Kompleksi in danes

Ko sem se včeraj usedla za tipkovnico in napisala zapis... ni bil to zapis, ki sem ga imela v mislih. Želela se napisati nekaj drugačnega. Zakaj nisem? Verjetno zaradi strahu. In to mi ne da miru.

Včeraj sem želela pisati o kompleksih, ki jih imamo. Mogoče je bil včerajšnji zapis le uvod v to kar želim povedati danes. Vsi imamo komplekse. Pridobili smo jih tekom življenja. Tisti, ki imajo vedno občutek, da niso dovolj, tisti, ki imajo občutek, da vedno storijo vse prav in da je le njihova resnica prava in nekaj vredna. Poznamo cel spekter teh zavedanj. Eden mojih je, da nikoli nisem dovolj. Lahko postorim res veliko, a imam velikokrat še vedno občutek, da bi morala narediti še kaj. Verjetno kar nekaj teh stvari izhaja iz družine. Ko ti je bilo velikokrat "dano na znanje" da ni dovolj, da bi se moral potruditi bolj, da bi moral biti boljši, da nisi dovolj.

Niso krivi oni ampak jaz; kako jaz dojemam sebe. Verjetno imam kar pošteno začrtano delo. Kako dojeti, da si dovolj. Da je potrebno delati, a je prav tako pomembno počivati in dihati in ne pozabiti živeti v tukaj in danes. Ostati prisoten, ne sicer vedno priseben, a vedno v danes. Mnogokrat nas odnesejo ambicije in načrtovanje. Vse lepo in prav, a ne smemo pozabiti da največ kar lahko naredimo je da živimo v danes. Ne smemo prevzemati teže včerajšnjega ali jutrišnjega dne. Dovolj je dnevu njegova lastna teža! To pravi prijateljičina mama in močno se strinjam z njo.

Dojemanje sebe...

Vsi imamo neke predstave o sebi. Kako "realne" in "točne" so je druga stvar, a imamo jih. Predstave se nanašajo tako na naš zunanji izgled, kot seveda tudi na dojemanje našega karakterja, osebnosti, čustvovanja, mentalnega zdravja etc. Vedno znova me preseneti kako se razlikujejo moje predstave in predstave drugih.

Ali je razlika dobra ali slaba je popolnoma drugo vprašanje. Nekateri trdijo, da smo sami sebi največji sovražniki in da drugim očitamo tisto, kar so naše največje napake. Če to dejansko drži potem je ključno, da spreminjamo sebe. Svoje predstave, lastnosti, način dojemanja in mogoče celo čustvovanje. Sliši se radikalno, a vseeno ni nemogoče. Mnogi trdijo, da sami "privlačimo" določen izid. Vem nametala sem cel kup idej in filozofij, a vse so načeloma v istem košu in hočejo povedati isto stvar. Pomembno je kako mi dojemamo in se odzivamo na svet. 

Sama sebe dojemam kot precej pozitivno in tolerantno osebo. Tako me je pred časom zelo presenetilo, ko mi je boljša polovica povedala, da nisem. Ni mi bilo vseeno in sem o tem seveda precej razmišljala. A dejstvo ostaja, da sama sebe dojemam kot zelo pozitivno in ne glede na to kako me dojemajo drugi ne bom prestopila na pesimistično/sarkastično stran. Nikoli nisem bila dobra v sarkazmu. Spoznala sem tudi, da je zame popolnoma preveč naporno biti sarkastičen. Ta pa sam po sebi ne koristi nikomur. 

Nikakor ne trdim, da je ena pot za vse. Vsak ima svojo pot in išče svoj način. A nujno je da najdemo tisti način, ki je naš in s katerim lahko uresničimo naše največje sanje. Postanemo najboljša verzija sebe!

Ko hočemo vse urediti in nato vse uredi nas...

Popolnoma skesano priznavam, da se mi je včeraj popolnoma utrgalo. Besnela sem na ljudi, besnela sem nase. Nisem bila sposobna videti uspeha zaključenega projekta. Nisem bila sposobna sprejemati oz. kot pravim temu jaz, nisem dihala.

Življenje niso le travme in prioritete. Življenje je tudi hvaležnost in stisk rok, objem v katerem zaspiš in upanje. Upanje in hkrati zaupanje, da lahko storimo nekaj in s tem povečamo kvaliteto življenja oseb okoli nas. Vsak ima moč spreminjati življenja, seveda če najprej sprejme svoje življenje in sebe. Ne mislim da je totalka normalen in podobno, ker najboljši ljudje so vedno kanček usekani. 

Življenje ni igra in ni predstava, ki bi jo lahko zrežirali. Ni vse odvisno le od nas. V kolikor ne priznavamo Božje vpletenosti, so tukaj tudi drugi ljudje, naravne sile, moč okoliščin. Na nas pa je kako se s tem spoprimemo. Ne moremo urejati vsega, če pa to poskusimo pa "vse" uredi nas. Z glavoboli, stresom, nesrečami in ostalimi "slabimi dnevi". Ni enostavno in ni vedno veselo, a le to nas lahko postavi na trdne temelje, ki nam omogočajo upanje, razvoj in življenje.

Z vsem tem v glavi upam, da bo danes bolj razumevajoč dan. Tedenskemu glavobolu in skrbem navkljub. Hvaležna sem za današnji dan!

Vse na kupu in vsakega po malem...

Danes sem imela predlogo za blog odprto že pred 8 zjutraj. Do čaja in časa za pisanje pa sem prišla šele sedaj. Mogoče je to najbolj prav. Danes je na preizkušnji moja potrpežljivost, zmožnost jasnega izražanja in zavedanje, da nisem edina na svetu. Nisem perfekcionist, želim pa delati dobro. Ta želja botruje prenekateremu glavobolu.

Danes sem z zelo požrtvovalnim oblikovalcem dokončala zbornik, ki mi je vzel veliko več časa, kot bi nama ga smel. Preveč sekiranja in živcev. Vem, da sva naredila dobro, a vseeno vem, da mi ne bo vseeno, ko bo kritiziran. Mogoče je tudi to razlog, da sem se za določene projekte odločila, za druge pa ne. Vem smešna sem, a vseeno se mi ne zdi smiselno, da delam nekaj na pol. Ni fer. 

Danes si niti pod razno nočem meri pritiska, ker bi me po mojem samo hospitalizirali. Moram dihat in upoštevat nasvete za pomiritev, čeprav mi ni ravno jasno kaj mi bo pomagalo če mislim na vodo... heh.

Vse kar sem želela omenit je, da se zadeve očitno valijo na kup. In ni enostavno dihat in hkrati bit pozitiven. Ampak je potrebno. Stvari se bodo uredile in pozdravili se bomo in prijateljem se bodo uresničile sanje! Trdno verjamem v to. Sanje in njihovo uresničevanje ROCKS!!!

Resnica

Mnogokrat uporabljena beseda, ki pa zahteva veliko več ali pa nič več, kot le to da smo. Zakaj govoriti resnico? Kako lahko govorimo o tem, ko pa vsak dan prilagajamo svojo resnico tako, da ne prizadenemo drugih? 

Naša resnica ni nujno resnica drugih ljudi, a govoriti resnico ni enostavno. Potrebno je zbrati pogum in premagati strahove, se izpostaviti, si priznati napake, ki nas tudi definirajo. Živeti v zanikanju in laži je lahko razlog pešajočemu zdravju, psihičnim kolapsom in še mogočemu. Življenje za masko, konstantno cenzuriranje, little white lies... Kakorkoli smešno se sliši se mnogo stvari začne in konča pri resnici.

Veliko premalo zdravilne moči polagamo v resnico. Premalo poguma zberemo, da bi se izpostavili in zaživeli iskreno z odprtimi očmi in srci. Kdo bo kaj in kje, kdaj je kdo rekel ipd. To ni naša stvar. Potrebno je živeti polno ter dejansko začutiti našo poklicanost in namen. Ni vseeno kaj počnemo in zakaj.

Potrebno je priznati dejanska čustva, naše zmote in razočaranja, strahove, frustracije in vse kar še imamo prtljage. Le tako se lahko začne sprejemanje in pot rasti. Kar je dovolj dobro danes, je dovolj dobro le za danes in ni več zadostno za jutri ali pa naslednjih 10 let. Potrebno je živeti danes in poskrbeti, da gradimo tudi za jutri. Ne prevzemaj jutrišnjega bremena, le pridno gradi danes. 

Sliši se nadležno in pridigarsko, a sama pri sebi vem, da ko se najbolj zapletem je, ko ignoriram sebe in svoje instinkte; ko se sekiram za vse tiste stvari, ki še pridejo. To nima pomena. S problemi se je potrebno spoprijeti, ko do njih pride. 

Naloga za danes? Povej resnico. Vsaj enkrat, vsaj enemu, pa čeprav sebi...

Smo sposobni iti čez ego?

Včeraj sem dobila ponudbo, ki mi je v neverjetno čast in odpihnilo me je kakšno zaupanje imajo ljudje vame. Popolnoma pa me je preplavil tudi občutek veličine projekta. Do sedaj sem se pogovarjala že z večimi in dobila sem kar nekaj smiselnih nasvetov. A bolj ko razmišljam, bolj se v meni kristalizira spoznanje, da če daš priložnost, Bog vedno pove svoje. Ob tem se postavlja vprašanje: "Je Ego pripravljen stopiti vstarn, da šefe pove svoje?" To ni enostavno, niti ni nepomembno. Velikokrat se odločamo za stvari zaradi nečimrnosti, napuha in zaradi negovanja svojega ega.

Mnogokrat se odločam instinktivno. Moja družina tega ne razume, saj so vsi silno razumni, le jaz štrlim nekam vstran. A veliko lažje "požrem" napako, če sem se zanjo odločila instinktivno, kot pa če sem se zanjo odločila "razumsko". Vedno znova me presenti kako jasno spregovori "instinkt". Če mu ne dam priložnosti pa v tem ali onem momentu "izbruhne".

Da pa damo ego na stran in pustimo, da spregovori Bog/Univerzum/instinkt ali kakorkoliže temu rečemo pa je potrebno veliko moči in samosprejemanja. To nikoli ni enostavno. Živimo namreč v svetu kjer je "power play" način življenja. Ugotavljam, da me tekmovanja v smisli "kdo ima daljšega" (oprostite insinuaciji) vedno znova presenečajo. Vedno izpadem kot totalen čudak, ker se mi zdijo smešna. Ne zdi se mi pomembno, da je nekdo individualno ekstremno močan, čeprav je vreden vsega spoštovanja, a vreden je skupni napredek. V kolikor cveti le individualizem družba nazaduje in v tem nikoli ni prihodnosti.

Hitro se prikrade vprašanje ali smo dovolj močni za ta premik v glavah? Uspeh enega je uspeh vseh in uspeh vseh je uspeh enega. 

Razjarjena objava

Očitno je bil včeraj dan za floskule in najbolj očitne stvari. Ko imam neko vprašanje v zvezi s športom ali zdravjem je odgovor "Shujšaj!", kot da to ni najbolj očitna stvar. Navkljub očitnosti me vseeno zanima kaj se lahko storim med zdaj in meglenim nekoč v času idealne teže. Ali pa ko želiš omogočiti, da otroci z vasi pridejo do obveznega čtiva za domače branje in nimajo šolske knjižnice in dobiš odgovor vodje izmene v tej vele mestni knjižnici, da tebi pa že ne bomo izposodili ENEGA izvoda željnega gradiva! Saj oni imajo več uporabnikov, kot vaška knjižnica... No shit??!! res? Potem pa nabavite gradivo, ki ga ljudje potrebujejo.... to pa ponovno ne bo šlo.. aha sposoditi se ne morem, kupiti ga tudi ne morem.. kaj naj potem naredim? "Ne vem. Taka je politika knjižnice!" A bejži no! Zanimiva reč... če prav razumem ima mulc v mest večjo pravico brati domače branje kot mulc v vasi? Opa! Mogoče gledam malček pristransko ampak oprosti, kakšna je razlika ali ima sposojeno knjigo ta ali oni uporabnik? Še posebej, če to NI edini prost izvod?

Polno vrečo imam "politike knjižnice", ki je tako silno prikladen izgovor. Zakaj pa te politike nihče ne posreduje do tistih, ki se jih dejansko pritiče?

In neverjetno zabavna se mi zdi delitev na pole. Običajno je to v službi, ampak tudi doma in v družbenem življenju so silno pogosti. Tako, ko pa se ne gibaš tako, kot od tebe zahteva določen pol pa je že ogenj v strehi. Ne istovetim se z nobeno politično opcijo, niti nisem silno tipičen debeluh, niti tipična knjižničarka. Za liberalce sem preveč konzervativna, za konzervativne pa preveč liberalna. Za debeluha sem preveč aktivna in predobro smučam. Za knjižničarko sem preveč naspidirana.

Polno kapo imam stereotipov, ki ne pustijo dihanja in polno kapo imam ne sprejemanja. Ljudje prosim malo se umirite. Zvrhano dozo imam egotripov, ki so neverjetni. Ljudje božji živite! Pustite živeti in ne ni vse tako resno, a hkrati ni vse nepomembno. In ni dovolj, da govorite in preveč je da samo pljuvate in širite negativizem. Raje se ukvarjajte s sabo in pustite druge, da živijo po svoje! 

Ne razmišljaj o "problemu", ampak zakaj je problem sploh problem...

Večkrat se mi je že zgodilo, da je opazka, ki mogoče niti ni bila namenjena meni, sprožila v meni val razmišljanja. Tako se je zgodilo tudi v preteklih dneh. V meni je sprožila val razmišljanja. Samoizpraševanje pa je sprožil nek nor plaz, ki ga nekako ne morem umiriti. 

Torkovi večeri so namenjeni tudi pretresanju takšnih in drugačnih dogajanj v glavi. Sama v sebi vem, da je to luksuz, ki si ga ne more privoščiti veliko ljudi. Kakorkoli že pa včerajšnji večer ni bil eden takšnih, saj me je plaz vedno znova metal iz tira in mi niti ni pustil, da bi se lahko spustila na pot razčiščevanja nemira, ki ga je sprožil. 

Vem sliši se totalno trapasto, ampak dvomim, da kdo med vami takšnega občutka še ni izkusil. Ob takšnih priložnostih mi moja boljša polovica vedno ponudi nasvet, ki je neverjeten v svoji preprostosti in spektakularen v svoji globini. Včerajšnji ni bil nič drugačen. Njegova čistost me je popolnoma presenetila.

Dejansko obstaja nekakšno nepisano pravilo kako reševati zagate, ki nas vlečejo v spirali navzdol. Vprašanje, ki nima nič opraviti z rešitvijo zapleta, ki nas vleče v vse možne smeri, ampak ima VSE opraviti z rešitvijo. Zakaj nas je nekaj sploh zapletlo v ta izpraševanja. Se sliši popolnoma utrgano? Ni. Obljubim vam, da res ni! Ko si odgovoriš zakaj ti je nekaj pomembno ali pa nepomembno in zakaj si se nekam zapletel se po nekem sumljivem čudežu najde rešitev prej omenjene spirale. Ne razmišljaj o "problemu", ampak zakaj je problem sploh problem.

In včasih je nujno poznati motiv, da najdemo rešitve. A zavedati se je potrebno tudi, da se točno danes in točno tukaj ukvarjamo s točno tistimi s čimer se moramo. In to nas drži v danes. Nikoli ne smemo pustiti, da nas spomini ali pa nemoč ali čista agresija potegne v včeraj ali jutri. Danes je ZAKON!

Vztrajanje?

Nekaj mi ne da miru. Tolikokrat si dopovedujemo, da je vsak dan možno spremeniti svoje življenja, ampak kaj pa vztrajanje. Sprememba ne pride takoj z odločitvijo po spremembi, ampak zahteva ogromno dela, truda, odrekanja IN vztrajanja. Kaj pa takrat? Takrat ponovno zavzamemo držo, da je tako ali tako vsak dan možno kaj spremeniti, kaj opustiti ipd. Zakaj smo tako nagnjeni k nevztrajanju?

Mnogokrat se zgodi, da ko sprejmemo neko odločitev naša okolica izrazi svoje mnenje. Včasih pozitivno, še večkrat pa odklonilno. Takrat mnogi zavzamejo stališče okolice in spremenijo ali opustijo zastavljeno smer. V tem pa ni uspeha. Ni uspeh, če začenjamo vedno znova.

Živimo v času ko velja velika nagnjenost k udobju, ravnim potem ipd. Za nič se ni vredno več truditi, za nič boriti. Ni idealov, ni smisla in za mnoge ni Boga. Ali obstajajo tisti, ki so popolnoma obsedeni z nečim in se obnašajo popolnoma fanatično - pa naj bo to športa ali vera. Na drugi strani so pa tisti, ki jim je vseeno. Med njimi pa je kar nekaj prostora, ki ga zaseda bore malo ljudi. Kot, da nebi bilo več prostora za sprejemanje in razumevanje. Vse je potrebno na nož. Ni spoštovanja ne do vrednot in ne do narave. Ni spoštovanja do sanj ali soljudi. 

Vem sliši se, kot nagovor nekega utrganca, a ni. Je zgolj razmišljanje nekoga, ki pravzaprav ne sodi nikamor. Nisem dovolj konzervativna in fanatična, niti dovolj svobodomiselna. Niti nisem po sistemu "jebiveter". Tako ugotavljam, da je sprejemanje bolj floskula, ki jo ljudje z veseljem mečejo naokoli, ko želijo doseči svoje, a popolnoma neizvedljiva v kateremkoli drugem primeru...

Živi in pusti živeti tako dobiva popolnoma nov pomen...

Nedelovanje Bloggerja = Neobjavljanje

Nič čudnega, da ni novih objav, če pa taler reč od Bloggerja ne dela! Razlog za manjši mrk je sesuvanje strežnikov.. V upanju, da tole uspe vzleteti v vakum Medmrežja.
Do nadaljnega!

Prijatelji: njihovi uspehi in boji

Življenja nikoli ne živimo izolirano od drugih. Na nas močno vplivajo ljudje s katerimi se obkrožamo. Ta teden sem imela privilegij preživeti popoldne z eno izmed najboljših žensk kar jih poznam. Vedno znova me preseneti njena odločenost biti najboljša verzija sebe, a ob te nikoli ne pozablja na ljubljene. Fascinantno mi je opazovati kako vedno znova išče ravnotežje med kariero in družino. Je navdih.

Vem, da bi morala tudi danes napisati kakšno modro, ampak, da vam povem po pravici, ne da se mi jeziti na razočaranja življenja. Rajši praznujem in se veselim uspehov mojih najdražjih. Danes samo polagam na srce, da v vaši dnevni molitvi namenite trenutek tudi parom, ki se trudijo dobiti otroke in povečati svojo družino. Vsem tistim, ki se trudite pa... ne izgubljajte upanja!

Prijatelji so pomemben del našega življenja. Njihove težave, zmage in boji so hkrati tudi naši, saj smo tu zato, da jim stojimo ob strani in držimo za roko, ko je najbolj temno, ter se, seveda, z njimi veselimo ob njihovih zmagah. Naše razumevanje in rahlo odmaknjen pogled mnogokrat pomagajo uvideti pravo pot. 

Življenje je veliko lažje, če imaš ob sebi ljudi, ki jim zaupaš. Dragi moji, vesela sem, da ste v mojem življenju in jaz v vašem!

Izkoriščanje pogovora...

V zadnjih dneh sem imela manj časa za pisanje, saj sem se v večji meri posvečala ljudem. Vsi tisti s katerimi sem v zadnjih dneh bolj pošteno debatirala vam lahko potrdijo, da me je napadla modrost.

Ne se smejat ali nasmihat! Prepovedano! Mislim popolnoma resno. tvorim misli in ugotavljam, na relativno smiseln način povem svoje misli, kar je prej izjema, kot pravilo. Vseskozi pa se navdušujem nad neverjetno močjo prijateljic in prijateljev, ki gredo skozi življenje z dvignjeno glavo z občutkom za druge in se hkrati borijo za njim najpomembnejše stvari v življenju. Molim, upam in držim pesti zanje. Za vse projekte, ki so se združili v ta teden. 

neverjetno kako poživljajoč je lahko pogovor s prijateljico. A ne to tisti opravljali pogovor, ampak pogovor o konkretnih stvareh. O otrocih, življenju, upanju, smrti, smiselnosti dojemanja življenja takšnega kot je... O vsem tistem, kar se nam dejansko podi po glavi. Takšni pogovori dajo zagona in motivacije. Dajo kar nekaj smisla stvarem in odločitvam ter nam konec konec tudi vrnejo malo načete vere v ljudi in življenje. Odlično je včasih slišat kako pritrditev in kakšen drugačen pogled na isto situacijo. 

Pogovori se velikokrat zlorabljajo. Za kritiziranje, opravljanje ipd. To nima smisla. Dejansko mnogokrat izgubljamo čas in energijo za negativo, med tem ko nam zmanjkuje časa še za pozitivo. Poskušaj izkoristiti čas pogovora za smiselne stvari. Ni potrebno težko filozofiranje, le dovoli si občudovati in čutiti. Svet je takoj lepši in življenje pravo darilo. 

p.s. Sem že omenila, da je ta teden namenjen modrovanjem? Sam vprašam... ;)

Sprejemanje

Nekaj kar se sliši tako zelo enostavno, a je pri srži skoraj vsakega problema. Nekaj podobnega, kot komunikacija. Veliko sovraštva, sporov, in prepirov se začne tam kjer je ne sprejemanje. 

Življenje je pisano tudi zaradi vseh raznolikosti, ki jih prinašajo različni ljudje. Nesramno je, da z veseljem sprejmemo vse kar imamo občutek, da nam ustreza in nas razveseljuje, a hkrati na nekem nivoju zavračamo te iste ljudi. To je prepotentno in nesramno. Ne moremo sprejemati ljudi le z ene strani ozr. zaradi enih lastnosti. Sprejmemo vse ali pa nič. Nima smisla, da se ljudje prilagajajo in konstantno cenzurirajo le zato, da jih bodo drugi sprejemali. To da ljudje ne sprejemajo je problem tistega, ki ne sprejema ne tistega, ki ni sprejet. Seveda tistega, ki ni sprejet boli bolj, kot tistega, ki ne sprejema, a če pogledamo od bližje tisti, ki ne sprejema na dolgi rok izgub veliko več, kot tisti, ki ni sprejet.

Vedno znova sem opomnjena, da me ljudje ne sprejemajo. Ko malce zapadem v idejo, da me ljudje sprejemajo in razumejo, vse kar potrebujem je ena vožnja z avtobusom in komentarje kar nekaj od Boga poklicanih, da mi razložijo kakšna sem. Verjetno domnevajo, da se v vsem svojem življenju nisem pogledala v ogledalo...

Ampak to me vedno znova opomni, da sem sama ista. Ne sprejemamo stvari, ki jih ali ne razumemo ali pa ne poznamo. Pestrost pa je ključ do bogatega in pestrega življenja, a si le-takšno življenje mnogokrat odrečemo sami. Poskusi gledati na ljudi in svet kanček manj kritično in dovoli, da tudi drugi živijo svoje življenje... Sprejemanje je ključ!

Prevzemanj odgovornost za svoje besede!

Vmešavamo se. Čeprav mnogokrat rečemo, da se nas ne tiče, se še vedno vmešavamo. V življenja naših prijateljev, znancev, družine... Ne vmešavamo se le z opravljanjem in komentiranjem ampak mnogokrat se "čutimo poklicane" da drugim razložimo kaj je zanje prav. Vedno znova se seveda opominjamo, da se nas to popolnoma nič ne tiče, a se vseeno vtikamo.

Ne rečem, da je nekaj prav ali narobe. Vprašanje, ki se mi zastavlja je ali smo pripravljeni prevzeti odgovornost za naša dejanja? Smo pripravljeni odgovarjati? To pa je nekaj povsem drugega, kaj ne? Ko je čas da dvignemo roko in rečemo "jaz sem odgovoren za te besede in dejanja" pa redko kdo dvigne roko. Mnogokrat se nam niti ne zdi smiselno ali pa se delamo popolnoma nevedne, saj nismo mi krivi za dejanja drugih, tudi če smo nanje močno vplivali. 

Tako tajimo sebe in se skrivamo. Vedno znova. Ne stojimo za svojimi besedami, ker se nam tako zdi bolj varno in kasneje normalno. So samo besede. A življenje niso le besede in življenje ni igra, ki jo lahko ponavljaš. Šteje vsak dan. Če ne živiš življenja z vsem, kar imaš, ga živiš le na pol. 

Zberi pogum in živi vsak dan z vsemi pljuči. Bodi pogumen in stoj za svojimi besedami, saj boš le tako lahko postal preudaren in dojemljiv za dogajanje okoli sebe. Nisi izoliran od drugih ampak se tvoje življenje prepleta z drugimi. Ko vplivaš, naj šteje!