Poslanstvo?

Neverjetno kakšno spoštovanju čutim do ljudji, ki so tvegali. Ne tvegali svojo glavo po neumnosti, ampak, da so tvegali in spremenili svoje življenje. Se preselili v novo mesto, tvegali svojo finančno stabilnost in zapustili svojo cono udobja. Zakaj? Za uresničitev sanj. Za iskanje sebe in izpolnjevanje svojega poslanastva. Poslanstvo ni takšna nepomembna stvar, ki bi jo enostavno potisnil na stran. Niti ni modno ali "aktualno". Če imaš posluh zase in za svoje sanje običajno občutiš tudi svoje poslanstvo. Ni bolj ali manj plemenito, ali manj/bolj pomembno. Tvoje poslanstvo je najpomembnejše poslanstvo. Zate seveda. Moje pa zame. Ni ga enostavno čutiti, niti ga ni enostavno izpolnjevati. Ja, v popolnem svetu bi ga bilo možno izživeti in izpolniti v celoti, a kot si verjetno že ugotovil, svet ni idealen prostor. Ogromno je preprek, ovir in neugodnosti, ki se dogajajjo na dnevni bazi. Vsak dan si preiskušan. Včasih premamljen, včasih zavajan v upanju nikoli speljan s poti.
Velikokrat pa smo si sami največji "sovražniki". Mnogokrat si ne dovolimo, da bi zaživeli v celoti. Vedno rezerviramo kanček sebe. Težko se je v celoti izpostaviti. Mnogokrat to opravičimo z argumentom, da ni potrebno popolne predanosti, da je "dovolj dobro". Toda zakaj se potem počutiš izigranega? Zakaj je potem konec dneva grenak priokus, ko pomisliš na preživeti dan? Se zavedaš, da ga sčasoma sploh ne zaznaš več? Kot smrad, ki je od začetka neznosen, a se kasneje navadimo nanj.

Zakaj tako težko odkrijemo kaj je naše poslanstvo? Verjetno zato, ker je zato potrebno ogromno poguma, in običajno naša poslanstva niso konvencionalna. Prav tako je potrebno kar nekaj odrekanja in sprememb, da stopimo na pot življenja svojega poslanstva. Potrebujemo pogum, zaupanje vase in neizmerno veliko srce polno upanje in smeha. Ja brez smeha ne gre. In seveda ne gre niti brez razumevanja in sprejemanja naših pomankljivosti in napak. Težko si je priznati, d anisi "popoln". Še težje pa je to sprejeti in mogoče nekoč si  tudi odpustiti. Simpatija do svojih pomankljivosti je neverjetno težko. Še težje pa je razumeti, da nas naše pomankljivosti v nekem momentu tudi delajo boljše osebe.
Ker pa smo socialna bitja kmlau pridemo, do razkola v naši okolici. Med tistimi, ki razumejo nujnost sledenja srcu/sanjam/poslanstvu in tistim, ki mislijo, da je to bežanje pred resničnostjo. Da je to neumnost in zabijanje časa. Da je zgolj njihova pot/način, tisto pravo. In zanimivo je kako eni razumejo druge, drugi pa ne prvih. Mislim, da je jasno na strani katerih mislim, da sem.
Zanimivo je kako se sčasoma razkriva naše življenje pred našimi očmi. Kako neverjetne poti se razkrivajo v našem življenj. Sanje, ki se spreminjajo v resničnost, pa čeprav sploh nismo nikoli imeli občutka,da hrepenimo po njih. A smo v določenem momentu sprejeli izziv in si s tem spremenili življenje in mogoče našli smisel/poslanstvo. Kar ni nezanemarljiv uspeh. A hkrati te to stanje postavlja pred še večje izzive. Obstajajo še večje stvari, ki jih želimo/moramo storiti. Ni konca. Odvija oz. zavija se kot klopčič volne. Vedno večji izzivi, vedno večje preizkušnje. Pot pa nas vedno spreminja! Nikoli enostavno a neverjeten vir navdiha.

Največ velikih življenskih sprememb se zgodi na zunaj v afektu, a z dolgo akumulacijsko dobo v nas samih.

Vztrajanje...

"Vztrajnost je lepa čednost" pravi slovenski pregovor. Verjetno, da drži do neke mere. Vsekakor mislim, da se samo z enkratnim poskusom redkokdaj zgodi kaj dosti. Tu pa nastane dilema. Kako dolgo vztrajati? Kdaj prepoznati moment, ko je potrebno odnehati, pa čeprav nisi prišel do cilja, ki si si ga zastavil? Kdaj se reče temu predaja in kdaj zdrava pamet?

Trenutno sem v določeni situaciji v kateri vztrajam in sem trdna. Toda po več, kot mesecu truda ni popolnoma nobenih rezultatov oziroma ni rezultatov tam, kjer bi si jih želela. Ob tem vem, da je potrebno vztrajati, še kaj prilagoditi, se zagnati še bolj. Toda brez določenega rezultata ali vsaj namiga na obrat na bolje bo tudi vztrajanje sila slaba izbira. 

vem, da se sliši, kot bi govorila v kodah, toda dejansko je tako. Nekateri smo pač naravnani bolj storilnostno in bi radi videli rezultate ali vsaj premik. Ne da butaš celo življenje z glavo v steno pa ne narediš niti vdolbinice!

Kdaj spremeniš taktiko? Kdaj rečeš "saj bo" in nadaljuješ?  In kdaj delaš nekaj le zato, da to delaš?

In ja tisoč in eno vprašanje me spravlja ob živce približno toliko kot status quo!

Huliganstvo in primitivizem...

Včeraj se je zgodil incident. Znimivo kako smešno plehka se sliši ta beseda... Noja kakorkoliže. Nisem bojazliv tip človeka in ne pustim se ustrahovati. Ne na cesti in ne drugače. To ne pomeni, da izziva, toda nisem "pushover". Pač takšna sem. In včeraj je bil to povod za manjšo avtomobilsko neprijetnost. Nekdo me je iz gneva. ker nisem dovolila vrivanja (ker sem pač čakala že cca 10 min v vrsti) neki stari kripi s sosednjega pasu, ki se je hitreje premikal in je bil za v drugo smer. No in oseba za volanom je svoje nestrinjanje pokazala tako, da mi je zanalašč odrsala avto. Šesti čut mi je rekel, da se naj ne ukvarjam s tem, a sem vseeno stopila ven pogledat (stali smo na rdečem semaforju v stoječi koloni) kaj se je zgodilo. Ko sem z mimiko povprašala voznika, ki je storil zgornje dejanje me je napadel s hupanjem in zmerjanjem in seveda s sredincem.

Smešno, če pogledaš. Toda oseba je bila tako zelo vstrajna v zmerjanju, da je vzbudila mojo poznornost. In ko je opazil, da ne bom pričela jokat in se opravičevat me je začel zmerjati na precj nisem nivoju. Pač glede na to kako izgledam. Kar je še posebej smešno, saj so to bitke, ki jih bojujem še iz vrtca. Vedno se najde nekdo, ki ti absolutno mora razložiti kako zelo debel si. Nikoli mi v takih momentih ni jasno, ali res mislijo, da se ne vidim oz. ali mislijo da sem tako zelo blazna, da ne opazim konfekcijske številke oblek, ki jih nosim? Nikoli mi ni bilo jasno.

Noja najbolj meje presenetilo, kako sem si zapomnila ta dogodek... noja pustimo ob strani, da me je človek prehiteval na prehodu za pešce, med tem ko so pešci prečkali prehod... noja z vsem tem ob strani. Presenetilo me je kako zelo me je presenetil napad.

Mogoče zato, ker nanj nisem bila pripravljena ali pa, ker se že precej dolgo nihče ni spravil name na tak način. Mogoče zato, ker sem sprejela sebe takšno kot sem in nisem več vajena, da mi ljudje razlagajo z vso paleto vulgarnosti, kdo sem? Noja vse je možno, a vseeno mi ni popolnoma jasno zakaj mi je incident ostal tako v spominu. In nekako mi je jasno kako se tolerantnost kaj hitro spremeni v prah. Oseba, ki je to storila je bila namreč temnopolta in me je zmerjala v angleščini.. ja multikulturni dogodek. :)

Ampak, kar bi želela izpostaviti je, da kako zelo je postalo običajno, da ljudje napadajo druge, pa če so do tega upravičeni ali pa ne. Da je najlažje pljuvat in zmerjat in ne priznavat stvari, ki smo jih storili narobej. In še posebej mi ni jasno zakaj je vedno potrebno poniževanje, da se izkazuje večvrednost. Ali ni večvrednost lastnost, ki se pokaže sama od sebe?