Življenje otočka ali osamljenost v družbenih sistemih

Včeraj sem prebrala nekaj, kar me je še dodatno vzpodbudilo k razmišljanju. Že dalj časa razmišljam kako smo se, navkljub navideznemu povezovanju, začeli omejevati in grupirati v majhne otočke in skupine. Vedno znova si natikamo maske in igramo vloge. Z različnimi motivi. Nekatere maske in vloge smo tako ponotranjili, da jih sploh ne prepoznamo več, kot tuje. Spet druge si nadenemo zavestno z namenom minimaliziranja napadov. Pa niso to le obrambne vloge... Cinizem? Sarkazem? Fizično/verbalno nasilje? SO tudi napadalne vloge.

Vedno znova se čudim temu fenomenu. Ne zato, ker ga nebi poznala ali ga razumela, saj ga konec koncev uporabljam tudi sama, a vseeno se mu čudim. Zastruplja nas. Vedno težje smo avtentični; in manj, ko smo avtentični, težje izpoljnjujemo svoje poslanstvo. Vedno težje prinašamo v svet tisto zaradi česar smo sami tako zelo posebni. Vem sliši se silno poduhovlejno in težko, ampak kanček potrpljenja prosim. 

Kolikokrat si zatisneš ušesa ali pa se umakneš, ker nočeš povzročati trenj. Ne rečem, da provociraš, le da stojiš za stvarmi, nazori v katere verjameš. Kolikokrat si odnehal, ker nisi hotel povzročati nevšečnosti in si se rajši opravičil, pa čeprav tega nisi mislil ali pa si šel z opravičilom v nasprotje z vsem v kar si verjel? Kolikokrat pustiš, da ljudje pljuvajo po stvareh, ki ti veliko pomenijo? Sama vem, da prevečkrat. In vedno znova imam občutek izdajstva.

Pri meni se to največkrat dogaja v povezavi z duhovnim življenjem in z vsem tistim v kar verjamem. Sprejemam drugače verujoče, a ob tem vse prevečkrat pustim, da ravno ti katere sprejemam pljuvajo po vsem v kar jaz verjamem. Ravno zaradi dejanj in mojega prepričanja sem nekje vmes in nikomur ni prav, saj ne sodim v noben predalček. To ljudi spravlja ob živce. Pa kaj si rečem. Živim svoja prepričanja in se vedno znova skrivam, ker se mi ne da boriti vedno znova in znova. Prakticiram tisto, kar me osvobaja in osrečuje, a ob tem vedno bolj intenzivno lezem iz predalčkov in ustvarjam zmešnjavo. Ljudje okoli mene pa se čutijo poklicane, da mi vedno znova razlagajo kaj vse delam narobe, kot da bi jih moje življenje dejansko se tikalo. Ta želja po pospravljanju, označevanju in seveda zavedanju, da mi vemo najboljše je tista, ki razdira. Tista, ki sesuva ljudi.

Bi nas res pobilo, če bi se začeli sprejemati? Najprej sami sebe in potem še druge. Je res tako narobe, če iščemo in najdemo svojo pot? Po drugi strani pa do tega ne more prit, če se za svoja prepričanja ne postavimo in jih branimo. Ne rečem, da se moramo spuščat v obračune s pestmi ali pa tožbe na sodiščih. Prakticirajmo nenasilno komunikacijo, ki bo odpirala oči in obzorja. Zakaj "mora" mene ali pa sploh kogarkoli definirati sistem vrednot nekoga tretjega in omejenost družbenega kompasa?

Sprejemanje sebe in živeti avtentično življenje je pogoj za rast... tebe in drugih!

Kako živiš svoj vsakdan?

Vedno znova in znova me fascinira kako silno leni in samodestruktivni smo... ali pa smo samo tako trapasti in se nočemo ničesar naučiti. Ne morem se odločiti. Vedno znova slišimo in čutimo, da potrebujemo spremembe. Potrebujemo spremeniti način življenja, da bomo lahko živeli kvalitetno in globlje, pa si za to ne vzamemo časa. A hkrati v naši nadutosti obsojamo druge, češ kako so pa oni površni. 

Se lahko spomniš kdaj si nazadnje nekaj občutil globoko in pristno in se nisi odzval bolj ali manj na avtopilotu oz. tako, kot družba pričakuje ali pa je družbeno sprejemljivo. Kdaj si se nazadnje vzel čas in občutil tukaj in zdaj?

Vem sliši se, kot stran iz kakega priročnika, a vseeno se mi zdi, da ni tako silno samoumevno. Ni dovolj, da si vzamemo "vsake toliko" čas za kavo in klepet. Ključno je, da si vzamemo čas in da smo. Da se zavestno odločimo za čas, ki nas učvrsti v tukaj in sedaj, ne glede na konstantno motnjo iz okolice.

Zabavno je gledati, kako okolica od nas zahteva, da se vseskozi opravičujemo za svoje odločitve in ravnanja, pa čeprav smo se zanje odločili, ker je stari način peljal v pogubo. Vseskozi se pričakuje, da nas dejansko zanima, kaj si o naših intimnih odločitvah mislijo drugi. 

Ko pogledamo življenje od daleč lahko vidimo, da je rezultat majhnih odločitev vsakdana. Velike odločitve pridejo in gredo ampak največji vpliv na naše življenje pa ima naše vsakodnevno obvladovanje življenja. Pomisliš kdaj na to, ko iz dneva v dan preklinjaš in pljuvaš na stvari, ki ti niso po godu?

Naše življenje ne sme biti odraz zahtev drugih ampak mora biti odraz izpolnitve našega poslanstva.

Smo sami krivi za "stanje v družbi"?

Ta teden sem imela priložnost pogovarjati se z neverjetno osebo, ki je premagala marsikaj v življenju, da je prišla tja kjer je sedaj. Premaguje tako stereotipe, kot omejitve družine. Pogovor je nanesel tudi na dojemanje  družbe okoli nas. Zanimivo je kako hkrati želimo povezanosti brez obremenitve. Brez opravljanja, obsojanja in komentiranja.

In včeraj je bil spet eden tistih dni... pogovor s prijateljem, ki odpira oči in ti daje občutek, da si "top". :) Občutek, ko te tvoji razumejo. In danes spet. Prijatelj iz otroških dni, ki točno ve o čem govorim in kaj hočem. Neverjetno!

Tako ne razumem kako lahko ljudje govorijo, da ni več dobrih ljudi. Da je vsem vseeno in da so samo še barabe in oportunisti! Mogoče je to v povezavi s tem kaj čutimo in mislimo o sebi? Ne vem kaj je pripeljalo do tega, a vem, da je svet poln neverjetnih ljudi, ki jim ni vseeno. Ljudje, ki so navkljub mladosti odgovorni in razumevajoči. Ljudje, ki imajo "nekaj".

Tukaj se poraja drugo vprašanje, in sicer ali sami ne znamo videti dobrega v drugih ali pa ne znamo prepoznati dobrega v sebi. Je možno, da za trenutno stanje tegobe ni kriva ne država, ne finančna kriza in ne barabe in oportunisti in niti Bog, ampak mi sami? Tisti, ki ne vidimo več ne dobrega in ne pozitivnega? Tisti, ki ne znamo pokloniti druge priložnosti, pokazati sočutja ali pa odpustiti? Smo se tako zastrupili s čustvi, da ne prepoznamo dobrega pa če nas mahne na nos?

Življenje je neverjetno! Tega nikoli ne pozabi!

Sprejemanje...

Zanimivo kako drugačen je dan, če vstaneš pred peto zjutraj. Vidiš prebujanje dneva. Ok vem, da se vam zdi, da se mi je utrgalo, ampak na svoje veliko začudenje ugotavljam, da mi silno ugaja jutranje vstajanje. Drugače se pripraviš na dan. Še posebej na power play v službi.

Prav smešna reč kako se ljudje hranijo s tem, kdo ima več moči. Ob tem je žalostno, ko ugotoviš, da dejstvo kdo ima prav ne igra popolnoma nobene vloge. Prav tako ne igra nobene vloge ali je končni rezultat legalen in pravičen. Važno je le "kdo ima večjega". Vulgarno, a zelo resnično.

Ob tem se spomnim na slogan mlade motivatorke. Njen slogan je "Holding space". Zakomplicirana teorija, ampak gre nekako takole: Ljudi je potrebno sprejemat na neobsojujoč način, brez potrebe pomagati in reševati njihove probleme. Ljudje največkrat potrebujejo le nekoga ob sebi, prosto ramo, naprej zmorejo sami. 

Kako drugačen pristop do shajanja z okolico! Osvežujoče! Saj se spomnite, ko vam znova in znova svetujejo, da se "utrdiš" in pridobiš "trdo kožo"? Nikoli mi ni bil blizu ta način. Nekako sem imela vedno občutek, da je z vsakim "utrjevanjem" umrl del mene. Nesposobnost videnja drugih, kot celotnih oseb in ne le kot sitnih strank, nadvladujočih šefov, egoističnih kolegov, obsojajočih družinskih članov, ampak da jih vidimo kot osebnosti. Dejansko je tako težje kriviti vse druge za naše težave, saj moramo celostno pogledati tudi nase in lastna dejanja. Nujno je, da prevzamemo odgovornost tudi za stvari, ki nam ne dišijo. Družba je danes precej naravnana k prelaganju krivde oz. običajno je krivo nekaj in ne nekdo. Recesija, politika, ekonomija, cerkev ipd. Nikoli pa ni kriv skorumpiran in zadrogiran politik, pogolten ekonomist in osebe, ki so podobne ostalim klišejem. Nihče ne prevzame odgovornosti za stanje duha in financ v katerem smo se znašli. In vse te težnje k stanju pred "težkimi časi". Ali ni ravno to narobe? Zakaj bi želeli nekam, kjer smo že bili? Mar nas ni ravno takšno stanje pripeljalo v stanje obupanega duha in splošnega nezaupanja? Kaj ni potrebno poiskati novo pot in novo upanje?

Ampak Tricijina teorija se mi zdi zanimiva in sploh ne švohotna, toda že v začetku se mi postavljata dva pomisleka. Prvi je ali ni res, da si sposoben prosto sprejemati druge, moraš najprej sprejeti sebe, z vsem "sranjem" vret. Brez izgovorov, racionalizacij in krivde. Drugi pomislek je, kako sprejeti druge, tudi ko se ti dogaja krivica? In kako lahko konec koncev ob tem sprejemanju ohraniš svoj jaz. Kako se na nek način obvarovati? Kako prepustiti, da gredo "skozi" in ne pustiti, da njihovi problemi obvisijo na tebi? Vsekakor vredna razmisleka in mogoče celo posvojitve...

Pogovor o razpadu sistema in umiku vase

Že pred časom sem se zapletla v debato s sodelavcem. Tehnično sicer ni moj sodelavec ampak recimo zavoljo lažjega razumevanja, da delava v isti instituciji. Skratka. Debata se je začela precej zafrkansko o piercingih in tatoojih. Pravzaprav se je začela s provokacijo češ: "Pircing v ušesih je sprejemljiv. Zakaj pa tisti v obrvi/ustnici/intimnih delih ni?" In debata se je začela. predvsem se je vrtela okrog kulture dvoličnosti, zatiranja in pretirane "svobode, ki to ni". Seveda smo bili hitro na tatoojih. Trenutno je prijatelj v fazi pridobivanja le-tega tako, da mi je tema še posebej blizu. A to so bile postranske stvari. Pogovor je zajadral globlje. Postavilo se je vprašanje zakaj je v zadnjem obdobju tako velika potreba in želja po označevanju telesa. Kaj je pripeljalo do tega? Seveda smo šli skozi pomanjkanje vere, razsutjem Cerkve, kot institucije in Države, kot nečesa zanesljivega in vrednega zaupanja. Pristali smo na osebi. Na iskanju potrditve v sebi. Ugotovitev je pravzaprav zelo zanimiva, saj sem kak dan ali dva prej sva prišli do iste ugotovitve z zelo modro gospo, ki ima precej razdelane poglede na svet. Dejansko smo začeli iskati uteho v sebi. Predvsem na način: "Jaz mislim tako. Sprejemam drugačnega menja in poglede, a prosim, da me z njo ne posiljujete!" In vse te debate so me spomnile na trditev prijateljice, da je bila grundge zadnja prava subkultura. Kako je tako možno, da se nismo sposobni ničemur več predati z vsem bitom?

A pogovor s sodelavcem je šel naprej preko posiljevanja majhnih otrok z oblekami na katerih kraljujejo lobanje in kosti ipd. Tako se je odprla tudi poblematika "popularizacije" določenih simbolov, ki s tem onemogočajo pristno izražanje preko/skozi te simbole. Pretiravanja in izkoriščanje pripelje do popolnega razvrednotenja. Tako se tudi upor razvrednoti in se mu vzame ves pomeni. In ravno upor je ključni moment v razvoju vsakega posameznika. Vsak potrebuje določeno dozo upora in protestiranja. Toda le-to mu škoduje če frustracije ni sposoben predelati in poglobiti ter iz tega narediti nekaj več. Škoduje celim generacijam, če je upor moden. Če se upirajo zaradi upora samega, ne pa da ga uporabijo, kot sredstvo. To pripelje do popolne pasivnosti in ujetosti duha in na koncu tudi razvoja. 

Pogovor je s svojo dinamiko zavil še na trenutno aktualno dogajanje, ki je mnogokrat posledica pomanjkanja osnovnega sočutja. Kodeksi, ki so bili včasih samoumevni so danes zgolj eksota. Veljajo le jekleno hladna pravila birokracije, ki ne dopuščajo prostora za sočutje in osnovno človeško dostojanstvo.

Pogovor, me je potrl, saj sem se zavedla, da se enako, kot mnogi drugi skrivam in umikam vase saj na intuitivni in intelektualni ravni čutim, da se je sistem podrl. Ni več osnovega PRAV in NAROBEJ. Ne omogoča normalnega, človeškega funkcioniranja, ampak od tebe zahteva hladnost in preračunljivost. Od mene zahteva, da sem neobčutljiva in me sili, da mi je vseeno. Neizrekljiva dejanja so postala sprejemljiva, zaničevanje način komunikacije. Sproščen vdih pa luksuz, ki si ga lahko privošči le malokdo.

Ob tem se mi poraja vprašanje ali je moj osebni način pravi, ali pa se s tem le izogibam konfrontaciji in ožim svoj manevrski prostor? Bi me moralo biti še bolj strah?

Družbena klima

Občudujem celo vrsto ljudi. Zaradi njihove neodvisnosti, razmišljanja, pronicljivosti, zanimivih osebnosti. Privlačijo me močne osebe. Ni važno s katerega področja delovanja, družbene sfere, verske ali politične orientacije. Zame so te stvari v večji meri zanemarljive.

V zadnjem času opažam trend, da je zanimiv samo tisti, ki jambra. Pa ne samo jambra, ampak pljuva po dolgem in počez čez druge. Če ste na Twitterju lahko to opazujete s prve vrste. Ljudje so zanimivi, ne rečem, da ne. A hkrati tako presneto "težki" in zamorjeni. Ajme ljudstvo! Pa kaj vam manjka?? Mislite, da boste kaj manj kul če boste izrekli pohvalo, rekli kdaj hvala in prosim. Kdaj je pri nas postalo pomembno, da si agresiven in nesramen? Zakaj izpade kreten nekdo, ki spoštuje pravila in je olikan. Ne ni starinsko pomagat starejšim in okarti otroke, ki si to zaslužijo. Ne s tem nam ne bo padla krona z glave in otroci ne bodo trpeli za večno, ker jih je nekdo okrcal za grdio govorjenje in obnašanje. Nujno potrebno je postavljati meje in merila. Potrebno je dihat in pustiti ljudem živeti. In ja ni prav, da se dogajajo napaka in pomote. Ko se to zgodi je potrebno dvignmit glavo, se opravičit in iti dalje. Ne to ne pomeni, da je potreben javen linč, le spoštovanje do sočloveka in prevzemanje odgovornosti.

Vem, da so včasih rekli, da odrasteš takrat, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja. Kaj to pomeni, da je vsaj polovica odraslih danes dejansko kriplov, ker ne znajo in nimajo niti te intergitete, da priznajo, da ne vedo vsega in so se zmotili. Že samo priznanje je včasih dovolj. Opravičilo pa pride tudi precej daleč. Ker pa smo na to pozabili se je v družbi nagnetel gnev nad vsemi. Vsakomur, ki nam pride naproti.

Ljudje! Ni prav, da samo kritiziramo druge. Vljudnost in priznavanje zaslug tistim, ki si jih zaslužijo je ključnega pomena za integriteto ljudi. Bodimo fer in priznavajmo svoje napake in hkrati uspehe! Svoje in uspehe drugih.

In še zadnja opomba ... cinizem in pljuvanje po drugih nista kul!