Polaganje računov ob jubileju ;)))

Preživela sem rojstni dan ob katerem se bi mi moralo utrgati, glede na to koliko zaskrbljenih pogledov in vprašanj je bilo prisotnih. Z veseljem poročam, da utrgalo se mi ni, depresivna nisem in ne želim si biti še enkrat stara 16 let. 

Praznovanje se je začelo z druščino precej po študentski navadi pri kateri smo ugotovili, da smo mnogi že iz vaje... khm, khm... Noja po odličnem uvodu smo odjadrali na THE plac v mestu. Tu naj bi bil najbolj nor žur, dogajalo naj bi se 100 na uro. Khm, khm... oprostite mi, ampak druščiona je z velikim zanimanjem opazovala parado gospodičen v vratolomnih petah, krilih katerih dolžina je krajša od ledvičnih pasov in oprsje silno neproporcionalno. Ampak z vsem tem na stran. Bilo je kaj videti. Zanimivo je bilo razmerje. Fantov je bilo nesporno veliko več, kot deklet, kar je precej nenavaden pojav. Ne morem reči moških, se opravičujem. 

Poleg večih neproporcionalnosti  je bilo opaziti še več fenomenov in sicer preoblačenje v toaletnih prostorih. Pa to ne, ker bi bil človek premočen od plesanja, pobruhan od sebe ali drugih ali pa zaradi mraza. Gospodične so imele sabo cel kuferček oblek. Fascinantno. 

Druga reč pa mi je bila neverjetno smešna "zgroženost" gospodičen v vratolomnih petkah in podaljšanih ledvičnih pasovih, ko so vse zgrožene prezirale tipe, ki so se slinili okrog njih. Tega enostavno ne razumem. Če bi se sama oblekla v takšno opravo in si na poti na zloglasen "top plac" ne zlomila noge v vratolomnih petah, bi bila popolnoma zgrožena, če me nebi prišel pošnofat in potrepljat vsaj vsak drugi tip na sceni! Ampak verjetno ima vsak svoje motive za svoje obnašanje in oblačenje.

Z vso gotovostjo pa lahko trdim, da sem silno vesela, da nisem več stara 17 let. Da mi je precej jasno kdo sem in me tega ni sram. Nočem biti spet najstnica in živeti v popolni zmedi identitete, kjer ti vsi povrsti dopovedujejo kaj je s teboj narobe. Ko so drugi od mene zahtevali povzetek občutkov je vse kar lahko povem to, da se še nikoli nisem počutila bolj JAZ. Srečna sem, ker sem obkrožena s spektakularnimi ljudmi, ki me vedno znova blagoslavljajo s svojim delovanjem, tudi v mojem življenju. Nikoli nisem razumela govorjenja, da ni več dobrih ljudi. Vedno jim odgovarjam, da so saj sem obkrožena njimi! V veliko zadoščenje mi je, ker sama sebe sprejemam v vsej moji veličini in z vsemi tripi in projekti. Predvsem pa sem počaščena, ker sem našla soborca, ki me razume in je tisti, ki me umiri in mi s tem da največji zalet za razprtje mojih kril.

Vsem, ki se srečujete z okroglimi obletnicami in "življenjskimi mejniki" pa tole: Življenje se ne konča s končanjem formalne izobrazbe, niti z zaposlitvijo ali poroko, ne svet ni drugačen, ko dopolniš določeno število let in suma sum številke so samo to. Številke. Nikoli in nobena ti ne bo v zadoščenje ako boš deloval le za doseganje njih, vseeno pa ti bo za pot. Življenje je veliko več, kot številka!

Kako spremeniti svet? Tako!

Pred časom sem slišala, da je nekdo omenil skrb, češ kolikokrat se osredotočamo na okvir in ne vsebino. Načeloma se s tako izjavo ljudje hitro strinjajo. Vsi migajo z glavo, češ kako so drugi plehki... Dejansko pa govorimo o sebi, pa se tega niti ne zavedamo. Udeležujemo se projektov zaradi projektov samih in ne zato kaj bo projekt dejansko doprinesel. Koliko se jih popolnoma razvodeni? Kolikokrat se samo porabi čas in denar, ni pa učinka, ni vpliva. Kolikokrat zaradi projekta ni življenje nikogar boljše? 

Po drugi strani pa, je res vse samemu sebi namen? Kaj pa če je vpliv v nemerljivem? Ne zagovarjam brezplodnih dejanj, a vseeno opozarjam, da so včasih učinki nemerljiv. Lekcije, ki jih ljudje dobijo tekom projektov... A hkrati se zavedam, da je marsikdaj vse bolj le farsa... A vseeno se je potrebno vprašati: Res nič na nič ne vpliva? Brezplodni projekti ne vplivajo na moralo ljudi, na njihovo željo po inovativnosti, uspehu, kompetentnosti? Ha! Vse vpliva. Naše besede, dejanja, misli... vse vpliva! Premalokrat se zavedamo kako zelo vplivamo na življenja ljudi okoli nas. In kako zelo drugi vplivajo na nas!

Vedno so želje, da bi spremenili svet. World peace and all... Lepe želje, kaj pa dejanja? Kaj, ko bi začeli pri sebi? Kaj, ko bi bili manj zajedlivi? Manj kritični? Manj negativni in nestrpni? Kaj, ko bi za spremembo naredili nekaj lepega za nekoga? Kaj, ko bi spustili v vrsti koga naprej? Kaj, ko bi začeli delati dobra dejanja brez zahteve po javnem razglašanju? Kaj, ko bi poskusili razumeti naše drage?
Idej je neskončno, izhodišče pa je isto. Svet lahko začnemo spreminjati le v sebi, nato pa v najožjem krogu ljudi s katerimi prihajamo v kontakt. Poskusimo s sprejemanjem. To ne pomeni, da požreš vse govno, ki se vrže v tvojo smer, a sprejmi motive za metanje govna. Poskusi biti toleranten do soljudi. Možnosti je neskončno.

Si predstavljaš, da postaneš tisti, ki prinaša mir, strpnost in hvaležnost? SI predstavljaš, da postaneš tisti, ki miri situacije in s tem preprečuje najhujše. Tisti, ki prinaša upanje? Kako neverjetna in hkrati strašljiva misel. Da nehamo živeti v družbi kjer se kontrolira ljudi s strahom in negativizmom. 

Kaj, ko bi se danes osvobodil vsaj za malo? Naredi noro lepo dejanje. Zakaj? Ker lahko!

Nasilje in zavedno usmerjanje energije v dobro

Misel, ki sem jo slišala pred dnevi mi nikakor ne da miru. Odkar sem jo slišala me je že večkrat popolnoma ustavila, saj me je pretreslo spoznanje kako hitro pozabimo na sprejemanje in neobsojanje.

Najprej uvod. :) Danes sem prebrala misel Dalaj Lame, ki govori o tem, kako nepredvidljivi so rezultati nasilja. Mnogokrat le kratkoročno "rešijo" problem. So pa silno nepredvidljivi in nikoli ne veš kaj vse bo eno nasilno dejanje sprožilo. Za protiutež navaja, da je resnica in nenasilje tista pot, ki traja in bo zmagala.

Vem, da se vedno šalim, da fizično nasilje ni dovolj cenjeno, ampak to mislim v najbolj nenasilnem možnem smislu. ;) Dejansko mislim, da je nasilja več, kot fizično, v besedah, v posiljevanju s "pravimi" mnenji z "dejstvi" in "resnicami". Vseskozi smo bombardirani z negativizmom in nestrpnostjo. Tudi to je nasilje, o katerem se pa ne govori. Ne govorim, da se ni pomembno boriti proti fizičnemu nasilju. Nihče nima pravice napada. S posegom v življenje drugega mu odvzemaš pravico, da živi. In vem, vse se sliši kontradiktorno in premalo ukalupljeno in veliko če-jev in ko-jev je. Vem, a v moji glavi je zadeva jasna. 

Kaj je pa sprožilo samo razmišljanje o tem kako smo nasilni en do drugega? Jasna in precej provokativna izjava Jogi Bhajan-a, ki je rekel: "If you can't see God in all, you don't see God at all!" Odkar sem to slišala me je popolnoma pretreslo. Kako neverjetno selektivni smo pri sprejemanju. Tiste s katerimi se strinjamo jih sprejemamo takšne, kot so; tisti pa, ki nam gredo na živce pa zavračamo, a se nam to zdi popolnoma logično. Tako neverjetno smo nagnjeni k pridiganju in da mi vemo najbolje. Pa res vemo?

Ste se kdaj vprašali kako nasilni smo? Kolikokrat si prezrl sočloveka pa se tega nisi niti zavedal? Vem, da smo vzpostavili določene socialne filtre, a vseeno. Nekateri trdimo, da ne moremo videti trpljenja, ker nas to preveč prizadene, drugi ga enostavno ne vidijo. Kolikokrat ponudimo roko? Ne govorim sedaj o norih pohodih in ne govorim o rušenju vsega kar poznamo. Govorim o vsakodnevnih zadevah. O tem, da se ustavimo pri starejši sosedi katero imamo na sumu, da ve več o našem življenju, kot mi sami in jo povprašamo o tem kako je? Kaj, ko bi storili nekaj pozornega za nekoga, ki ga ne poznamo? Ne mislim, da si kupimo "mirno vest". Kaj če bi dejansko NAREDILI nekaj? Molili za nekoga, ki to potrebuje pa tega niti ne ve? Kaj, ko se nebi spuščali v besedne obračune s sodelavcem in bi mu s tem odvzeli energijo, ki mu jo prostovoljno dajemo, ko se odzivamo na "pogovore", ki se vedno spremenijo v precej glasne "diskusije" in merjenje moči? Kaj, ko bi našo energijo usmerili v dobro in je ne poklanjamo več slabemu? To bi vzelo zagon negativizmu in nasilju. Nekje je vendar treba začeti, kaj ne?

Pogovori in vera vase

Včeraj sem omenila nevarnost napačnih motivov za pogovor. Nisem mislila, da so pogovori nepotrebni. Nikakor! Pogovori so temelj našega obstoja. Brez komunikacije, in s tem ne mislim SMS-jev, FB statusov in twittow, ampak pristnega pogovora z vsemi kretnjami, nasmehi in dotiki. 

O brez smiselnosti pogovora sem govorila v primeru, ko iščemo pogovor z motivom dobiti potrditev od drugih, da smo OK. Da razmišljamo prav. Če potrebuješ nekoga drugega, da ti pove, da razmišljaš prav je že nekaj narobe. Če ne veš sam v sebi, da je nekaj prav in si negotov, potem to ni to! Ko je prav VEŠ. Nihče ti tega ne more potrditi!

Ljudje smo zaradi bombandiranja z vseh strani postali silno nezaupljiva bitja, ki v prvi vrsti ne zaupamo sebi. Potem pa to krivimo na družbo, vzgojo, razmere in nevemkajše. Ne poiščemo pa razloga v najbolj očitni stvari. Potrebno se je poslušati in umiriti. Če konstantno živiš v kaosu nepomembnih stvari ti mimogrede uidejo pomembne stvari. Pomembnost stvari je relativna, vem. Nikakor ne trdim, da je to, kar je pomembno meni pomembno vsem. 

Kar izpostavljam je vera vase. Tu je spet potrebno pojasnilo. Nisem pristaš samoljubja ali naduvanosti. Govorim o zdravi veri v svojo zdravo pamet, naravnanem moralnem kompasu in zaupanje v dobro. To lahko potrdim z mislijo modrega moža, ki je govoril, da smo Božji otroci. Bog nas je ustvaril. Verjel je, da nas je ustvaril po najboljših močeh in tako smo popolni. Z nami ni nič narobe, saj smo Božji otroci. Lepa misel, ki pomede s celim kupom vsakodnevnih mašil.

Tako navkljub vsemu, ali pa ravno zaradi vsega mislim, da veličina in oblika moje riti ni najpomembnejša stvar na svetu. V nasprotju z ritjo pa mislim, da je izpolnitev mojega življenjskega poslanstva ključno.

Si čuječ?

V zadnjih tednih se je zgodilo.... Mnogo. V zadnjem času se mi, navkljub vsem dogajanju okoli mene dogaja res veliko prebliskov. Veliko spoznanj, ki so spektakularna. Rečem jim male čudežne intervencije :) Pojavijo se na enkrat in z jasnega in so popolnoma jasne in nič ni prepuščenega interpretaciji. Spoznanja, ki sem jih enkrat mogoče že osvojila, a sem nanje pozabila ali pa so popolnoma nova. Nič drugače ni bilo tudi ta vikend. Zgodilo se je med pridigama. Prva v soboto, ko sem bila v popolnoma novem okolju in pri popolnoma nepoznanem župniku. Presenetil me je z iskrenostjo in neposrednostjo. Razpravljal je o priliki o izgubljenem sinu. Razložil jo je na popolnoma nov način in ob tem ni bil nežen. Bil je oster, iskren in zahteven. S konkretno zahtevo, da vsak najde sebe. Iskren prerez stanja.

Drug preblisk se je zgodil prav tako pri maši, le da pri drugem, meni veliko manj ljubemu duhovniku. Misli so mi odtavale in sem slišala le odlomke, ki sem jih na svoj način zlagala v svoj film. Jasen preblisk je bil predvsem v tem, da potreba po pogovoru in odobravanju nima smisla. Sam v sebi veš, ko delaš prav in kdaj narobe. Zaplete se, ko se poskušaš zrinit v nek okvir odobravanja. Ko poskušaš najti svoje mesto v ustaljenem sistemu. Šele, ko sem se ujela, da tisto moje razmišljanje, da moram poklicati tega in tega za pogovor o precej konkretni stvari pravzaprav motivira moja želja po sprejetosti, me je popolnoma šokiralo. Sama zase čutim kaj je prav, zame. Vem, da sem sedaj bolj iskrena v svojem verovanju in bolj čuječa, kot kadarkoli prej.

Nikoli nisem razumela smisla ločevanja na naše in vaše ipd. Ne razumem zakaj je moje več vredno, kot tvoje in obratno. Tega ni. Moder mož je rekel, da v kolikor nekaj služi tvoji "duši" je to super, če služi milini in milosti nekoga drugega je to blagoslov, v kolikor pa nekaj ne služi ničemur pa v tej stvari ne sodeluj.  Smiselen nasvet, ki se ga vse premalo držimo. 

Vedno znova si zapolnjujemo čas s skrbjo o našem imidžu, o naši pomembnosti in oboževanosti. Nič od tega pa resnično ni pomembno. Pomembno je zavedanja sebe in drugih. Brez laganja in z nujno brutalno iskrenostjo do sebe. V kolikor tega ne zmoreš, ti vsa nemenja s hrano in alkoholom ali adrenalinom oz. čemerkoliže, ne bodo pomagala. Če nisi čuječ bo tako ali tako šlo vse dobro in pomembno mimo tebe!

Povezanost

Ne bom pisala o zadnjih dneh. Nebi bilo prav, saj za vse tisto še ni čas. Sem pa pred časom slišala eno izmed ekstra popularnih "gurujk", ko je govorila o tem kako se vedno bolj osredotočamo na trajanje oz. da se obnašamo tako kot se "moramo". Izpostavlja, da se dejansko ne povežemo, ne čutimo trenutka. Ne posvetimo se dovolj situaciji, da bi jo lahko začutili in vedeli kaj nam je storiti. 

Sliši se silno "poduhovljeno" in takšne izjave silno težko povežemo z vsakdanjim delovanjem. A ker se s to gospo dejansko strinjam en enostaven primer. Kolikokrat s prijateljico debatiraš ure in ure ampak, ko gre vsaka svojo pot se počutiš nekako prazno, nekaj manjka... drugič pa se komaj ujameš, se objameš in se pogovarjaš z eno nogo na kolesu na robu prehoda za pešce pa je občutek spektakularen in se nikakor ne moreš nehat smehljat in srce igra. 

Velikokrat begamo z enega konca na drugega in počnemo stvari, ki so nam bile včasih v užitek, a so nam sedaj le še v breme. Ste se kdaj vprašali zakaj? Zakaj vas nekaj, kar vas je navduševalo sedaj tako zelo izčrpava? Zakaj nas odnosi tako zelo bremenimo?

Vzemi si kanček časa in poglej stvari, ki te obremenjujejo z distanco. Kdaj so te začele bremeniti? Kako se počutiš? Jih še čutiš? Ne govorim sedaj, da se čuti nevemkaj samo pogledaš in hitro se najde problem, v kolikor to želimo.

V včerajšnji debati z mamo, sva ugotovili, da dejansko ne mislimo in ne delamo vsi enako. Motivi so mogoče že isti, a na naša dejanja vpliva cela množica spremenljivk. Prav to vpliva tudi na dejstvo, da nekateri izbirajo vlogo žrtve. Zakaj? Verjetno iz različnih razlogov, nekateri tudi zato, ker se tam počutijo najudobneje.

Kar sem želela izpostaviti je, da je potrebno vzpostaviti neko povezanost do vsega, kar počnemo... če ne, se počutimo vseskozi zapostavljene, osamljene, preobremenjene in prazne.