Zorenja

Vedno znova pozabim nujnost zorenja. Vzemimo za primer odnose. Potrebno jih je negovati in ceniti. Včasih v vsej narejeni "zaposlenosti" pozabimo kako pomembni so naši dragi. Ideje, ki jih imamo spletene v svojih glavah o njih in seveda naša pričakovanja zastrupijo premnoge odnose in s tem tudi ljudi. Tako zelo malo naše pozornosti je potrebno, da se zahvalimo pomembnim osebam v našem življenju; zahvalimo se za samo dejstvo, da so. Vedno znova se lahko nasmejim naši omejenosti in pričakovanjem, ki so konstrukt ega in seveda tudi njegova zamerljivost in razočaranost ako se mu ne ugodi. Zakaj je tako težko biti mehak do drugih? Zakaj smo trdi in polni pričakovanj in zahtev? Zakaj ni dovolj že dejstvo da so? Da smo?

Kukanje pod zloščeno masko vsakdana

Danes sem videla cel kup lepih in nasmejanih ljudi. Lepo. Lepo je videti ljudi, ki so srečni in imajo namen, poslanstvo. Tiste, ki vedno kam gredo.

To mi je še posebej fascinantno glede na to, da sem sama na popolnoma drugem koncu. Sem tam kjer mi gredo vsi na živce (verjetno) zato, da se ne rabim ukvarjat s tem, da si grem sama na živce. Sama sebi se zdim popolnoma nora, ker zahtevam od ljudi da so pozorni in nežni pa čeprav taki niso in nimam pravice od kogarkoli karkoli zahtevati ali pričakovati. Verjetno me zastruplja razočaranje nad sabo in spoznanje, da sem nič in da v svoji majhnosti odmiram. Dan za dnem in ne naredim nič; kvazi delujem, ampak v resnici ne. Občutek pozabljenosti, praznosti in nepomembnosti, obarvane z nemočjo in puhlostjo vsakdana. Z zavedanjem, da pravzaprav samo prebijam čas tukaj namesto da bi res služila in spreminjala svet na boljše. Zavedanje, da ne sodim nikamor. Da sem tu ampak ni od mene nič. In hkrati vem, da to ni pravično do mojih dragih in se spet počutim krivo. Ugotavljam da si samo polnim čas z vsemi mogočimi motnjami, da nebi bi ugotovila kako silno ničeva sem in kakšen propad sem... ter konstanten občutek, da moram bruhati. Ves čas. 

Smešno žalostno je, da nimam več moči objokovati svoje ničevosti. Sedajo so le še solze pozabe in nesmisla, ki spolze po licu vsakokrat, ko se za dih ustavim in po nesreči zaprem oči; so le še krik pozabljene duše.