O koncih

V zadnjem času se večkrat ujamem, da razmišljam o tem kdo odloča kdaj se življenje konča. 

Vsak zase? 

Družba?

Višja sila? 

Zanimivo se mi zdi prepričanje, da vsako življenje šteje. Zakaj? Ker je statistika potem lepša? Ker je drugim tako lažje? Če človek čuti, da je dovolj. Da je dal vse kar je lahko, zakaj bi ga družben pritisk vlekel v mizerijo in muke, ki jim ni videti konca. Kdo ima pa to pravico?

Menda obstaja cikel življenja, ki je edini, ki traja; le igralci se menjajo. Čemu potem takšna obsesija in panika? Življenje pride in gre, muzika pa menda igra naprej. 

Spoznanja ob kuhanemu vinu

Spet se je začelo s pogovorom ob čaju in letnemu času primerno - kuhanemu vinu. Razmišljanje o tem kako se kažemo svetu, kakšno podobo projiciramo in kaj smo. Ne govorim o divje filozofski debati ampak o izraženih čustvih in stanju duha dve 30+ žensk, ki sta se sposobni iskrenega pogovora. Vedno znova me fascinirajo pogovori, saj nikoli ne vem kam bodo mahnili in niti kaj v meni bo privrelo na plano. Ti pogovori niso nežni in tipajoči ampak običajno vsaj obe govoriva hkrati in se dopolnjujeva. Kdor tega ne počne ne more vedeti o čem govorim, a s podrobnostmi na stran. Iskrenost in pristnost je nekaj o čemer sem že precej pisala, a moram priznati, da me je popolnoma iztirilo spoznanje koliko časa imam občutek, da opazujem svoje življenje. Ne zato, ker bi igrala ampak, ne vem zakaj. Občutek distance. Mogoče zaradi izkušenj, ki sem jih pridelala ali pa osebnostnega defekta,kdo bi vedel. Smešno kako sva obe utemeljili svojo frustracijo z "pa saj sva dovolj stari, da bi nama lahko že bilo jasno" argumentom. Mogoče, a ne da mi miru misel, da je mogoče vse bolj povezano z lastno nezmožnostjo prilagajanja dejanskemu stanju. Razkorak med realnostjo in pričakovanji... lastnimi in pričakovanji drugih. Ne govorim le o vlogah, katere naj bi igrali, ampak o življenju na sploh. O kategorizaciji, kdo izpolnjuje svoje poslanstvo in kdo ne ter kako "opravičiti" svoj obstoj. Ali si smiseln le če gradiš/kupiš hišo/stanovanje in delaš otroke? Zakaj se ti prikrade občutek, da je tvoje življenje sumljivo podobno hrčkovemu teku na kletkinem kolesu? Smisel in poslanstvo sta na majavih nogah, ko je neizpolnjen le eden od pogojev, ki smo ji jih zadali. Ni partnerja/otroka/stanovanja/službe. Življenje obstane, čaka na izpolnitev pogojev. A čas ne čaka nikogar; polzi skozi prste in ustvarja še večje razpoke in rane. Čas ne celi, le poglablja zamere in bolečine. Celila naj bi ljubezen in razumevanje. To naj bi osmisljevalo našo realnost. V teoriji se vse sliši bolj ali manj logično, a med tekom na kletkinem kolesu so to le prazne besede, ki poglabljajo...

Kako vplivaš na svoje okolje?

Odnosi so zahteven poligon. 

Recimo, da so mi jasne osnove. Potem pa se zgodi življenje, partnerji, bolečine in čas. Včasih so žrtve odnosi, drugič zaupanje. Nič ni samoumevnega in nič nam ne pripada. Za vse se je potrebno potruditi, upati in zaupati. V družino se rodimo, ampak družina, ki resnično šteje je tista, ki si jo ustvarimo. S kakšnimi ljudmi se obdamo. Jaz imam srečo. Obkrožajo me spektakularni ljudje, ki so občutljivi, samozavestni, uspešni na področjih kjer šteje in predvsem moji. Ja, posesivna sem in vem sindrom "mame putke" je v polnem razmahu, a vedno se borim za moje drage. 

V zadnjem času sem imela kar nekaj fascinantnih pogovorov. Spektakularne osebe, z nekateri (upam), da postanemo prijatelji. A hkrati sem se zadnje čase pogovarjala z ljudmi, ki ne delijo mojih izkušenj. Verjetno res ni samoumevno, da vsi srečujejo ljudi, ki so nekaj posebnega, ki nas navdihujejo, a hkrati to ne pomeni, da jih ni. Mogoče jih le ne vidijo ali ne čutijo. Vedno znova me žalosti, da so nekateri tako zelo osamljeni. Vem, da je razlika med biti sam in biti osamljen, a določena povezava vseeno ostaja.

Bistvo pa ni samo v številu. Bistvo je v pretoku smeha, idej, energije. Pozornost spremeni tok misli, rodi idejo, kariere, sanje. Sanje so spektakularna zadeva in nujno potrebna začimba življenja, tako kot prijatelji. 

Nič ni samoumevno. Dobri prijatelji lahko poženejo življenje na višji nivo, a zanj niso odgovorni. Za naš zagon, naše življenje smo odgovorni sami. Prijatelji pa so tisto, ki še dodatno podžigajo naš vzpon. Nikoli ne podcenjuj moč sočloveka. Nikoli ne podcenjuj svojega vpliva, ki ga imaš na okolico. Od tebe je odvisno ali širiš dobro ali pa zastrupljaš svet okrog sebe. Izbira je vedno v tebi. Vedno je čas, da postanemo najboljša verzija sebe...

Želje za prihodnje leto

Pred časom sem govorila s prijateljico (vem večina mojih razmišljanj se začne tako, a tako pač je). Pogovarjali sva se o tem kaj ljudje danes pravzaprav sploh hočejo. Po čem resnično hrepenijo. Kot vedno nočem sklepati in si domišljati, da vem. Zato povprašam. Potrebujem primere... in poslušam. opazujem. Ne morem soditi ali ocenjevati, ni pošteno Vsak lahko sodi le o svojem življenju in dejanjih. Večkrat spomnim na komentar prijateljice, ki je dejala, da imam dejansko kvalitetno življenje tudi, ko sem off-line in seveda se z njo z veseljem strinjam. 

Opazujem kako pomembni so postali "všečki" in število "ogledov" ipd. Vem, da ljudje hrepenijo po odobravanju, pa čeprav od neznancev v virtualnem svetu. A vedno znova dobim čuden občutek, ko se ljudje tako z veseljom pohvalijo z "všečki" v resničnem svetu. Kako pomembno je, da je bilo "povšečkano"; kot da v nasprotnem primeru naša večerja, žur, šala nebi bili vredni. Kako pomembne so skupinske slike v katerih je potrebno vse označiti in eden drugega "povšečkati"... Vedno znova imam občutek, kot da nebi zapustili WC-ja srednje šole. Je res potrebno, da vsi vedo, da smo s puncami prežurale večino vikenda? Je potrebno, da se pol Slovenije strinja z mojo izbiro čtiva? Nočem, da je pol mojih šal na Facebooku! Nočem, da slike preplesane noči pristanejo na Internetu! Zakaj ni to razumljeno samo od sebe?? Ob branju tega članka me je pretreslo kako globoko v naše odnose je porodrla potreba po prefektnem trenutku. Bog ne daj, da kaj ni super in da se je potrebno karkoli prilagoditi ali pa potrpeti! "Oh ne! Meni pa tega že nihče ne bo delal!" In gremo naprej... Iskanje novega perfektnega trenutka z rastočim strahom v trebuhu, da smo ga že zamudili.

A ko se ozrem okoli sebe hitro ugotovim, da me obdajajo ljudje, ki znajo živeti tudi brez virtualnih všečkov. Življenje je potrebno živeti! Okusiti, raziskati in živeti! Ni perfektno in ne, ne izgleda lepo.. pa saj je življenje. Ne življenje, kot ga vidijo drugi ampak življenje, ki ga živiš samo ti. Nobena slika krožnika ali selfie s super filtrom mi ne bo dal takšnega zagona, kot dobro izživet vsakdanjik. Življenje se ne dogaja le na dopustu in ob vikendih. Življenje je vsak dan.

Želim si, da bo novo leto prineslo zavedanje, kako zelo pomembno je živeti vsak dan in v njem najti mir, ljubezen, zadovoljstvo in vznemirjenje... Naj se igra z imenom 2015 začne! Srečno vsem, ki se podajate v boj...

Modro sončno jesensko popoldne

Bilo je sončno jesensko popoldne in bilo je prežeto z modrostjo in idejo kako spremeniti življenje na boljše. Razmišljanje je namenjeno predvsem samorefleksiji in z željo, da bi premaknilo cel kup stvari in tako doprineslo k boljšemu danes in še boljšemu jutri...

Ideja je zavedanje, da nihče ne dojema življenja tako kot jaz in nihče ne čuti tako kot jaz ali pa razmišlja točno tako kot jaz. To zavedanje je potrebno zavestno pretvoriti v sprejemanje. S tem ne mislim na razumevanje, ker če smo iskreni jaz tako ali tako ne razumem večine ljudi, jih pa poskušam sprejeti takšne, kot so, neodvisno od moje ideje kaj bi kdo moral biti/početi. Sprejemati in razumeti sta dve popolnoma različni dejanji. In to bi bilo smiselno nadgraditi še z (in v to sem trdno prepričana) odmikom od potrebe po sodbi. Redko kdo želi slišati našo "razsodbo", če jo želi, nas bo o njej povprašal, drugi pa tega ne želijo in ne potrebujejo. Popolnoma nobene potrebe ni po tem, da hodimo naokoli in kažemo s prstom in sodimo ljudi, ki jih ne poznamo ali pa se nam sploh ne sanja kaj se dogaja. Ako bi bili sposobni tega, mislim, da bi bil že danes lepši.

Ob tem pa se je potrebno zavedati, da lahko resnično vplivamo le nase. In naša vsakodnevna dejanja nas definirajo. Takšni smo. Nismo tisto kar govorimo, da smo. Naša dejanja kažejo na to kdo in kaj smo. Ob tem pa se zavedajmo, da naša dejanja lahko vnesejo precejšnjo spremembo v življenja drugih. Ni potrebno, da odreagiramo s sovražno besedo ipd. Na nas je, da spremenimo frekvenco. Mi se odločamo na kaj in kdaj bomo odreagirali. Spreminjamo klimo okrog sebe in tako vplivajmo in spreminjamo svet. Ob tem ne trdim, da ne moremo narediti ogromnih premikov, seveda jih lahko... a ti se običajno začno z nasmehom in prijazno besedo, se vam ne zdi?

Odskok v novo dimenzijo življenja

Že dalj časa se poigravam z mislijo in jo bom poskušala predelati tukaj, da me končno spusti... sem obljubila, a ne M. ;)

Vsak dan bentimo in komentiramo. 1000 in 1 stvar nam ne odgovarja, ni takšna, kot smo si jo zamislili ipd. Čutimo se poklicane, da razložimo kaj vse bi moralo biti bolje, bolj učinkovito, PRAVILNO! Namesto, da bi končno sprejeli dejstvo, da naš prav mogoče ni pravi prav za našega partnerja/prijatellja/soseda. Stvari, ki se odvijajo kot se, zahtevajo našo prisotnost in ne naše komentiranje in neaktivnost. Opažam, da veliko govorimo, a redkokdaj uresničimo svoje besede in "velike načrte". Vse to nam onemogoča videti spektakularnost današnjega dne. Ne vidimo veličine v drugih. In ko živimo življenje "na avtopilotu", namesto, da bi uživali v njem in v trenutku, pa kakršenkoli že je, si ga uničimo z iskanjem kaj vse NI, namesto, da bi videli kaj vse JE!  Postavljamo si omejitve; omejuje nas naša nesposobnost odpreti se in videti, da ne dojemamo ali sprejmemo vse veličine, ki je okrog nas. Ne vidimo neverjetnega potenciala naših ljubljenih, lastne moči, da delamo svet boljši in ne vidimo poslanstva, ki nam je bilo dano. 

Ne govorim, da imamo vsi poslanstvo biti Aleksander Veliki ipd. Vsak ima svojo veličino in svoje poslanstvo. Tukaj ni "standarda". Nekateri so tisti, ki ženejo stvari naprej in so v ospredju, poslanstvo drugih je da so stabilizatorji in opora. Eni brez drugih ne moremo! Omejuje nas naš lasten strah in hkrati prepotentno mišljenje, da mi dejansko vemo kaj je za druge najboljše!

Sprejemanje, odpiranje za idejo, da verjetno ne vemo vsega in da vsaka stvar verjetno ne potrebuje našega kritiziranja, znajo biti boleči opomniki, a hkrati ključni za odskok v popolnoma novo življenje.

Zapri oči in odpri srce in skoooooooooooooooooočiiiiiii!!!! 

Srečno!

S pogledom nazaj...

Groza me je, ko vidim, da v zadnjem mesecu nisem napisala NIČ. Mogoče, ker se mi toliko dogaja ali pa, ker sem bila preobremenjena s stvarmi, ki niso pomembne. Ugotavljam, da se popolnoma zbledim ako dovolim, da se gledam skozi prizmo drugih ljudi. Popolnoma me razdvoji in ... izgubim se.

Zadnji mesec, ali bolje dva, sta bila posebna. Spoznanj cel kup in hkrati s tem dodatna odgovornost. Bili so prazniki, ki so bili dodaten izziv in zavedanje, da zamerim mojim dragim, ker imam občutek, da moram biti jaz "gonilna sila". Načeloma nimam nič proti, a vsake toliko bi bila silno vesela, če bi me nekdo presenetil. Da pa se ne slepim... Priznam, praznikov me je strah zaradi večih stvari. Najprej zaradi razvijajočega se pogleda nanje. Ugotavljanje in iskanje novega mesta zanje in pa predvsem zaradi tradicionalnih sporov, ki se v naši družini tradicionalno dogajajo okrog Božiča. Spektakularen je pogled nazaj. Ko ugotoviš, da si prerasel določene stvari. Da si samostojnejši, samozavestnejši in bolj čuteč. Opaziš in čutiš. 

Vedno me je bilo strah "odraslosti", saj sem odraslost vedno povezovala s trdostjo, brezčutjem in presihom igrivosti in navdušenosti nad življenjem. Vesela sem, ko opažam, da ni potrebe, da izgine razigranost, sočutje in pozornost. Ni potrebe, da postanemo trdi, odtujeni in neobčutljivi. Vse je odvisno od poti, ki jo izberemo. Vedno znova, vsak dan posebej. Iskanje lastne poti, ki nevarno vijuga med partnerskim odnosom, vero, duhovnostjo, izzivi družinskega življenja in dogajanjem v srcu in glavi. Kako postaviti vse na svoje mesto tako, da bo prav. Kako se upreti stigmatiziranju, pljuvanju in kritikam. Kako biti dovolj močan in dvigniti glavo ter živeti življenje, ki ti je namenjeno. Kako dihati in delovati s polnim srcem in pljuči. In izkoristiti ves potencial, ki ti je bil namenjen. 

Hvala, ker se še vračate na ta moj mali košček medmrežja... Ne obljubim, da bom bolj pridno pisala, obljubim pa, da bom iskrena. :) 

Preizkušnja

Včasih se zgodi, ko izveš nekaj kar te hkrati razveseli in pretrese. Vesel si za sanje drugih, a hkrati ti vzame sapo, ko se zaveš kako globoko leži tvoja žalost in mogoče tudi razočaranje in nemoč. Seveda poskušaš gledati na življenje z lepše strani, a včasih vseeno zadane. Običajno pa takšne stvari ne potujejo samostojno. Običajno prihajajo v valovih ter v družbi. No tokrat je bila družba neizrečeno nezaupanje. Dejanja pač govore zase. Razumem, a to ne pomeni, da me to ni prizadelo. Močno sta me zadeli obe novici. Sama zase mislim, da sem bolestno zvesta in se trudim stati ob strani tistim, ki me potrebujejo. Tudi tokrat bom, a hkrati vem, da bom razpadla v sebi. Vem, da bom slišala 1000 in 1 nasvet ipd., a hkrati vem, da se bom z vso situacijo morala spopasti sama. Vsa moja vprašanja bodo morala dozoreti, vsi očitki, sanje, upanja in zaupanje. Ponovno bo vse pod vprašajem. 

Sama v sebi vem, da si ne morem dopustiti, da bi razmišljala o vseh stvareh s katerimi nikoli ne bom blagoslovljena. A vseeno bo prišlo tudi to. In tudi z očitki se bo potrebno spoprijeti in jih sprejeti in dovoliti, da narede svoje in potem sestaviti novo sliko. Novo sliko življenja, sanj in prijateljstva.

Čas, ki me bo postavil na prepih in na preizkušnjo, kot še nikoli. 

Ni dovolj jamranje in vpitje za boljši jutri!

Priznam. Srečko sem! Poznam res spektakularne ljudi, ki mi vsak dan širijo obzorja in me "silijo" da odkrivam neverjetne širjave. Včeraj sem imela čast preživeti popoldne s spektakularno osebo, ki me razume bolj, kot si upam priznat in ki zahteva od mene, da sem najboljša verzija sebe. Da sem pristna in konkretna. Ne prenaša filozofiranja in napihovanja. Samo po sebi je to sicer luštno, ampak dejstvo je, da mi "najine kave" dajejo obilo materiala za razmišljanje je bonus. Včerajšnji pogovor je bil definitivno eden bolj plodnih.

Najbolj se me je dotaknila izjava, da samo kazanje s prstom ni dovolj. Ni dovolj opozarjanje, da nekaj ni uredu ipd. To je vedno potrebno nadgraditi z rešitvijo in s predlogom kaj bi bilo boljše. Ne zgolj teoretično in idejno ampak zelo konkretno; podprto z dejstvi, brez floskul. In ravno v konkretnem je hakeljc. Vsi vedno vemo kaj je najboljše za druge, ko pa je potrebno Delovati se pa izgubimo. Potrebno je delovati z veliko mero osebne integritete, poštenosti in zavedanjem kaj je prav in kaj narobe. Z zavedanjem, da nismo pogoltnili vse pameti sveta in da še kdo kaj ve in da je naša dolžnost vprašati. potrebno je razmišljati s trezno glavo, s sočutjem in hkrati z obilno mero kmečke pameti. idej je veliko, teorije še več izvedba pa je odvisna od premišljenosti oziroma, kot bi rekla Mrs. Spektakularna: "Počas v klanec!" In ravno to pozabljamo. Potrebno je biti preudaren in zaupati ljudem, da bodo delovali po najboljših močeh. Nujno je zaupanje ljudi in ne zapiranje z milijonom pravil in hakeljcev in tono papirja. Brez skrivanja za "rdečim trakom"! 

Hkrati pa je potrebno sneti "roza očala" in se zavedati realnosti. V tem tednu sem večkrat videla kako ljudje prelagajo odgovornost in nedolžne. To je narobe; ne ni prav, da se prelaga odgovornost in laže. Če te je dovolj v hlačah za pobiranje slave in dobrin, potem te je menda dovolj tudi za prevzemanje odgovornosti in dejansko delo. 

Še vedno so merila kaj je prav in kaj je narobe. Vsi delamo oboje in od nas je odvisno kakšen učinek ima naše življenje in delovanje. Vsak dan imamo priložnost za delanje boljšega sveta. Vsi in vsak dan, le izbrati moramo. Ne rečem, da je enostavno, pravim, da je možno. Ne govorim o lajšanju slabe vesti s sms darovanje, čeprav s tem ni nič narobe. A darujemo in delujemo lahko veliko bolj učinkovito in produktivno. 

Si kdaj pomislil koliko priložnosti je že šlo mimo tebe? Kaj, ko bi naslednjo zgrabil?

Sprejemanje staršev in odpuščanje

Smešno je, kako silno prizadanejo stvari, ki jih ni. Smešno koliko upov polagamo v ljudi, ki jih dejansko ni. So samo stvor v naših glavah. Smešno, kako se zanašamo na ljudi, ki nas ne prenašajo in ne marajo. Ki nas ne razumejo in nas prenašajo zgolj iz dolžnosti.

Zanima me kolikokrat rabimo biti še oklofutani, da bomo sprejeli dejstva, ki so pred našim nosom že vse življenje. Zakaj se tako besno trudimo, da bi nas sprejemali in imeli radi.

Smešno kako težko je pogledati v oči resnici in priznati, da nas tisti, ki naj bi nas "morali imeti radi" niti ne poznajo, niti ne razumejo. Da jim ne gre zaupati in da vanje nima smisla vlagati posebne veljave. Pač so. Iz dolžnosti nas sprejemajo in priznavajo to pa je tudi vse. Grozen občutek, a nikakor ne gre tajiti realnosti.

Ob tem pa je vsekakor potrebno dodati še, da ta nelagoden občutek dejansko ustvarjamo sami, ker zahtevamo, da se drugi ljudje obnašajo v skladu z našo idejo o tem kako bi se kdo moral obnašati. Ako bi te (nam bližnje) osebe zares imeli radi bi jih sprejemali takšne kot so. Brez zamer, da v preteklosti niso izpolnili (naših) pričakovanj, da niso bili ob nas takrat, ko smo jih potrebovali ipd. 

Ista je štorija pri starših. Pri njih smo še posebej občutljivi, a pride čas, ko je potrebno presekati otročjo navezo. Potrebno jih je pogledati, kot ljudi in jim nehati očitati stvari iz preteklosti. Vse tiste žaljive besede, ves sram, ki je s tem povezan in zamera. Na mestu je odpuščanje, saj drugače ostajamo ujetniki. Ujetniki napak in razočaranj drugih ljudi. Ako jim ne odpustimo ne moremo naprej. 

Šele, ko na to in vsa očitanja za pretekle bolečine, gledamo tako potem je (vsaj zame) jasen odgovor samo en. Iskreno in popolnoma se nam/jim odpusti in gre naprej. Modrejši, bolj ljubeznivi in z bolj pretanjenim občutkom za sočloveka in sebe, kot pred tem. 

Ob tem sem se spomnila še nečesa... kdaj si nazadnje odpustil sebi? Kdaj si nazadnje blagoslovil svoje kikse in si rekel "rad te imam"? In kdaj si dopustil, da ego vodi tvoje življenje in da pozabljaš kaj je dejansko pomembno?

Neiskrenost in izsiljevanje

Velikokrat razmetavamo s čustvi; jih uporabljamo za manipulacijo in z njimi opravičujemo svoja dejanja. Predvsem tista, ki nam niso v ponos. S čustvi mnogokrat izsiljujemo, pa se tega včasih niti ne zavedamo. Pred časom me je prešinilo kako zelo manipulativni smo. Namesto, da bi sprejemali ljudi takšne, kot so, jih poskušamo prilagoditi, spremeniti, "preoblikovati". Vedno znova zahtevamo nekaj od njih, potem pa še rečemo "če me imaš rad boš ...". Kako neverjetno hudobno od nas! Kaj ne pomeni ljubezen sprejemanje tistega kar JE in ne oblikovanje podobe in osebe, ki se bo nam dobro prilagodila? Manipulacijsko-izsiljevalni smo skoraj vedno. Vedno je še kakšen dodaten izplen, ki ga želimo. Kolikokrat kaj naredimo za dobro drugega; za njegovo dobro, brez skritega načrta zase? Kolikokrat se širokoustimo o svoji dobroti, sočutju in solidarnosti, vse to pa delamo z namenom nabiranja "všečkov", pohval in konec koncev tudi zavisti. Od vsega tega se polnimo. Energija drugih nas polni.

Kolikokrat pa se sami potrudimo in se napolnimo brez da bi izsesavali nekoga drugega? Kdaj smo naredili nekaj samo z mislijo na sočloveka, na ljubljenega. Kolikokrat smo se poklonili spominu na mrtve brez obtoževanja in mislijo "zakaj si me zapustil/za"?

Pa še primer včerajšnjega dne, ko je vse le predstava - farsa. Kdaj je postalo normalno, da smo neiskreni? Zakaj je tako težko biti iskren in povedati svoje mnenje in prispevati h konstruktivnim rešitvam. Zakaj so vedno skriti načrti, nagjanja in zahrbtne besede? Je to res potrebno?

Vse večkrat se sprašujem zakaj je tako pomembno, da pripadamo, če pa pripadnost od nas zahteva le še več laganja in neiskrenosti. Zakaj želimo druženja, ko pa to postane le obveznosti, ki jo je potrebno izpeljati in ne služijo ničemer drugemu, kot le gostincem in plehkim pogovorm?

Ne, nimam odgovora na ta in vsa druga vprašanja, ki me preletavajo. Vem pa, da moram živeti sama s sabo in trdno delam k cilju: Biti boljša, bolj iskrena, trdnejša. Biti jaz.

Kolikokrat se pa ti čutiš ujetega v vrtincu besed, ki ne pomenijo nič, čustev, ki izsisljujejo in odnosov, ki izčrpavajo?

Kompromisi in želja po Delovanju

Včeraj, ko sem pisala o naših pripetljajih, sem imela v glavi le željo, da se skašljam in  grem potem lažje naprej. Da naredim tisto v kar verjamem. A izkazalo se je, da se nikakor ne morem rešiti občutka ujetosti v papirje/obrazce in neumnosti. Nikakor mi ni jasno kako je lahko določenim ljudem dovoljeno vse. Izjavljanje neumnosti, nedelovanje in popolna nesposobnost. To pa se ne nanaša na naš projekt. Nanaša se na pripetljaje zadnjega meseca v službi in to me je mogoče pahnilo čez rob. Rezultat pa je bil včerajšnji zapis.

Danes sva pri kavi s sodelavko ugotavljali kako neverjetno je, da je ljudem popolnoma vseeno, ko prelagajo odgovornost in delo na druge. Ne končujejo svojega dela ali pa komplicirajo z motivom, da njim ne bo potrebno delati. Preseneča in fascinira (pa ne v pozitivnem smislu) me kako zelo oholi in prepotentni so ljudje. Vseeno jim je kaj njihovo nedelovanje povzroča, kakšne posledice ima njihovo nevestno delo in kakšno škodo povzroča egotripanje. Zakaj dobro dela tisti, ki ovira postopke in onemogoča, da bi se postopkovno kolesje vrtelo hitreje.

Potem se zgodi vsesplošno pljuvanje po ljudeh iz državne uprave. Ne gre se zame, meni je jasno kje sem, kaj delam in kdo sem; ampak žal mi je, ker so v isti kotel vrženi ljudje, ki res delujejo in so ekstremno pridni in fleksibilni, a so v isti mineštri, kot tisti, ki hodijo v službo na kavo. 

Nisem pravi državni uradnik. Pri meni šteje učinkovitost in opravljanje svojega dela. Sem pristaš spreminjanja sveta na bolje in izpolnjevanja svojega poslanstva. Ne verjamem v to, da lahko nekje stagniraš; vem pa, da je včasih potrebno marsikaj prežvečiti, da izpolniš svoje sanje. Ostro nasprotujem umiranju na obroke, apatiji in delu zaradi dela.

Vem, vprašali me boste zakaj potem ne vržem vsega stran, razširim krila in se z vso predanostjo posvetim svojim projektom in stvarem v katere verjamem. Razlog je enostaven. Hrana stane. Temu navkljub mislim, da je za ljudi, ki želimo spreminjati svet ravno toliko poti, kot je ljudi. Ni prave ali napačne. Ključno je le da Delujemo. Ne delamo ampak Delujemo! Kjerkoli smo in kdorkoli smo. Nekaterim se zdi takšno razmišljanje smešno jaz pa vem, da imam poslanstvo. Izpolnjevanje poslanstva je zame ključno in brez njega bi se verjetno ponovno izgubila v pričakovanjih drugih. Živeti v svoji pristnosti in delovati! 

Zase nikakor ne trdim, da nikoli ne bom izbrala drugačne poti, kot jo imam sedaj. Vse ob svojem času. Ko bo pravi čas bodo tudi odločitve temu primerne. Zavedanje tega je že pred časom prineslo spoznanje, da je potrebno delovati navkljub okolju, ki te obkroža. Nikoli ne smeš pozabiti na to kdo si in kaj delaš. Zakaj si tam in kaj je tvoje poslanstvo. Ni težko delovati v okolju tebi podobnih, pravi izziv je delovati tam kjer okolje ni idealno. Na to ne smemo pozabiti! Ostalo so le odrgnine in brušenje na poti...

Sobotno spoznanje

Včasih pomaga, da se nečesa zavemo in priznamo. Tako sem v petek priznala moje beganje in si zastavila, da naredim nekaj zase. Navkljub vsemu, ali pa prav zaradi vsega. In sem! V soboto, ko je bilo toliko drugega dela in priprav. Ko sem se zavedala, da me čaka dolg dan in noč, nabita s čustvi in zahtevami. V soboto se je poročila sestrična, ki je spektakularna. OK, o tem čez kak dan, ko bom lahko o tem razmišljala brez solz...

Se pravi sobota. Kup dela in priprav. Boljša polovica je odropotala kosit, sama pa v stanovanje poskrbet za tisoč in eno malenkost. Toda, ko sem stala sredi stanovanja s krpo v roki sem se zavedla, da mi nobena količina čistila in sesanja ne bo prinesla tistega, kar res potrebujem, da ne bom zdivjala na vse in da bom "ta prava" tudi za druge. Tako sem pograbila vžigalnik in mojo podlogo in se lotila vaj, ki jih nisem delala že veliko predolgo. Nanje me je spomnila Sat Pavan Kaur. (Hvala ti!). Lotila sem se jih z vso predanostjo in zaupanjem. Svečka, tema, glasba in potoki pota...

Smešno kako hitro pozabimo na stvari, ki so za nas dobre. Čas, ki bi "moral" biti namenjen pospravljanju in milijonu drugih sobotnih malenkosti in priprav, sem namenila sebi. Ko je moj dragi prisopihal izpod pekočega sonca je našel drugega človeka in stanovanje v istem "funkcionalnem kaosu", kot ga je zapustil. Z opravičilom v glasu mu povem, da sem se lotila drugačnega "čiščenja"... dobila sem močan objem in komentar "skrajni čas" v lase. 

Pretreslo me je kako si sama stojim na poti. Namesto, da bi si vzela čas zase in bi bila najboljše, kar sem lahko (tudi za druge), hodim okoli, kot bleda senca sebe, ker imam občutek, da potrebujem narediti "vse".

Sobotni intermezzo mi je omogočilo tudi bolj zbrano prisotnost v danem dnevu, ki je bil res nekaj posebnega. Hvaležna sem!

Opomnik sebi...

Spet začnem z včeraj. Spet sta povoda pogovor in hvaležnost. Nič posebnega ali pretresljivega, pa vseeno. Včerajšnje popoldne je odprlo veliko vprašanj in bilo je premalo časa za zajem sape, za podrobnejšo analizo. Ta še pride, a spoznanja vseeno obstajajo. Besede bodo še dolgo odzvanjale, misli se bodo še vedno pojavljale. 

Kako zelo pomembno je, da si prisoten v ZDAJ. Vem nekateri nimate teh težav, sama pa begam. Se trudim biti v tukaj in zdaj in, ko je hudo poskušam ostati mirna in se potegniti v nevtralno in ne tako, kot včasih v zabarikadirane trdnjave, ki vedno delujejo v obe smeri. Zidovi držijo svet zunaj a tudi mene noter; sem zavarovana, a hkrati ujeta.

Beganje me utruja, a hkrati imam občutek, da si ne morem privoščiti časa za umiritev; ne zberem moči ali pa poguma. Beganje prinese manjše razumevanje, manjšo prisotnost in manj življenja. Vem. Ne očitam si, le priznavam.

Ko begam me begajo ljudje, odnosi. Ne znam jih postavit na distanco. Tako se čudim dvoličnosti, a hkrati se sprašujem kako je možno. Zakaj dopustim, da me potegnejo medse. Nikomur nisem nič dolžna in ne rabim vsak dan poslušat traparij in natolcevanja. Ne potrebujem opravljanja ali pametovanja. Nočem ga. Preziram, ja preziram potrebo po poniževanju in temu, da imaš prav. Preziram podpihovanje strahov in negotovosti. 

Tako se mi postavlja vprašanje: ali je možno obstati sredi natrojenosti? Je možno biti neograjen, z dvignjeno glavo in odprtim srcem. Je možno, da te ne zastrupijo?

Skrajni čas je za umik in umiritev... vem, da mi bo kasneje marsikaj jasno. Dovoliti moram, da se stvari zgode; brez krivde in očitanja. Dovoliti moram, da spregovori tisto, kar je preglasila zmedenost.

Ponedeljkovo jutranje spoznanje ali odnosi s starši

Najbolj sumljivi/kompleksni so odnosi s starši. Jaz niham med morilskimi mislimi, besom/spoštovanjem in konstantnim spraševanjem "Kako smo že mi v žlahti?" 

Jasno mi je, da je potrebno neko spoštovanje, toleranca in sprejemanje; tako kot povsod. Fascinantno pa mi je kako znajo naši ljubi starši pritiskat na živce. Vedno znajo pritisnit ravno tisti gumb, da eksplodiraš in se obnašaš, kot furjasta najstnica z nič kontrole. 

Ne eden takih momentov je bil danes. Še pred 7-o zjutraj. Ja, ljubka jutra ni kaj. Želiš biti prijazen in se spotoma ustaviš, da zaželiš lep dan. Servirano pa dobiš dobršnjo mero prezira, čudenja kako ne znaš bolje "saj smo te vendar bolje vzgajali" ipd. Prikupen koktajl začinjen s krivdo in dvomom v svoj prav. 

V takšnih situacijah pa se pokaže koliko si napredoval. Ni težko "rasti", ko stvari tečejo tako, kot smo si zamislili. Šele, ko smo preizkušani se pokaže iz kakšnega testa smo. No danes se je pokazalo, da napredek je. Nisem zabrusila nobene pikre, nisem oddirjala. Zdi se mi, da sem navkljub temi, ki mi je padla na oči, zaželela še vsem lep dan. Niso loputala vrata. Ne rečem, da se nisem žrla in da mi ni narasel pritisk. Kje pa! Saj nisem ne v zen fazi (kakršnekoli stopnje) niti nisem svetnik. 

Se pa vedno znova sprašujem ali so ravno takšni pripetljaji tisti, ki mi poskušajo nekaj dopovedati; me nekaj naučiti. Poskušam sprejemati, pa čeprav ne razumem. poskušam ne obsojati ali očitati pa čeprav bi imela vso pravico. 

V takšnih trenutkih se spomnim nasveta vaditeljice joge, ki trdi "ohranjaj nevtralen um". Nevtralen prostor nas obvaruje pred nevarnimi nihanji, pred pretiranim pozitivizmom in njegovo temno dvojčico. Nikoli mi ni bilo jasno kaj hoče s tem povedati... mogoče mi ni bilo to jasno do danes zjutraj. Ko sem gledala mamo, ki jo imam neizmerno rada, ko mi je očitala stvari, ki se nje ne tičejo, začinjene z "No pa saj ti že veš, saj je tvoje življenje." 

Na poti v službo sem se šele zavedla, da sem "zdržala", ker sem se obdržala v nevtralnem prostoru. Nisem udarila nazaj, nisem se pustila v tistem trenutku potegniti v vrtinec razprav, krivde, pojasnjevanj in želje po sprejemanju. Smešno kako še v svoji odraslosti, ko sprejmeš stvari in odnose takšne, kot so vidiš, da še vedno hrepeniš po najosnovnejših občutkih, ki naj bi jih oseba dobila v krogu družine.

Ugotovitev dneva? Ponedeljkova jutra, po prekrokanih vikendih s puncami, očitno res niso moj forte...

Skrivnost dobrega zakona/odnosa

Včeraj smo s prijatelji, ob kozarcu neverjetno dobrega terana, debatirali o skrivnostih dobrih zakonov/odnosov.  Navkljub naši različnosti smo ugotovili, da hrepenimo po istem. Vsem je bistveno, da nas partner sprejema in jasno izraža svoje občutke in želje. Ne govorim zdaj o tem, da bi morali vsi jokati in non-stop jambrati o vsem po vrsti, ampak o tem, da smo jasni. Nihče nam ne more brati misli. Ko nam nekaj ni všeč/nas prizadene je potrebno to TAKOJ izraziti. Po možnosti ne na način, ko zraven serviramo še kup krivde, obsojanja in cinizma. Jasno izražanje je ključno. 

Ob tem pa sem se zavedla še dejstva, da koliko razpok in prepadov se ustvari s tem, ko nismo sposobni dvignit glave in se izraziti. K vsemu skupaj dodaj še egofest in imaš odlično zmes zamere in nalezljive foušerije, saj takrat, ko dopustimo, da našim dejanjem in besedam vlada ego dopustimo, da zapremo oči in srce. Zapremo se v kletko v kateri slišimo le svoj glas negotovosti in strahu. Ustvarimo si filter, ki odbija vse dobro.

V odnosih hitro pozabimo, da ne obstaja le naša/prava plat dogodkov. Mnogokrat se začno prepiri in zamere zaradi stvari, ki nimajo nobene veze z osebami, ki so v prepir vpletene. Pozabljamo, da nismo center sveta. Pozabljamo tudi, da se ravno pri nas začne pot sprejemanja in odpuščanja. Tukaj in sedaj je možnost za spreminjanje sveta na boljše. Vsako dejanje posebej in vse skupaj je velik potencial, ki pa ga mnogokrat spregledamo. 

Tukaj in danes imaš možnost, da začneš novo in boljše življenje. Življenje v katerem imaš odprte oči in srce... Življenje v katerem ne slišiš le svojega glasu in odmev negotovosti....

Kako živiš svoj vsakdan?

Vedno znova in znova me fascinira kako silno leni in samodestruktivni smo... ali pa smo samo tako trapasti in se nočemo ničesar naučiti. Ne morem se odločiti. Vedno znova slišimo in čutimo, da potrebujemo spremembe. Potrebujemo spremeniti način življenja, da bomo lahko živeli kvalitetno in globlje, pa si za to ne vzamemo časa. A hkrati v naši nadutosti obsojamo druge, češ kako so pa oni površni. 

Se lahko spomniš kdaj si nazadnje nekaj občutil globoko in pristno in se nisi odzval bolj ali manj na avtopilotu oz. tako, kot družba pričakuje ali pa je družbeno sprejemljivo. Kdaj si se nazadnje vzel čas in občutil tukaj in zdaj?

Vem sliši se, kot stran iz kakega priročnika, a vseeno se mi zdi, da ni tako silno samoumevno. Ni dovolj, da si vzamemo "vsake toliko" čas za kavo in klepet. Ključno je, da si vzamemo čas in da smo. Da se zavestno odločimo za čas, ki nas učvrsti v tukaj in sedaj, ne glede na konstantno motnjo iz okolice.

Zabavno je gledati, kako okolica od nas zahteva, da se vseskozi opravičujemo za svoje odločitve in ravnanja, pa čeprav smo se zanje odločili, ker je stari način peljal v pogubo. Vseskozi se pričakuje, da nas dejansko zanima, kaj si o naših intimnih odločitvah mislijo drugi. 

Ko pogledamo življenje od daleč lahko vidimo, da je rezultat majhnih odločitev vsakdana. Velike odločitve pridejo in gredo ampak največji vpliv na naše življenje pa ima naše vsakodnevno obvladovanje življenja. Pomisliš kdaj na to, ko iz dneva v dan preklinjaš in pljuvaš na stvari, ki ti niso po godu?

Naše življenje ne sme biti odraz zahtev drugih ampak mora biti odraz izpolnitve našega poslanstva.

Vladanje ega in čredni nagon

Zadnje čase se mi zdi, da se vse drži skupaj misli rojevajo nova in nova spoznanja. Vse je neka spektakularna kača. Ob vsem dirkanju in vsesplošni iztrošenosti pa prihaja do tega, da se nisem več sposobna ustaviti. Ne vzamem si več časa za t. i. "domačo nalogo" (tek, jogo, kolesarjenje ali pa vsaj molitev). Vidiš kaj piše? VZAMEM! Komu hoče karkoli vzeti? Saj je moj čas samo moj! Zakaj smo se pripeljali do tega, da imamo občutek, da nekomu nekaj krademo, ko pa le delamo nekaj zase? Zakaj je kraja čas, ki ga namenimo sebi?

Zakaj se počutimo krive, ko namenjamo času prijateljstvu, pogovoru ali pa srkanju piva/kave/kozarca vina v tišini/miru? Zakaj si dopustimo, da nas vodi le ego in naša "učinkovitost", ki nas tako zelo izčrpa, da nam na koncu ukrade še tisto, kar nam pomeni največ. Da nismo sposobni videti ali čutiti ničesar več?

Vzame nam vztrajnost, zaupanje, ki ga imamo sami vas, pustimo si vzeti zaupanje v ljudi in svet, sočutje in razumevanje. Kaj smo brez vsega tega? Kdo smo? Kaj je potem sploh vredno truda? In tukaj je srž težave. Ko smo "slečeni" vsega zgoraj omenjenega postanemo razvajen in ziritiran frocek, ki se ni pripravljen za nič potruditi, nič potrpeti in koncu koncev za nič odgovarjati ali prevzeti odgovornosti. Postanemo čreda lahko vodljivih robotkov, ki tečnari in na veliko žlobodra, a ne vidi najbolj očitnih stvari, ki jih ima pred nosom. Ta čreda potepta vse, ki ne sledijo in poveličujejo neumnosti. 

Znano?

Včasih stvari niso takšne kot se zde

V zadnjih dneh sem prebrala vsaj 3 tekste, ki so v osnovi govorili o isti stvari in so me pripeljali do naslednjih ugotovitev, ki pa niso pretirano nove, če sem iskrena... se jih je pa vsekakor modro od časa do časa spomnit.

Ena zgodba govori o tem kako se nekdo boji, da je postal odvisen od druge osebe. Ta pa mu silno preprosto odgovori: "Nisi odvisen od mene ampak od tega, kar od mene dobiš." Smešno se sliši, ker je vzeto iz konteksta ampak dejansko je bilo govora o odnosu. Običajno se družimo z ljudmi, ki v nas sprožajo določene odzive. V večji meri gravitiramo proti ljudem, ki v nas zbujajo najboljše. Tukaj ne govorim o nobenem izkoriščanju ampak o odzivih, ki se sprožajo v nas. Ugotovitev je tako bila, da ne moreš postat odvisen od posrednika... in velikokrat je "strah pred odvisnostjo" pravzaprav prikladen izgovor, da postanemo leni in se ne izpostavljamo več. Ko nam biti boljši ni več "prioriteta".

Druga ugotovitev je bila, da smo običajno sami sebi največja ovira. Sami sebe zaradi različnih izkušenj prepričamo, da smo takšni in takšni in da zmoremo nekaj do določene mere naprej pa ne. Če ne poskusiš ne moreš vedeti! Ampak govorimo o tistih "ta pravih" poskusih, ko se RES vržeš v nekaj; ne samo, da pomočiš malo prst notri in potem odnehaš. Za kar nekaj neuspelih "akcij" smo pravzaprav krivi sami. In tega si v večini primerov niti ne priznamo.

Tretja reč pa je bila bolj "domača naloga". Ustavi se in poglej okrog sebe in poglej na vse okrog sebe z mislijo: "Nič od tega kar vidim, nima nobene resnične vrednosti!" Sama vaja se zdi smešna, a jo je silno zanimivo izvajati. Bolj za zabavo, kot pa da to postane vsakodnevna praksa. S to vajo, vsaj po moje, vidiš kaj vse je pomembno in kaj ni. Velikokrat se tako sprosti, kar nekaj energije, saj je ne porabimo več za stvari, ki dejansko niso pomembne.

Tako, da skupno spoznanje je mogoče ravno v tem, da je silno malo stvari takšnih, kot se zdijo. Tako je nadvse pomembno, da se na to spomnimo, ko obsojamo, komentiramo, traumiramo in podobno. Pomembno je, da si dovolimo in pogledamo na ljudi, dogodke in stvari tudi z drugih zornih kotov. Ponudilo nam bo kar nekaj presenetljivih spoznanj in nas prisililo v večje spoštovanje drugih in v večjo solidarnost in spoštovanje. To pa je kar dober izplen, kaj ne?

Prijateljstva in dobri ljudje

Včeraj je bil eden izmed tistih dni, ko se dogajajo popolnoma nenavadne stvari, ki pa jih sprejmeš z odprtimi rokami. Imela sem privilegij preživeti večji del popoldneva s spektakularno osebo, ki ne trpi neumnosti. Zahteva in daje iskrenost in dopušča ti biti ti. Ob njej se vedno spomnim kako neverjetno se ljudje lahko spreminjamo; kakšna so naša poslanstva in, da nima vedno prav le eden.

Vem nekaterim to ne pomeni dosti, meni pa. Vedno znova me presenečajo ljudje, ki so tako spektakularni. Vsi tisti, ki dajejo sebe v svoje življenje in ne spadajo v skupino ljudi, ki stojijo na obrobju svojega življenja in tarnajo. Ljudje, ki pograbijo bika za roge in SO!

Tako, kot včeraj, me mogoče še nikoli ni presenetilo zavedanje, kako zelo pomembno je, da se ljudje zavedamo, da imamo lahko lasten prav. Lahko imamo lastno mnenje in ideale; ni pa rečeno, da so pravi tudi za druge. Prav tako včasih za "pravilno ravnanje" ni rečeno, da prinese rezultate, ki jih želimo ali so pravični.

Vse skupaj se tako vrti okrog sprejemanja in razumevanja. Če se z nekom ne strinjamo še ne pomeni, da ga ne razumemo, nimamo radi etc. Vedno znova se je potrebno zavedati, da "ljubezen in razumevanje" nista povezani s tuljenjem v isti rog ali hojo v isti čredi. Tvoji tvoji ti bodo povedali kdaj si kreten in nisi sposoben videti dlje od svojega nosu. Tvoji so tisti na katere lahko računaš in so tvoj "podporni sistem". S tem spet ne mislim konstantnega kimanja in "oboževanja" ampak samostojne in razmišljujoče posameznike, ki te sprejemajo, a hkrati imajo svoja mnenja, svoj stil življenja in svoje sanje. To so ljudje, ki jih lahko objameš, z njimi jokaš, smeješ in skupaj komentiraš tako politično dogajanje, kot odlomke verskih  tekstov. To so ljudje, katere spoštuješ, jih sprejemaš in ob katerih si lahko najboljši. Odnosi, ki štejejo niso le z našimi partnerji, ampak so tudi in včasih predvsem tudi z našimi najbližjimi. Ni rečeno, da je to naša družina. Velikokrat so ljudje, ki te najbolje poznajo prav prijatelji. Tisti, katerim zaupaš z življenji svojih nerojenih otrok in veš, da so tu zate in ti za njih. Odnosi gredo vedno v obe strani. 

Nikoli mi ni bilo jasno o čem govorijo ljudje, ki tarnajo, da na svetu ni več dobrih ljudi. Dobrih ljudi je toliko kolikor si jih sposoben sprejeti. Tukaj je na mestu vprašanje: Smo svojim prijateljem pravi prijatelji ali jim pritrjujejo in kimamo bolj iz navade, kot dejanske pozornosti/strinjanja?