znova mi v glavi odmeva zahteva do same sebe o tem, da sem iskrena, da sprejemam in da dopustim drugim, da so oni sami. Vedno znova pa se to konča pri eni osebi. Ta me vedno spravi na obrate. čeprav je bil narejen precejšen napredek v moji glavi me vseeno na vsake toliko popolnoma znervira in takrat še posebej boli. Izrečene so boleče besede. Sama poskusim biti z njimi previdna, ker nočem po nepotrebnem prizadeti; ob tem pa mi je jasno, da se druga oseba še posebej trudi prizadeti, brez obzira na včeraj, danes ali pa jutri. Mogoče me to še posebej prizadene; ta brezobzirnost in "želja po krvi". 

Ko se vihra poleže, ko boli le še duša in se solze posušijo pa sledi vprašanje: "Kako naprej?" Pri tem sem smešno izgubljena. Vzgoja in srce mi govorita, da se moram izpostaviti, da moram prenašati te izbruhe in skloniti glavo; pustiti, da se gnev vedno znova odteče in nastaviti drugo lice. Glava pa mi govori drugače. Popoln rez od te osebe. Vem, da je rešitev nekje vmes, prav tako pa mi je jasno tudi, da sama ne bom rešila odnosa in, da moram v prvi fazi zaščititi sebe. 

Potem pa danes preberem misel Dalai Lame: "Potrpljenje nas varuje pred blaznostjo. Omogoča nam, da  ostanemo trdni, ko situacija ni lahka in nam je hudo. To nam daje določeno mero notranjega miru, ki nam omogoča samokontrolo; ta pa nam omogoča, da se na dane razmere odzovemo na primeren način in s sočutjem, ne pa da nas vodijo negativna čustva." Vse kar mi odmeva v glavi je: "Zakaj nisem tega ozavestila pred tednom dni?" Noja po toči zvoniti je prepozno, zato pamet v roke in naprej na delo. Najprej saniram škodo potem se postavim na noge in ne dopustim, da me ves gnev zafrustriranih ljudi spravi na kolena. Temu se naredi konec. 

Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo naše odzive na dane razmere. Izpolnjujem lasten nasvet in vem, da se bodo tako spremenile tudi dane razmere. S potrpežljivostjo, sočutjem in osebno integriteto. 

Živiš življenje vsak dan? Res?

Kako zelo pomemben je čas stran od "vsega". Vem sliši se smešno, a je res. Vzela sem si tedenski dopust od računalnika in počutim se boljše. In splošni dopust SPLOH ni imel nobene veze ;))

Pred dnevi me je dragi popolnoma presenetil z vprašanjem kaj bi pravzaprav sploh rada počela, ko bom "velika".  Samo po sebi bi človek rekel, da je smešno vprašanje a v tem primeru ni. Pognalo me je na pot izpraševanja in iskrenih odgovorov. Šele ob takšnem izpraševanju dejansko ugotoviš kako zelo pomembna je iskrenost do samega sebe. Ugotoviš, da si s tem, ko si "sprejel odrasle odločitve" privolil v umiranje na obroke. Ne ne govorim melodramatična. Govorim o vsakem dnevu, ki ga izgubiš, ker dopustiš, da ti ga vzamejo. Kdo so "oni"? Oni so vse "standardne" norme, zahteve nevidnega in vidnega, ki te cefra in ti jemlje zagon in pogum. "mnenje množice" in  podobne blesarije na katere se oziramo, ko nam ustreza.

Definiranj kaj boš, ko boš veliki, je mnogokrat hladen tuš, ko spoznamo, da smo dopustili si vzeti sanje. Ko se vedno znova zadovoljujemo le z drobtinicami. Odkriti in živeti svoje poslanstvo ni enostavno. A vsak izmed nas ima svojevrsten nabor talentov in znanja. Vsega se da uporabiti za dobro, za spremembe na boljše; za rešitev človeštva. Vsakdo, ki tega ne poskusi izgubi. Izgubi vsak posameznik in izgubimo vsi skupaj.  

Življenje ni le zato, da se "žrtvujemo in trpimo". Življenje nam je bilo poklonjeno zato, da ŽIVIMO! Pa živimo? Vsak dan? Res?

Prepiri in njih posledica...

Smešno kako pogosto se mi zgodi, da pišem o nečem in potem KABUM! iz nenada prileti en cunami za drugim. :) No danes ne morem govoriti o onih "ta lušnih". 

Kako se spoprimeš s situacijo, oz. kako se spopimeš z odnosom z osebo, ki bi ti po svojem izvoru morala biti neizmerno blizu, morala bi ti biti skala. Dejansko pa se vsa komunikacija s to osebo spremni v prepir. Vedno znova prileti vate neizmerno veliko očitnkov, udarcev in zaničevanja. Verjetno jih je precej upravičenih, a vseeno jih je mnogo izmed njih krivičnih, obsojajočih in z namenom povzročiti bolečino. V meni to sproži željo po vrnitvi; se pravi sistem "oko za oko". A tega nočem. Nočem biti tisti, ki meče in mlati nazaj. Rada bi bila tisti, ki čuti in reče:" Žal mi je, da sam v sebi čutiš toliko sovraštva in gneva, da vidiš v drugih le slabo in da imaš takšno željo prizadeti. Žal mi je zate."

Noro je, da veš vse to, a ko se znajdeš sredi vsega tega, te potegne. Ampak ugotavljam, da je rekupacijska  doba vse krajša. Manj boli in hitreje se distanciraš. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da te ne vrže iz tira in da se ne počutiš napadeno, ranjeno in prepadeno.

Pred dnevi sem prebrala zapis, ki govori o tem, da je ključno, da izbiramo pot miru. In nikakor se ne morem znebiti vprašanja: "Kaj je to pot miru?" Da ne odreagiraš? Da pustiš, da gre mimo? Da pobiraš vse drobtinice, ki prilete v tvojo smer? Ali pa je izbiranje poti miru, izbiranje poti, ki ohranijo mir V tebi?

Mnogokrat pomislim, da bi bilo življenje veliko lažje ako me ti spori nebi tako ranili in se me tako dotaknili; a hkrati vem, da bi bila manj občutljiva za bolj subtilne stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Življenje bi bilo manj barvito, manj jasno. 

Kar je lahko spoznanje dneva je, da mi ni vseeno. Ni mi vseeno za tistega, ki mi sesuva življenje že od ranih let, namesto, da bi bil moja skala. Prav tako pa mi ni vseeno zame. Hočem biti boljša oseba. Hočem biti v oporo in želim biti tista, ki bo šla preko tega. Hočem biti tista, ki bo prinašala spravo in mir in ne, da sem podobna tistemu, ki meče očitke in zlivala sranje po vsakemu, ki bo slučajno prišel mimo.

Trenutno pa poskušam biti tista, ki se obdrži nas vodo in se z vsemi močmi trudi, da jo ne potegne pod vodo zamere, bolečih spominov in očitkov. Nočem iti nazaj! Hočem NAPREJ!

Čiščenje

V zadnjih letih sem se močno poboljšala. Včasih nisem bila sposobna zavreči ničesar. Vedno znova sem nabirala stvari; spominke, obljube srečnejših časov ipd. Nikoli nisem mogla zavreči skoraj ničesar. Vem, da je bilo to obdobje, ko sem si tudi s tem ustvarjala varovalni zid okrog sebe. Tehniko sem skoraj do obisti izpopolnila. 

V zadnjih letih pa sem vedno boljša. Težava kaj obdržati in kaj zavreči je vedno manjša. Vse manj sem obremenjena in vem, da so samo stvari, ki mi nikoli ne bodo mogle pričarati boljšega danes ali pa jutri. Ne živim več v sanjah, kar pa ne pomeni da ne sanjarim, a za to ne potrebujem več tisoč in en prahlovilec, sveč in podobnega.

Kako sem se otresla krivde me je neverjetno presekalo včeraj. Ko me je prijatelj še enkrat popolnoma odrinil in razočaral, sem se temu lahko le nasmehnila. Ni me sram priznati, da sem ga dala na stranski tir. Ne bom rekla, da mi je vseeno, a hkrati se ne bom več izpostavljala zanj. To je zame popoln šok. Sem namreč besno zvesta in zaščitniška do "mojih". To, da do nekoga postanem nevtralna je verjetno samo stopničko boljše od popolne odpovedi. 

Odnosi so moja največja obsesija in hkrati največja obremenitev. Ljudje v mojem življenju mi pomenijo veliko in priznam, da me obdaja cel kup spektakularnih oseb, ki me delajo boljšo in na katere sem resnično ponosna. Ker sem besno zvesta me določene stvari in dejanja ljudi bolj prizadenejo, kot nekoga drugega.
Zanimivo odkritje, ki odpira oči. Ampak tako, kot pri vsem je tudi tukaj nujno, da najdemo ravnotežje in se poslušamo; da pustimo, da modrost, ki jo tako silno velikokrat preglasi ego, spregovori skozi nas. Da sprejmemo, pa naj bo to dejanje izpustitve ali pa zadržanja. 

Ne! Nehaj! Dovolj je!

Brskala sem skozi misli, ki jih imam "odložene" v osnutkih. S skoraj vsakega osnutka bi se dalo napisati vsaj en konkreten blog, a v zadnjem času se vedno znova ustavim. Niti ne razmišljam o razlogih, ker intuitivno vem kje leži problem. Vem, da me deloma blokira ta neverjetna sovražnost in nastrojenost enega proti drugemu, ki me zadnje čase napada iz okolice. Vedno znova me preseneti in izčrpa. Priznati pa moram, da se mi ne da biti več tisti, ki vzpodbuja in gleda na pozitivno stran... za druge. Zakaj? Zato, ker potem pridem domov in za moje drage ostane le izčrpana lupina. Ko le še poslušam, a nisem sposobna dati nič pametnega od sebe. Čas je za akcijo!

Začela bom bolj pazit nase in biti načrtno manj dostopna za sranje, ki leti mimo. Ne, ne bom več poskušala biti opora tistim, ki me le pijejo in vedno znova jemljejo. Preseneti me, ko ugotovim, da določeni ljudje enostavno izčrpajo. Pa so lahko še tako super in fini. In tukaj po mojem danes leži moje spoznanje dneva.

Ni sebično, če se zaščitiš. Nisi tukaj zato, da si vsem boksarska vreča in odlagališče. Dovolj je! To ne pomeni, da postaneš nesramen in neobčutljiv. Nikakor! Postati pa moraš bolj zaščitniški do sebe. Prej reči ne. Ne morem, ne bom, nehaj in dovolj je. Če nič od tega ne zaleže pa se umakneš sam. 

Vem, da bo marsikdo rekel, da sem sebična. Mogoče sem, a vem, da to moram storiti, saj mi bo drugače razneslo glavo in me bo še bolj bolela duša. To pa ne bo nikomur v pomoč. Ključno je, da poskrbimo tudi zase. Dovolj je.

In takoj se počutim bolje...

Strah!

V zadnjem času smo bombandirani s to besedo. Vse je strah. Strah ima velike oči in zakrči vse kar je kreativnega in dobrega v nas. Oklepa se svojega plota in nima moči, da bi stopil naprej.

Na drugi strani pa vidimo ljudi, ki so ga premagali ali pa ga nikoli niti niso čutili in so enostavno šli za vsem tistim kamor  jih je vodilo srce. Našli so svojo nišo in si izborili SVOJ prostor. Živijo od trdega dela in sanj!

Kako lahko je jambrati, v zavetju svojega malega zapečka. Resnično pogumno, a težje, je živeti s svojim srcem na planem. Hkrati pa je veliko bolj zadovoljujoče. Ko se odpreš in greš. Ne nekompromisno, a z veliko žlico upanja in zaupanja!

Noben ni rekel, da je lahko, a večina vam lahko pove, da je vredno! Nikakor ne trdim, da vedno uspe ali pa da ni težko. Zahteva veliko več, kot le sanjarjenje in začetni zanos.

Strah je velikokrat hrana za frustracije, negotovost in nezaupanje. Veliko slabih občutkov se hrani z njim. Ne rečem, da ga je potrebno ignorirati. Nikakor! Potrebno pa se je vprašati iz kje izvira. Če izvira iz nezaupanja v druge, če izvira iz neverovanja, potem se je potrebno močno zamisliti. Na druge ljudi nimamo vpliva, na marsikaj nimamo vpliva in to je potrebno sprejeti. Določene stvari so pač izven našega vpliva in kot takšne je potrebno sprejeti, drugače se lahko požremo do nezavesti.

Mnogi pravijo, da je strah dober kažipot. Da ako nas je strah smo na pravi poti. Sama nebi sledila tej zapovedi popolnoma brez filtra. Potrebno je biti vseeno previden pri izbiranju kje razbijamo in se "nagibamo" v strah.

Bistveno je, da strah ni uporabljeno, kot orožje in sredstvo za manipulacijo, ampak je uporabljen kot mehanizem za razmislek našega stanja. Ne kot alarm ampak kot opozorilni znak.

Življenje v strahu ni vredno življenja. Zberi pogum in mu poglej v oči, saj mnogokrat drži trditev, da je strah  znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. ;)  

Prepotentno poseganje v zasebne misli drugih

Danes sem prebrala neverjetno misel. Hkrati me je preslikala na vsaj 5 različnih krajev hkrati. Spektakularna v svoji preprostosti. To misel mislim, da bom nosila, za vedno.

Misel se je glasila: "Kaj si drugi mislijo o meni, ni moja stvar!" Ne vem zakaj me je tako zelo pretresla. Mogoče zato, ker je v svojem izvirniku namigovala na to, da s tem, ko se vmešavamo v mnenja in misli drugih, dejansko posegamo v njihovo intimo. Delujemo invazivno. To me popolnoma presune. Kolikorat sem delovala invazivno? Kolikorat sem posegala v osebni prostor drugih s svojo sebičnostjo in obremenjenostjo z lastnim imidžem. Tako se ponovno v krogu vrnemo do izhodišča. Moramo živeti svoje življenje; vsak zase in vsi skupaj. Nujno je da smo si zvesti in iskreni do sebe. Če se izvzamemo iz enačbe potem se le-ta ne razplete tako, kot se mora. Mozaik, v katerem smo lahko le en majcen kamenček, brez nas ni popoln. Kdo pa smo, da posegamo v Božji načrt?

Vem za vsaj enega, od vas, ki to bere, ki me bo brcnil v rit zaradi uporabe določenih besed :) Vem, da veš, da vem! ;) Vem, da se sliši silno filozofsko pa ni. Tukaj smo zato, da opravimo svoje. Živimo v času kjer je neverjetno pomembna produktivnost; potiskanje in vlečenje sem in tja. Toda včasih dejansko naredimo več, ko smo aktivno pasivni. Ko se (recimo temu) usodi umaknemo s poti in ji pomagamo, ne pa da jo poskušamo pretentati. To ni nova filozofija saj jo mnogi prakticirajo že stoletja. Takšen način pa zahteva   ogromno energije, samokontrole, strpnosti, potrpljenja in zaupanja. To ni za lene in nestrpne. Zavestno se odločimo, da ne bomo nikogar priganjali in da bomo zaupali. Tukaj pa se mnogokrat zatakne. Kako lahko vendar komurkoli zaupamo, če pa mi vemo vse in znamo vse najbolje opraviti. Se sploh zavedamo kako silno prepotentni smo? Da delujemo tako vsak dan; ko se prepričujemo, da ne verjamemo nikomur in da nič ni, da je le tukaj in danes?

Življenje je veliko več, kot le tu in danes. Je mavrica in mozaik, vsakič posebej in vedno znova. Življenje so barve in zaupanje in upanje in čas. Ples, pesem, smeh in mir. 

Življenje je presneto več, kot le tu in zdaj...

Toleranca vs. sprejemanje in sočutje?

Verjetno se je vedno dogajalo; mene pa je začelo sedaj pošteno motiti. Ogromno se govori o toleranci... Zame toleranca pomeni, da ti gre nekaj ekstra na jetra in se s tem nisi sposoben spopast in si pač tiho, kot rit. Moti te še vedno in na živce ti tudi gre. Še posebej mi gredo na živce (in ja nisem tolerantna) tisti, ki najbolj cvilijo, da se ljudje do njih ne obnašajo tolerantno. Vse povezujejo s svojim lastnim obstojem ipd. No dragi moji (in ja, mislim na nekatere moje) nisi popek vesolja! Kako ljudje govorijo, volijo ali pa ljubijo in čustvujejo nima popolnoma nobene veze osebno s tabo! Nehajte jemati vse tako presneto osebno. Ja vem, grozna sem, ampak naj ti povem nekaj, kar bi ti mogla povedat že mama. Življenje drugih se NE vrti okrog tebe! Le tvoje lastno življenje se vrti okrog tebe! Kako lahko zmerjaš ljudi, ki so ti že celo življenje blizu? Kako je možno, da smo tako ujeti vase?

A nasproti tolerance bom postavila sprejemanje in sočutje. To sta dve dejanji ali pa čustvi o katerih se ne govori. Nista ne popularni in ne lahki, a spreminjata svet na boljše! Ne govorim o tem, da je potrebno ponižno sklanjat glavo etc. govorim o iskrenosti in priznavanju, da imajo tudi drugi čustva in strahove. Ne govorim, da moramo trpeti zlorabe in ponižanja; govorim o tem, da sprejemamo razloge zakaj do tega pride in se postavimo zase. Postavimo se iskreno in brez skrivanja. Vsak ima pravico do lastne identitete in življenja v skladu z lastnim prepričanjem, pa če sovpadajo z vodilnimi političnimi, verskimi ali pa družbenimi normami ali ne. Ob tem pa vseeno še enkrat poudarjam, da je lastna svoboda le do meje, ko ne posega v lastno svobodo sočloveka. 

Občutek imam, da smo precej pozabili kako sobivati. Eni se konstantno umikajo in drugi pa se konstantno, zavestno ali ne, obnašajo invazivno. Ko se umikamo ali pa konstantno napadamo, pozabljamo kdo smo. Bistvo življenja je živeti iskreno in v skladu s svojim pravim jaz. Ta pa običajno ni pretirano invaziven ali pretirano plašljiv ampak samo je. To pa je največji dar. Ako lahko živiš ti, kot TI v vsej neverjetni polnosti je to največji Božji dar. TO je TVOJE poslanstvo... ostalo so samo stvari...

Negativa, tista "ta lepljive" sorte

Danes je očitno še eden od takšnih dni... Ko se zjutraj nikakor ne moreš odpovedati katerikoli sekundi pod odejo, ko so zastoji tam kjer jih najbolj ne maraš, ko so v službi ljudje večinoma nejevoljni in ko ti delo kar nekako ne gre in ko bi bil povsod drugje kot pa kjer si in ko začutiš nemir. Ne TISTI nemir ampak tistega lepljivega, temnega, sitnega, ki te bremeni in od katerega se ne odlepiš... in zaznaš ga preden se nalepi nate. Preseneti me, a ga zaznam in s tem ga odvrnem. Kako malo je potrebo, le malo poslušanja, da vidimo problem in včasih je v ugotovitvi stanja že rešitev. 

Nemir, ki se spreminja v negativo na celi črti me danes ne dobi me v kremplje! Danes je dan namenjen pozitivi in nihče, še posebej pa jaz temu ne bom oporekala. 

Ne ni danes dan ko bi to širila na okoli. Hitro namreč zaznamo, kdaj je za to čas in kdaj ni. Vemo kdaj so ušesa in srce odprto in kdaj ni. Danes uživam v kopeli pozitive, ki mi jo namenja Stvarstvo. 

OK sliši se preveč ezoterično, da bi bilo berljive, a v osnovi pomeni to, da bom pustila, da si ljudje skačejo v goltance, se obmetavajo z govnom, tulijo en na drugega in so "cinični in sarkastični". Uživajte, a mene ne boste potegnili s sabo. Danes opazujem in sem srečna, ker se tega zavedam. Srečna sem, ker lahko navkljub vsemu čutim in se prepustim pozitivni vibraciji. 

*poklon in zahvala Vsem in Vsemu*

Srečkoti in brce v rit...

Pred časom je nekdo navrgel misel, da vedno, ko potrebujemo pomoč ta pride. Že dalj časa traumiram o poslanstvih, ne da bi prišla kam. Potem pa ko ti nekje "ne spelje" imaš občutek, da na nobenem področju nikamor ne gre in traumiraš naprej. Občesplošne neumnosti pač. 

No in po izkušnjah sem se, ko imam vsega dovolj, potopila vase. Vzela čas za tišino, sproščanje. Brez muzike in knjige in čaja ipd. Le jaz in moje pregrete varovalke. 

Smešno kako privrejo na plano neverjetne kombinacije. In v enem trenutku bruhne na plano tako jasno, da tudi, če bi želel tajiti ne moreš. Nikoli pa ni pomen jasen. Vedno moraš razmislit s katerega konca ti govori. Kaj pomeni in čemu je namenjen. Interpretacije so sitne reči. Najboljše je, če ti ni potrebno nič interpretirati in preprosto veš. Noja roko na srce, vedno veš kaj ti je bilo položeno na srce. In tudi, če se začneš zavijat v besede in "ugotavljaš" točno veš kaj je res in kaj ne. 

Ob vsem tem me zadane ugotovitev kako ljudje uživajo v dramatiziranju. Zakaj je tako zelo pomembna drama nekoga, ki vpije na glas; drama nekoga, ki tiho trpi pa ne? Zakaj znamo slišati le najglasnejšega, ne pa tistega, ki potrebuje našo pozornost. Zakaj nismo odločni takrat, ko to šteje?

Vedno znova opazujem, da ne opazimo. Ne opazimo pozornosti, ki nam jo nekdo izkaže. Ne opazimo, da se oddaljujemo od naših najdražjih, ne opazimo krivic, ki se dnevno dogajajo. Ne opazimo, da nekdo potrebuje naše sočutje in razumevanje. 

Kolikokrat smo rekli hvala? Ne zato, ker nam je nekdo podal kavo ampak, ker je? Kolikokrat smo rekli rad te imam (takrat, ko si pod dozo ne šteje!)? Kolikokrat si sam pri sebi rekel, "svet je boljši, ker je on/ona tukaj!"? 

V kolikor je od katerekoli izjave preteklo več, kot 24 ur je današnja naloga, da si vsaj v mislih zahvališ za vse tisto/tiste, ki delajo življenje lepše. Naštevanje blagoslovov je nujno potrebno. Brez tega se ne zavedamo, da smo v resnici neverjetni srečkoti in vse kar nam manjka je brca v rit, da bi srečo delili naprej. 

Naj bo ta zapis tvoja brca! :))

Polaganje računov ob jubileju ;)))

Preživela sem rojstni dan ob katerem se bi mi moralo utrgati, glede na to koliko zaskrbljenih pogledov in vprašanj je bilo prisotnih. Z veseljem poročam, da utrgalo se mi ni, depresivna nisem in ne želim si biti še enkrat stara 16 let. 

Praznovanje se je začelo z druščino precej po študentski navadi pri kateri smo ugotovili, da smo mnogi že iz vaje... khm, khm... Noja po odličnem uvodu smo odjadrali na THE plac v mestu. Tu naj bi bil najbolj nor žur, dogajalo naj bi se 100 na uro. Khm, khm... oprostite mi, ampak druščiona je z velikim zanimanjem opazovala parado gospodičen v vratolomnih petah, krilih katerih dolžina je krajša od ledvičnih pasov in oprsje silno neproporcionalno. Ampak z vsem tem na stran. Bilo je kaj videti. Zanimivo je bilo razmerje. Fantov je bilo nesporno veliko več, kot deklet, kar je precej nenavaden pojav. Ne morem reči moških, se opravičujem. 

Poleg večih neproporcionalnosti  je bilo opaziti še več fenomenov in sicer preoblačenje v toaletnih prostorih. Pa to ne, ker bi bil človek premočen od plesanja, pobruhan od sebe ali drugih ali pa zaradi mraza. Gospodične so imele sabo cel kuferček oblek. Fascinantno. 

Druga reč pa mi je bila neverjetno smešna "zgroženost" gospodičen v vratolomnih petkah in podaljšanih ledvičnih pasovih, ko so vse zgrožene prezirale tipe, ki so se slinili okrog njih. Tega enostavno ne razumem. Če bi se sama oblekla v takšno opravo in si na poti na zloglasen "top plac" ne zlomila noge v vratolomnih petah, bi bila popolnoma zgrožena, če me nebi prišel pošnofat in potrepljat vsaj vsak drugi tip na sceni! Ampak verjetno ima vsak svoje motive za svoje obnašanje in oblačenje.

Z vso gotovostjo pa lahko trdim, da sem silno vesela, da nisem več stara 17 let. Da mi je precej jasno kdo sem in me tega ni sram. Nočem biti spet najstnica in živeti v popolni zmedi identitete, kjer ti vsi povrsti dopovedujejo kaj je s teboj narobe. Ko so drugi od mene zahtevali povzetek občutkov je vse kar lahko povem to, da se še nikoli nisem počutila bolj JAZ. Srečna sem, ker sem obkrožena s spektakularnimi ljudmi, ki me vedno znova blagoslavljajo s svojim delovanjem, tudi v mojem življenju. Nikoli nisem razumela govorjenja, da ni več dobrih ljudi. Vedno jim odgovarjam, da so saj sem obkrožena njimi! V veliko zadoščenje mi je, ker sama sebe sprejemam v vsej moji veličini in z vsemi tripi in projekti. Predvsem pa sem počaščena, ker sem našla soborca, ki me razume in je tisti, ki me umiri in mi s tem da največji zalet za razprtje mojih kril.

Vsem, ki se srečujete z okroglimi obletnicami in "življenjskimi mejniki" pa tole: Življenje se ne konča s končanjem formalne izobrazbe, niti z zaposlitvijo ali poroko, ne svet ni drugačen, ko dopolniš določeno število let in suma sum številke so samo to. Številke. Nikoli in nobena ti ne bo v zadoščenje ako boš deloval le za doseganje njih, vseeno pa ti bo za pot. Življenje je veliko več, kot številka!

Kako spremeniti svet? Tako!

Pred časom sem slišala, da je nekdo omenil skrb, češ kolikokrat se osredotočamo na okvir in ne vsebino. Načeloma se s tako izjavo ljudje hitro strinjajo. Vsi migajo z glavo, češ kako so drugi plehki... Dejansko pa govorimo o sebi, pa se tega niti ne zavedamo. Udeležujemo se projektov zaradi projektov samih in ne zato kaj bo projekt dejansko doprinesel. Koliko se jih popolnoma razvodeni? Kolikokrat se samo porabi čas in denar, ni pa učinka, ni vpliva. Kolikokrat zaradi projekta ni življenje nikogar boljše? 

Po drugi strani pa, je res vse samemu sebi namen? Kaj pa če je vpliv v nemerljivem? Ne zagovarjam brezplodnih dejanj, a vseeno opozarjam, da so včasih učinki nemerljiv. Lekcije, ki jih ljudje dobijo tekom projektov... A hkrati se zavedam, da je marsikdaj vse bolj le farsa... A vseeno se je potrebno vprašati: Res nič na nič ne vpliva? Brezplodni projekti ne vplivajo na moralo ljudi, na njihovo željo po inovativnosti, uspehu, kompetentnosti? Ha! Vse vpliva. Naše besede, dejanja, misli... vse vpliva! Premalokrat se zavedamo kako zelo vplivamo na življenja ljudi okoli nas. In kako zelo drugi vplivajo na nas!

Vedno so želje, da bi spremenili svet. World peace and all... Lepe želje, kaj pa dejanja? Kaj, ko bi začeli pri sebi? Kaj, ko bi bili manj zajedlivi? Manj kritični? Manj negativni in nestrpni? Kaj, ko bi za spremembo naredili nekaj lepega za nekoga? Kaj, ko bi spustili v vrsti koga naprej? Kaj, ko bi začeli delati dobra dejanja brez zahteve po javnem razglašanju? Kaj, ko bi poskusili razumeti naše drage?
Idej je neskončno, izhodišče pa je isto. Svet lahko začnemo spreminjati le v sebi, nato pa v najožjem krogu ljudi s katerimi prihajamo v kontakt. Poskusimo s sprejemanjem. To ne pomeni, da požreš vse govno, ki se vrže v tvojo smer, a sprejmi motive za metanje govna. Poskusi biti toleranten do soljudi. Možnosti je neskončno.

Si predstavljaš, da postaneš tisti, ki prinaša mir, strpnost in hvaležnost? SI predstavljaš, da postaneš tisti, ki miri situacije in s tem preprečuje najhujše. Tisti, ki prinaša upanje? Kako neverjetna in hkrati strašljiva misel. Da nehamo živeti v družbi kjer se kontrolira ljudi s strahom in negativizmom. 

Kaj, ko bi se danes osvobodil vsaj za malo? Naredi noro lepo dejanje. Zakaj? Ker lahko!

Nasilje in zavedno usmerjanje energije v dobro

Misel, ki sem jo slišala pred dnevi mi nikakor ne da miru. Odkar sem jo slišala me je že večkrat popolnoma ustavila, saj me je pretreslo spoznanje kako hitro pozabimo na sprejemanje in neobsojanje.

Najprej uvod. :) Danes sem prebrala misel Dalaj Lame, ki govori o tem, kako nepredvidljivi so rezultati nasilja. Mnogokrat le kratkoročno "rešijo" problem. So pa silno nepredvidljivi in nikoli ne veš kaj vse bo eno nasilno dejanje sprožilo. Za protiutež navaja, da je resnica in nenasilje tista pot, ki traja in bo zmagala.

Vem, da se vedno šalim, da fizično nasilje ni dovolj cenjeno, ampak to mislim v najbolj nenasilnem možnem smislu. ;) Dejansko mislim, da je nasilja več, kot fizično, v besedah, v posiljevanju s "pravimi" mnenji z "dejstvi" in "resnicami". Vseskozi smo bombardirani z negativizmom in nestrpnostjo. Tudi to je nasilje, o katerem se pa ne govori. Ne govorim, da se ni pomembno boriti proti fizičnemu nasilju. Nihče nima pravice napada. S posegom v življenje drugega mu odvzemaš pravico, da živi. In vem, vse se sliši kontradiktorno in premalo ukalupljeno in veliko če-jev in ko-jev je. Vem, a v moji glavi je zadeva jasna. 

Kaj je pa sprožilo samo razmišljanje o tem kako smo nasilni en do drugega? Jasna in precej provokativna izjava Jogi Bhajan-a, ki je rekel: "If you can't see God in all, you don't see God at all!" Odkar sem to slišala me je popolnoma pretreslo. Kako neverjetno selektivni smo pri sprejemanju. Tiste s katerimi se strinjamo jih sprejemamo takšne, kot so; tisti pa, ki nam gredo na živce pa zavračamo, a se nam to zdi popolnoma logično. Tako neverjetno smo nagnjeni k pridiganju in da mi vemo najbolje. Pa res vemo?

Ste se kdaj vprašali kako nasilni smo? Kolikokrat si prezrl sočloveka pa se tega nisi niti zavedal? Vem, da smo vzpostavili določene socialne filtre, a vseeno. Nekateri trdimo, da ne moremo videti trpljenja, ker nas to preveč prizadene, drugi ga enostavno ne vidijo. Kolikokrat ponudimo roko? Ne govorim sedaj o norih pohodih in ne govorim o rušenju vsega kar poznamo. Govorim o vsakodnevnih zadevah. O tem, da se ustavimo pri starejši sosedi katero imamo na sumu, da ve več o našem življenju, kot mi sami in jo povprašamo o tem kako je? Kaj, ko bi storili nekaj pozornega za nekoga, ki ga ne poznamo? Ne mislim, da si kupimo "mirno vest". Kaj če bi dejansko NAREDILI nekaj? Molili za nekoga, ki to potrebuje pa tega niti ne ve? Kaj, ko se nebi spuščali v besedne obračune s sodelavcem in bi mu s tem odvzeli energijo, ki mu jo prostovoljno dajemo, ko se odzivamo na "pogovore", ki se vedno spremenijo v precej glasne "diskusije" in merjenje moči? Kaj, ko bi našo energijo usmerili v dobro in je ne poklanjamo več slabemu? To bi vzelo zagon negativizmu in nasilju. Nekje je vendar treba začeti, kaj ne?

Pogovori in vera vase

Včeraj sem omenila nevarnost napačnih motivov za pogovor. Nisem mislila, da so pogovori nepotrebni. Nikakor! Pogovori so temelj našega obstoja. Brez komunikacije, in s tem ne mislim SMS-jev, FB statusov in twittow, ampak pristnega pogovora z vsemi kretnjami, nasmehi in dotiki. 

O brez smiselnosti pogovora sem govorila v primeru, ko iščemo pogovor z motivom dobiti potrditev od drugih, da smo OK. Da razmišljamo prav. Če potrebuješ nekoga drugega, da ti pove, da razmišljaš prav je že nekaj narobe. Če ne veš sam v sebi, da je nekaj prav in si negotov, potem to ni to! Ko je prav VEŠ. Nihče ti tega ne more potrditi!

Ljudje smo zaradi bombandiranja z vseh strani postali silno nezaupljiva bitja, ki v prvi vrsti ne zaupamo sebi. Potem pa to krivimo na družbo, vzgojo, razmere in nevemkajše. Ne poiščemo pa razloga v najbolj očitni stvari. Potrebno se je poslušati in umiriti. Če konstantno živiš v kaosu nepomembnih stvari ti mimogrede uidejo pomembne stvari. Pomembnost stvari je relativna, vem. Nikakor ne trdim, da je to, kar je pomembno meni pomembno vsem. 

Kar izpostavljam je vera vase. Tu je spet potrebno pojasnilo. Nisem pristaš samoljubja ali naduvanosti. Govorim o zdravi veri v svojo zdravo pamet, naravnanem moralnem kompasu in zaupanje v dobro. To lahko potrdim z mislijo modrega moža, ki je govoril, da smo Božji otroci. Bog nas je ustvaril. Verjel je, da nas je ustvaril po najboljših močeh in tako smo popolni. Z nami ni nič narobe, saj smo Božji otroci. Lepa misel, ki pomede s celim kupom vsakodnevnih mašil.

Tako navkljub vsemu, ali pa ravno zaradi vsega mislim, da veličina in oblika moje riti ni najpomembnejša stvar na svetu. V nasprotju z ritjo pa mislim, da je izpolnitev mojega življenjskega poslanstva ključno.

Si čuječ?

V zadnjih tednih se je zgodilo.... Mnogo. V zadnjem času se mi, navkljub vsem dogajanju okoli mene dogaja res veliko prebliskov. Veliko spoznanj, ki so spektakularna. Rečem jim male čudežne intervencije :) Pojavijo se na enkrat in z jasnega in so popolnoma jasne in nič ni prepuščenega interpretaciji. Spoznanja, ki sem jih enkrat mogoče že osvojila, a sem nanje pozabila ali pa so popolnoma nova. Nič drugače ni bilo tudi ta vikend. Zgodilo se je med pridigama. Prva v soboto, ko sem bila v popolnoma novem okolju in pri popolnoma nepoznanem župniku. Presenetil me je z iskrenostjo in neposrednostjo. Razpravljal je o priliki o izgubljenem sinu. Razložil jo je na popolnoma nov način in ob tem ni bil nežen. Bil je oster, iskren in zahteven. S konkretno zahtevo, da vsak najde sebe. Iskren prerez stanja.

Drug preblisk se je zgodil prav tako pri maši, le da pri drugem, meni veliko manj ljubemu duhovniku. Misli so mi odtavale in sem slišala le odlomke, ki sem jih na svoj način zlagala v svoj film. Jasen preblisk je bil predvsem v tem, da potreba po pogovoru in odobravanju nima smisla. Sam v sebi veš, ko delaš prav in kdaj narobe. Zaplete se, ko se poskušaš zrinit v nek okvir odobravanja. Ko poskušaš najti svoje mesto v ustaljenem sistemu. Šele, ko sem se ujela, da tisto moje razmišljanje, da moram poklicati tega in tega za pogovor o precej konkretni stvari pravzaprav motivira moja želja po sprejetosti, me je popolnoma šokiralo. Sama zase čutim kaj je prav, zame. Vem, da sem sedaj bolj iskrena v svojem verovanju in bolj čuječa, kot kadarkoli prej.

Nikoli nisem razumela smisla ločevanja na naše in vaše ipd. Ne razumem zakaj je moje več vredno, kot tvoje in obratno. Tega ni. Moder mož je rekel, da v kolikor nekaj služi tvoji "duši" je to super, če služi milini in milosti nekoga drugega je to blagoslov, v kolikor pa nekaj ne služi ničemur pa v tej stvari ne sodeluj.  Smiselen nasvet, ki se ga vse premalo držimo. 

Vedno znova si zapolnjujemo čas s skrbjo o našem imidžu, o naši pomembnosti in oboževanosti. Nič od tega pa resnično ni pomembno. Pomembno je zavedanja sebe in drugih. Brez laganja in z nujno brutalno iskrenostjo do sebe. V kolikor tega ne zmoreš, ti vsa nemenja s hrano in alkoholom ali adrenalinom oz. čemerkoliže, ne bodo pomagala. Če nisi čuječ bo tako ali tako šlo vse dobro in pomembno mimo tebe!

Povezanost

Ne bom pisala o zadnjih dneh. Nebi bilo prav, saj za vse tisto še ni čas. Sem pa pred časom slišala eno izmed ekstra popularnih "gurujk", ko je govorila o tem kako se vedno bolj osredotočamo na trajanje oz. da se obnašamo tako kot se "moramo". Izpostavlja, da se dejansko ne povežemo, ne čutimo trenutka. Ne posvetimo se dovolj situaciji, da bi jo lahko začutili in vedeli kaj nam je storiti. 

Sliši se silno "poduhovljeno" in takšne izjave silno težko povežemo z vsakdanjim delovanjem. A ker se s to gospo dejansko strinjam en enostaven primer. Kolikokrat s prijateljico debatiraš ure in ure ampak, ko gre vsaka svojo pot se počutiš nekako prazno, nekaj manjka... drugič pa se komaj ujameš, se objameš in se pogovarjaš z eno nogo na kolesu na robu prehoda za pešce pa je občutek spektakularen in se nikakor ne moreš nehat smehljat in srce igra. 

Velikokrat begamo z enega konca na drugega in počnemo stvari, ki so nam bile včasih v užitek, a so nam sedaj le še v breme. Ste se kdaj vprašali zakaj? Zakaj vas nekaj, kar vas je navduševalo sedaj tako zelo izčrpava? Zakaj nas odnosi tako zelo bremenimo?

Vzemi si kanček časa in poglej stvari, ki te obremenjujejo z distanco. Kdaj so te začele bremeniti? Kako se počutiš? Jih še čutiš? Ne govorim sedaj, da se čuti nevemkaj samo pogledaš in hitro se najde problem, v kolikor to želimo.

V včerajšnji debati z mamo, sva ugotovili, da dejansko ne mislimo in ne delamo vsi enako. Motivi so mogoče že isti, a na naša dejanja vpliva cela množica spremenljivk. Prav to vpliva tudi na dejstvo, da nekateri izbirajo vlogo žrtve. Zakaj? Verjetno iz različnih razlogov, nekateri tudi zato, ker se tam počutijo najudobneje.

Kar sem želela izpostaviti je, da je potrebno vzpostaviti neko povezanost do vsega, kar počnemo... če ne, se počutimo vseskozi zapostavljene, osamljene, preobremenjene in prazne. 

Sprejemanje sebe in drugih, kot začetek boljšega jutri?

Včeraj sem brala zapis neke veganke, ki govori o ljudeh, ki jedo meso, kot o ne-ljudeh. Prešinilo me je kako močno smo vpeti v lastna življenja. To je na nek način logično, saj čigavo življenje pa bomo živeli, če ne svoje. Toda mnogokrat postanemo tako silno zaverovani vanj, da ne moremo videti "onkraj" njega. To pa kaj hitro privede v zavračanje česarkoli, kar ni "zraslo na našem zelniku". Sliši se silno prenapihnjeno in potencirano, a v zadnjem času smo priča prav temu. 

V zadnjih letih pa se je pojavila še ena posebnost. Želja po biti na eni strani drugačen in na drugi strani pripadati. Krvavo si želimo pripadati in biti del nečesa, včasih že česarkoli za skoraj kakršnokoli ceno. V zadnjem času pa sem opazila še en fenomen. Kako se vse več ljudi trudi biti "izven" predalčkov in skupin, a z prav to neverjetno težnjo po "nemogočem predalčkanju", pristanejo v drugem "predalčku". Dogaja se boj proti označevanju in nekateri se besno trudijo podreti stereotipe. V vsem tem se pri meni porajajo druga vprašanja. Ne to, ali so stereotipi in predalčki upravičeni, ali pa vsaj pravilno postavljeni, ampak zakaj nas to tako zelo moti? Zakaj se rajši ne ukvarjamo s sabo? Zakaj ne usmerjamo energije za boj zoper "predalčkanja", vase?

Neverjetne količine energije bi se tako usmerile tja kamor se morajo. Ko si sam doumel kdo si in kaj si, potem ti je tako ali tako vseeno kakšno nalepko ti nalepijo drugi. Vseeno je ali te kategorizirajo za tega ali onega. Vse to ti postane samo igra pri kateri se neverjetno zabavaš. Osvobodiš se in tako lahko začneš dojemati ne zgolj sebe takšnega, kot si ampak tudi druge takšne kot so. Nehaš obsojati lastne in druge strahove in presneto manj si obsojajoč do življenjskih izbir drugih.

Si sposoben pogledati na soljudi in jih videti takšne, kot dejansko so? Z vsemi dobrimi in slabimi stranmi? Si jih zmožen videti, kot duše, ki jim je namenjeno biti tu in sedaj? Vsi božji otroci ne glede na oblike in ostre besede? Ko nam to uspe, se nam ni bati za prihodnost!