Zaslužiš si ogromno zato se začni obnašati temu primerno!

Zadnje čase me je večkrat prešinilo kolikokrat dopustimo, da nas negativni komentarji, navržene opazke, ki so precej zlobno obarvane ali žlehtnoba drugih ustavi, upočasni ali nam vzame vetra v jadrih. Zakaj dopustimo, da nas ljudje, pa čeprav tisti, ki naj nas bi imeli radi, blokirajo s svojo vizijo. S svojim naborom pravil in kompasam, ki ni naš. Zakaj dopustimo, da nam vsilijo sanje drugih, zakaj dovolimo, da nam vsilijo tuja življenja? Popoln šok, ko ugotoviš, da živiš življenje nekoga drugega in da ne poznaš niti osebe, ki se zbuja ob tebi. Zakaj dopustimo, da pride do tega. Zakaj pridemo do "krize srednjih let" in pomladanskih depresij in nevemčesavseše. Zakaj zamerim ljubljenim, da so in da me "pijejo"? Res sami v sebi ne vemo kdo smo in kaj bi radi? Smo tako negotovi vase in tako silno hrepenimo po sprejemanju, da nas mnenja in žlehtnoba drugih popolnoma ohromi. Zakaj dovolimo nadvlado v najbolj intimnih delih našega življenja? Zakaj se ne smejemo več?

Več vprašanj, kot odgovorov, a na vsa zastavljena vprašanja se mi poraja kup idej o rešitvi, ki pa imajo vse vsaj nekaj skupnih točk. Potrebno si je priti na jasno kaj je meni pomembno. Neobremenjeno s potrebami partnerjev, otrok in pričakovanji okolice. Kaj želim jaz in kaj potrebujem za to da SEM. Kaj mi veliko pomeni? Zakaj želim sprejemanje in potrditev? Se imam rad/a?

Vem zlajnano in, kot M. temu reče, ezoterično a v srži točno. Ko si prepričan, da si ti OK in ja, si projekt v delu in svet je tvoj prijatelj. Tukaj si s poslanstvom in to mogoče ni to da napajaš druge in da nisi jama brez dna za sranje, ki se akomulira okoli tebe. Potrebno se je spoštovati in si priznati, da imaš sanje in želje in da je sedaj čas zanje. Zaslužiš si ogromno in začni se obnašati temu primerno! 

Zakona kritične mase in privlačnosti sta vseskozi na delu. Bodi to s čimer želiš biti obdan. In za božjo voljo SMEJ SE!

Včasih stvari niso takšne kot se zde

V zadnjih dneh sem prebrala vsaj 3 tekste, ki so v osnovi govorili o isti stvari in so me pripeljali do naslednjih ugotovitev, ki pa niso pretirano nove, če sem iskrena... se jih je pa vsekakor modro od časa do časa spomnit.

Ena zgodba govori o tem kako se nekdo boji, da je postal odvisen od druge osebe. Ta pa mu silno preprosto odgovori: "Nisi odvisen od mene ampak od tega, kar od mene dobiš." Smešno se sliši, ker je vzeto iz konteksta ampak dejansko je bilo govora o odnosu. Običajno se družimo z ljudmi, ki v nas sprožajo določene odzive. V večji meri gravitiramo proti ljudem, ki v nas zbujajo najboljše. Tukaj ne govorim o nobenem izkoriščanju ampak o odzivih, ki se sprožajo v nas. Ugotovitev je tako bila, da ne moreš postat odvisen od posrednika... in velikokrat je "strah pred odvisnostjo" pravzaprav prikladen izgovor, da postanemo leni in se ne izpostavljamo več. Ko nam biti boljši ni več "prioriteta".

Druga ugotovitev je bila, da smo običajno sami sebi največja ovira. Sami sebe zaradi različnih izkušenj prepričamo, da smo takšni in takšni in da zmoremo nekaj do določene mere naprej pa ne. Če ne poskusiš ne moreš vedeti! Ampak govorimo o tistih "ta pravih" poskusih, ko se RES vržeš v nekaj; ne samo, da pomočiš malo prst notri in potem odnehaš. Za kar nekaj neuspelih "akcij" smo pravzaprav krivi sami. In tega si v večini primerov niti ne priznamo.

Tretja reč pa je bila bolj "domača naloga". Ustavi se in poglej okrog sebe in poglej na vse okrog sebe z mislijo: "Nič od tega kar vidim, nima nobene resnične vrednosti!" Sama vaja se zdi smešna, a jo je silno zanimivo izvajati. Bolj za zabavo, kot pa da to postane vsakodnevna praksa. S to vajo, vsaj po moje, vidiš kaj vse je pomembno in kaj ni. Velikokrat se tako sprosti, kar nekaj energije, saj je ne porabimo več za stvari, ki dejansko niso pomembne.

Tako, da skupno spoznanje je mogoče ravno v tem, da je silno malo stvari takšnih, kot se zdijo. Tako je nadvse pomembno, da se na to spomnimo, ko obsojamo, komentiramo, traumiramo in podobno. Pomembno je, da si dovolimo in pogledamo na ljudi, dogodke in stvari tudi z drugih zornih kotov. Ponudilo nam bo kar nekaj presenetljivih spoznanj in nas prisililo v večje spoštovanje drugih in v večjo solidarnost in spoštovanje. To pa je kar dober izplen, kaj ne?

Vikend spoznanja...

V zadnjih dneh sem se precej posvečala odnosu, ki me je močno zaznamoval. Iskreno in brez sramu povem, da ta odnos v meni vzbudi vse najslabše v meni, zato sme že pred časom sklenila, da se ga ne grem več; vsaj ne na takšen način. Od takrat je bolje. Ne odnos ampak moj odnos do te osebe. Po zadnjem poku pa sem bila popolnoma pretresena in prizadeta ipd. No sobota je prinesla popolnoma nov pogled. Za to je zaslužna daljša vožnja in moj dragi. 

Neverjetno kako pogled nekoga, ki ga ceniš in spoštuješ vplivajo na naš tok razglabljanja. No v mojem primeru sem prišla do Spoznanja. Ni dovolj, da sprejmem osebo takšno, kot je in jo ne poskušam spremeniti. Ni dovolj, da si ne ustvarjam nerealnih predstav ali da se ne spuščam več v konflikte. Nič od tega ne bo dovolj, dokler ne bom sprejela odnosa takšnega kot je. Da s neham domišljati, da je več ali manj kot je. Je kakršen je.

Tako sem prišla iz popolne izpostavljenosti do popolne ignorance in pristala nekje na realnosti. Kako se bo izteklo pojma nimam, a se zavedam, da nosim svoj delež odgovornosti in ne pričakujem razumevanja ali spoštovanja. Vem, da se želim učvrstiti, kot oseba in počakati na čas. Na čas, ko bom reagirala s potrpljenjem, spoštovanjem in razumevanjem. Šele takrat bom mirna.

Do takrat pa sem potrpežljiva sama s sabo! :)

Po toči zvoniti...

Vedno znova mi v glavi odmeva zahteva do same sebe o tem, da sem iskrena, da sprejemam in da dopustim drugim, da so oni sami. Vedno znova pa se to konča pri eni osebi. Ta me vedno spravi na obrate. čeprav je bil narejen precejšen napredek v moji glavi me vseeno na vsake toliko popolnoma znervira in takrat še posebej boli. Izrečene so boleče besede. Sama poskusim biti z njimi previdna, ker nočem po nepotrebnem prizadeti; ob tem pa mi je jasno, da se druga oseba še posebej trudi prizadeti, brez obzira na včeraj, danes ali pa jutri. Mogoče me to še posebej prizadene; ta brezobzirnost in "želja po krvi". 

Ko se vihra poleže, ko boli le še duša in se solze posušijo pa sledi vprašanje: "Kako naprej?" Pri tem sem smešno izgubljena. Vzgoja in srce mi govorita, da se moram izpostaviti, da moram prenašati te izbruhe in skloniti glavo; pustiti, da se gnev vedno znova odteče in nastaviti drugo lice. Glava pa mi govori drugače. Popoln rez od te osebe. Vem, da je rešitev nekje vmes, prav tako pa mi je jasno tudi, da sama ne bom rešila odnosa in, da moram v prvi fazi zaščititi sebe. 

Potem pa danes preberem misel Dalai Lame: "Potrpljenje nas varuje pred blaznostjo. Omogoča nam, da  ostanemo trdni, ko situacija ni lahka in nam je hudo. To nam daje določeno mero notranjega miru, ki nam omogoča samokontrolo; ta pa nam omogoča, da se na dane razmere odzovemo na primeren način in s sočutjem, ne pa da nas vodijo negativna čustva." Vse kar mi odmeva v glavi je: "Zakaj nisem tega ozavestila pred tednom dni?" Noja po toči zvoniti je prepozno, zato pamet v roke in naprej na delo. Najprej saniram škodo potem se postavim na noge in ne dopustim, da me ves gnev zafrustriranih ljudi spravi na kolena. Temu se naredi konec. 

Drugih ne moremo spreminjati, lahko pa spremenimo naše odzive na dane razmere. Izpolnjujem lasten nasvet in vem, da se bodo tako spremenile tudi dane razmere. S potrpežljivostjo, sočutjem in osebno integriteto. 

Razumevanje in spoštovanje... tudi v pogovorih o veri

Ta blog se nanaša na prejšnjo objavo. Pesem je sprožila precejšen odziv v verski sferi. Zgodil se je celoten quotefest. Eden bolj citira Sveto pismo, drugi bolj razlagajo. Skoraj vsi pišejo pesmi.

Zanimivo je kako vprašanja vere in religije vedno znova dvignejo prah. In vedno nekdo trdi, da ima eden bolj prav, kot drugi. Vedno znova se mi zdi, da se pozablja načelo strpnosti. Življenje nima nobenega smisla, če ga živimo skozi oči nekoga drugega, a ob tem se je nujno zavedati, da moramo obdržati določeno mero spoštovanja in razumevanja, saj ne razmišljajo vsi tako kot mi in ne dojemajo vsi življenja tako kot mi. Prav tako ne vemo vsega in čustvujemo zelo različno.

Ne bom se zapletala v to kaj je bolj in kaj manj krščansko. Teologija je fascinantna in religije so me vedno zanimale, a vedno znova odkrivam, da veš kaj je prav in kaj ne le takrat, ko poslušaš sebe. V vsakemu izmed nas je glas, ki nam pove kaj je prav in kaj ne. Ključno je da ga slišimo. A za to se je potrebno umiriti, sprejeti sebe in poslušati. Nekateri so imeli srečo in je Gospod preglasil rjovenje vsakdanjega hrupa, nekateri pa se moramo pač bolj potruditi.

Vseeno pa trdno verjamem, da bolj, ko mi kričimo, manj slišimo. Manj slišimo sočloveka in manj slišimo glas v nas. Prav tako pa je ključnega pomena iskrenost. Pred drugimi lahko relativno dobro igramo in se skrivamo za maskami pred sabo pa ne moremo oz. ne smemo pobegniti. 

Vem, mnogi se ne boste strinjali z menoj, kar je vaša pravica in hkrati obveza. Nujno je, da razmišljamo tudi o tem. Ni lahko in zahteva precej zaupanja, a se na koncu vedno obrestuje. 

Vedno znova pa me preseneča poklicanost tistih, ki ne verjamejo, da verujočim razložijo kakšni bebci smo. To me vedno znova preseneti in prizadene. Kaj ko bi naslednjič, ko bomo imeli eni ali drugi neverjetno potrebo po tem, da poučimo drugače mislečega o našem prav, namesto, da se spustimo v žolčno debato rekli: "Sprejemam tvoje mišljenje. Z njim se mogoče ne strinjam, a ti imaš pravico misliti in verjeti po svoje, jaz pa po svoje." Mislim, da se bomo začeli šele takrat počasi zbliževati.

Ljubezen...

Smešna reč. Danes sem slišala  komad Richija Sambore, ki je star že skoraj 15. let In it for love. V začetku reče, da je zanj ljubezen, popolnoma uglašena kitara. In res. Marsikdaj pozabljamo, da ima ljubezen mnogo obrazov. Ni le tista strastna, vseobsegajoča in zasvajajoča. Včasih je ljubezen drugačna. Nima pravil in ne da se je definirati. Da se jo samo čutiti in ji dovoliti, da nas naredi boljše. Če nas ne dela boljše, potem to ni ljubezen. 

Jasno mi je, da bom prejela precej jeznih odzivov na to izjavo, a vseeno. Ljubezen je nekaj dobrega in lepega. A s sabo prinaša mnogo preizkušenj in skušnjav. Pred časom sva s prijateljico v eni od najinih seans ugotovili, da je pri zaljubljenosti eden izmed najbolj neverjetnih občutkov ta, da te nekdo sprejema. Ne strast. čeprav je tudi ta zakon, ampak občutek, da si sprejet z vsemi neumnostmi vret. Ampak ne samo, da je to noro dober občutek, od tega postaneš kaj hitro odvisen. In tu se začne tisto, kar nas lahko pahne v silno neprijetne situacije. 

Ljubezen zahteva tudi spoštovanje in potrpežljivost. Mnogokrat je ravno to, v izrazito netolerantnem in nepotrpežljivem svetu, velika ovira. Večkrat bi se morali spustiti s svojih višav in sprejeti ljudi takšne kot so in ne s planom v glavi "kaj vse bomo še popravili". Seveda je vedno prostor za izboljšave. ampak nismo mi poklicani, da vemo, kaj je najbolje za druge, vemo le kaj je najboljše za nas. In prav ta ideja vsevedenja je mnogokrat seme marsikaterega konflikta.

Danes mi je sodelavka na šaljivo vprašanje "Kako se reče?", ki ga običajno zastavimo otroku, ko se ne zahvali,  odgovorila s "Prosim?" in me ob tem res prijetno opomnila, kako velikokrat ne znamo več uporabiti osnovnih besed olike. Kolikokrat v odnosu z dragimi pozabimo na preproste besede in skromna dejanja hvaležnosti, olike in spoštovanja. Tisti, do katerih bi morali imeti najboljši  odnos in jih imamo najrajši, se običajno obnašamo najbolj objestno in nekompromisno.

Ljubezen ni enostavna... je pa presneto lepa! :) 

Kaj me je razdražilo?

Pred dnevi sem bila priča še izpadu, ki me razdraži. Ne poznam druge besede. Mnogokrat se ljudem, ki to počno izognem, se obrnem stran, ne poslušam. Karkoli. Včasih pa ne gre. No pred dnevi mi je uspelo. 

Kaj me je razdražilo? Monolog znanke, ki je pljuvala po osebi, ki je posvetila svoje življenje službi za druge. Ne rečem da ta oseba dela vse prav ipd. Ne zdi pa se mi pravično, da se pljuva po vsakemu, ki poskuša kaj narediti in ima pri tem svoje zahteve in mnenja. Ne zdi se mi pravično, da se od nekoga zahteva, da prekine molk h kateremu ga je zavezala njegova služba. Ni pošteno in tako se ne dela.

Prav tako je znanka precej groba in napadalna pri "dopovedovanju" in popolnoma gluha za vse ostalo. Tega ne maram. Razdraži me napadalnost v pogovoru. Vem, da ima marsikdo kdaj občutek, da sem sama taka, toda priznam, da se  trudim, da nebi bila in da slišim kaj govorijo drugi. Da ne povozim ljudi. Je pa res, da imam svoja mnenja in jih tudi izrazim. Noja kakorkoli že, zakaj me je tako silno razdražila? Zato, ker je to njena stalnica. Okrog nje se vedno ustvarja drama. Ni mi všeč, da precej javno grdo govori o svoji družini. Eno je, da rečeš, da se z njimi ne strinjaš, da nisi z njimi v najboljših odnosih, OK. Ampak da govoriš, da so neumni in da so sestrične "lahke in lakomne" pa ne vem... to se mi ne zdi prav. 

Do vsega tega bi bila lahko še nekako bolj odmaknjena, če nebi vsega zavila v ovoj vere. Da ji vera postane orožje in izgovor. To me užali!

Zame je vera nekaj zelo intimnega in osebnega. Navkljub temu, da nisem človek teologije in nisem poučena toliko, kot bi lahko bila. Mislim, da v nobenem primeru NOBENA vera ne dopušča ali opravičuje slabega ravnanja in blatenja. To ne gre. To je nedopustno in žalostno in to je tisto, kar me razdraži. Nobenega spoštovanja, do tistih, ki si zaslužijo spoštovanje. A hkrati en kup ljudi, ki zahtevajo spoštovanje, a si ga ne zaslužijo. Spoštovanje se zasluži z dejanji in ne z besedami. Zahteva se ogromno potrpljenja, razumevanja in strpnosti. Kdaj se je to pozabilo? 

Obdarovanje

Novoletna darila so nekaj posebnega. Vedno znova ugotavljam, da izgublja obdarovanje pomen. Zakaj? Zato, ker se "spodobi", ker je v modi ipd. Ampak ali se sploh kdaj vprašamo koliko denarja gre zanje? Koliko popolnih neumnosti podarimo? In kaj se nato s temi darili zgodi?

Meni so fenomen dišeče sveče. Ne prenesem jih, a sem letos dobila vsaj 4 komplete! Zakaj se ne zavedamo, da darila, ki jih dajemo iz rok velikokrat kažejo na to kakšen odnos imamo do obdarovanca? Koliko razmisleka smo podali v njegovo darilo in ne koliko denarja smo porabili zanj. Velika razlika, ki pa je večini izginila izpred oči. Primer: Nekdo ima silno rad domače klobas, prinesemo mu pa knjigo. On pa sploh ne bere oz. si za to ne vzame časa. Tipično ignoriranje obdarovanca. Prinesi mu par ali dva klobas in bodo vsi zelo zadovoljni!

Tako že nekaj let novoletna darila izdelujem sama. In načeloma so skoraj vedno precej dobro sprejeta. Ja ni najcenejša alternativa, toda meni in obdarovancem, vsaj tako pravijo, da veliko zadovoljstvo. In ali ni to namen obdarovanja?

Družbena klima

Občudujem celo vrsto ljudi. Zaradi njihove neodvisnosti, razmišljanja, pronicljivosti, zanimivih osebnosti. Privlačijo me močne osebe. Ni važno s katerega področja delovanja, družbene sfere, verske ali politične orientacije. Zame so te stvari v večji meri zanemarljive.

V zadnjem času opažam trend, da je zanimiv samo tisti, ki jambra. Pa ne samo jambra, ampak pljuva po dolgem in počez čez druge. Če ste na Twitterju lahko to opazujete s prve vrste. Ljudje so zanimivi, ne rečem, da ne. A hkrati tako presneto "težki" in zamorjeni. Ajme ljudstvo! Pa kaj vam manjka?? Mislite, da boste kaj manj kul če boste izrekli pohvalo, rekli kdaj hvala in prosim. Kdaj je pri nas postalo pomembno, da si agresiven in nesramen? Zakaj izpade kreten nekdo, ki spoštuje pravila in je olikan. Ne ni starinsko pomagat starejšim in okarti otroke, ki si to zaslužijo. Ne s tem nam ne bo padla krona z glave in otroci ne bodo trpeli za večno, ker jih je nekdo okrcal za grdio govorjenje in obnašanje. Nujno potrebno je postavljati meje in merila. Potrebno je dihat in pustiti ljudem živeti. In ja ni prav, da se dogajajo napaka in pomote. Ko se to zgodi je potrebno dvignmit glavo, se opravičit in iti dalje. Ne to ne pomeni, da je potreben javen linč, le spoštovanje do sočloveka in prevzemanje odgovornosti.

Vem, da so včasih rekli, da odrasteš takrat, ko prevzameš odgovornost za svoja dejanja. Kaj to pomeni, da je vsaj polovica odraslih danes dejansko kriplov, ker ne znajo in nimajo niti te intergitete, da priznajo, da ne vedo vsega in so se zmotili. Že samo priznanje je včasih dovolj. Opravičilo pa pride tudi precej daleč. Ker pa smo na to pozabili se je v družbi nagnetel gnev nad vsemi. Vsakomur, ki nam pride naproti.

Ljudje! Ni prav, da samo kritiziramo druge. Vljudnost in priznavanje zaslug tistim, ki si jih zaslužijo je ključnega pomena za integriteto ljudi. Bodimo fer in priznavajmo svoje napake in hkrati uspehe! Svoje in uspehe drugih.

In še zadnja opomba ... cinizem in pljuvanje po drugih nista kul!

Huliganstvo in primitivizem...

Včeraj se je zgodil incident. Znimivo kako smešno plehka se sliši ta beseda... Noja kakorkoliže. Nisem bojazliv tip človeka in ne pustim se ustrahovati. Ne na cesti in ne drugače. To ne pomeni, da izziva, toda nisem "pushover". Pač takšna sem. In včeraj je bil to povod za manjšo avtomobilsko neprijetnost. Nekdo me je iz gneva. ker nisem dovolila vrivanja (ker sem pač čakala že cca 10 min v vrsti) neki stari kripi s sosednjega pasu, ki se je hitreje premikal in je bil za v drugo smer. No in oseba za volanom je svoje nestrinjanje pokazala tako, da mi je zanalašč odrsala avto. Šesti čut mi je rekel, da se naj ne ukvarjam s tem, a sem vseeno stopila ven pogledat (stali smo na rdečem semaforju v stoječi koloni) kaj se je zgodilo. Ko sem z mimiko povprašala voznika, ki je storil zgornje dejanje me je napadel s hupanjem in zmerjanjem in seveda s sredincem.

Smešno, če pogledaš. Toda oseba je bila tako zelo vstrajna v zmerjanju, da je vzbudila mojo poznornost. In ko je opazil, da ne bom pričela jokat in se opravičevat me je začel zmerjati na precj nisem nivoju. Pač glede na to kako izgledam. Kar je še posebej smešno, saj so to bitke, ki jih bojujem še iz vrtca. Vedno se najde nekdo, ki ti absolutno mora razložiti kako zelo debel si. Nikoli mi v takih momentih ni jasno, ali res mislijo, da se ne vidim oz. ali mislijo da sem tako zelo blazna, da ne opazim konfekcijske številke oblek, ki jih nosim? Nikoli mi ni bilo jasno.

Noja najbolj meje presenetilo, kako sem si zapomnila ta dogodek... noja pustimo ob strani, da me je človek prehiteval na prehodu za pešce, med tem ko so pešci prečkali prehod... noja z vsem tem ob strani. Presenetilo me je kako zelo me je presenetil napad.

Mogoče zato, ker nanj nisem bila pripravljena ali pa, ker se že precej dolgo nihče ni spravil name na tak način. Mogoče zato, ker sem sprejela sebe takšno kot sem in nisem več vajena, da mi ljudje razlagajo z vso paleto vulgarnosti, kdo sem? Noja vse je možno, a vseeno mi ni popolnoma jasno zakaj mi je incident ostal tako v spominu. In nekako mi je jasno kako se tolerantnost kaj hitro spremeni v prah. Oseba, ki je to storila je bila namreč temnopolta in me je zmerjala v angleščini.. ja multikulturni dogodek. :)

Ampak, kar bi želela izpostaviti je, da kako zelo je postalo običajno, da ljudje napadajo druge, pa če so do tega upravičeni ali pa ne. Da je najlažje pljuvat in zmerjat in ne priznavat stvari, ki smo jih storili narobej. In še posebej mi ni jasno zakaj je vedno potrebno poniževanje, da se izkazuje večvrednost. Ali ni večvrednost lastnost, ki se pokaže sama od sebe?

Vpliv mam...

Razmišljam o starih starših. Koliko utehe nam prinesejo in hkrati koliko se lahko od njih naučimo. Ob njih se začnemo zavedati kroga življenja. Njegove krutosti, a hkrati naravnosti in lepote.

V mojem primeru je domet babic skorajda epski. Ne pretiravam. Če sem kdaj potrebovala navdih ali idola sem ga vedno lahko našla v mamah. Spektakularno! Bili sta pozitivki veliko prej preden je bilo to popularno.

Smeh je vedno odzvanjal v hiši Smrekarjeve mame. Ko smo bili pri njej na počitnicah (kar je velikokrat pomenilo vsaj mesec med počitnicami) smo bili svobodni. Počeli smo neumnosti. Ščitili eden drugega, dirkali s kolesi, se šli znanstvenike, raziskovali skrivnosti podstrešij, se mikastili pri nogometu, rabutali češnje (eni so z njih tudi padali, a to hvala Bogu, ni pustilo trajnejših posledic). A obstajalo je pravilo. Vedno smo se morali javit, ko je zvonila "Ave Marija". Takrat je sledil dnevni pregled poškodb, če bera ni bila prehuda smo lahko oddirkali nazaj igrat nogomet, se skrivat v temi in še kaj. Mama je bila zakon! Saj nam ni "težila" pa še najboljše žgance in štrukle dela! :)

Ampak, ko odrasteš šele spoznaš vrline in veličino njenega vpliva. Ženska, ki je že takrat sama postavljala pogoje kdaj se bo poročila in s kom. Dekle, ki se je postavila po robu staršem, ko jim ni odgovarjal njen izbranec. Mati petih otrok in s kmetijo, ki se je postavila na noge, ko je mlada izgubila moža... Babica, ki je vedno imela lepo besedo in odprto uho za vnuke. Mama, ki je vesela vsakega obiska in pozornosti, ki ne jemlje nič za samoumevno in katera ve, kaj je v življenju pomembno in ni izgubila dobre stare kmečke pameti. Zgled...

Imela sem privilegij poznati tudi, zdaj na žalost že pokojno, Mihcovo mamo (katere citat je tudi "opis" mojega bloga). Ženska, ki je trdno verjela v družino in trdo delo. Ki je sama po vojni sezidala družinsko hišo in poskrbela za družino. Tudi takrat, ko so jo vsi izkoristili in zapustili. Verjela je, da na otrocih svet stoji, da mora človek delati, da preživi in da lahek denar ni vreden spokojnosti duha. Verjela je v Boga, strpnost in pravičnost, a ni bila nikoli naivna. Mati, ki je držala skupaj družino s trdno voljo in mehko roko, ki ni pustila, da bi jo oblastni moški v njenem življenju zastrupili s pohlepom in grabežljivostjo. Ženska, ki je bila dokaz, da lahko obdržiš ponos in spoštovanje do konca. Zgled ...

Od njiju sem se naučila veliko... in se še učim. Spoštovanja, zaupanja, razumevanja. Bedarij o medgeneracijskih razlikah nikoli nisem razumela, niti nasilja nad starejšimi. Skrb za naše drage je osnovna naloga, ki jo dobimo, ko se rodimo. Tako, kot so skrbeli za nas, mi skrbimo, ko nastopi čas, zanje.

Mame so zakon!

Kje se je zgubil občutek za sobivanje?

Nisem jutranji človek.. čeprav že celo življenje vstajam bolj zgodaj ... pač takše so zahteve življenja, toda vseeno jutra, tam pred 6-o zjutraj niso ravno moja najboljša točka. In res je, da se hvala Bogu, le redkokdaj še vozim sama v službo. Ne, da bi imela kaj proti jutranji vožnji, le neumno se mi zdi, da so ljudje konstantno sami v avtomobilih in ne prisedajo, kot, da je to izkaz dejstva, da "nimaš za svoj avto"in bogokletno ... noja kakorkoli že.

Danes zjutraj sva, kot že tolikokrat z mamo napol nekoherentno debatirali. Zanimalo me je, če so bili ljudje vedno tako zelo zaprti in nedostopni. Neobčutljivi za dogajanje okrog njih. Ne ne mislim, da so vsi takšni, toda ravno včeraj sme gledala, kako so se ene mame jezile, kot da obstajajo le one in njihove želje. Ne rečem, da ni potrebno upoštevati starejših, mlajših etc. etc. le jasno mi ni kako lahko ljudje vidijo le sebe. JAZ potrebujem, JAZ zahtevam, MENI se dela krivica. Miljon primerov, vsak dan. Kako je možno, da smo pozabili na osnove sobivanja, na pomoč sosedu, pozdravljanju, nasmehu, medsebojnemu spoštovanju?

Ne rečem, da se je potrebno vtikati eden v drugega le ponudit roko in to tudi misliti. Zakaj je postalo popolnoma vseeno če nekaj obljubiš in potem tega ne izpolniš in zraven še dodaš "Takšni so sedaj časi!". Kje se je zgubila integriteta? Kje zaupanje v sočloveka?

Ne govorim o politiki ipd. govorim o splošnem slabem stanju med ljudmi samimi. Ne mislim na socialno stanje. Mislim na moralo, zaupanje, upanje, smeh ... Zakaj pozabimo, da so naši starši, stari starši in še prejšnji rodovi garali in fizično delali cele dneve, a so imeli čas se tudi poveseliti in živeti v skupnosti. Da nikoli niso živeli v neverjetnem izobilju pa so bili srečni oz. vsaj zadovoljni. Danes imamo veliko. Tudi tisti, ki ima malo ima v primerjavi z njimi veliko. Pa nam je še vedno hudo. Zakaj? Ker si poskušamo kupiti, kar smo v bitki za večji dinar izgubili?

Ampak ... saj nam je jasno, da se tega ne da, kaj ne?