Vikend spoznanja...

V zadnjih dneh sem se precej posvečala odnosu, ki me je močno zaznamoval. Iskreno in brez sramu povem, da ta odnos v meni vzbudi vse najslabše v meni, zato sme že pred časom sklenila, da se ga ne grem več; vsaj ne na takšen način. Od takrat je bolje. Ne odnos ampak moj odnos do te osebe. Po zadnjem poku pa sem bila popolnoma pretresena in prizadeta ipd. No sobota je prinesla popolnoma nov pogled. Za to je zaslužna daljša vožnja in moj dragi. 

Neverjetno kako pogled nekoga, ki ga ceniš in spoštuješ vplivajo na naš tok razglabljanja. No v mojem primeru sem prišla do Spoznanja. Ni dovolj, da sprejmem osebo takšno, kot je in jo ne poskušam spremeniti. Ni dovolj, da si ne ustvarjam nerealnih predstav ali da se ne spuščam več v konflikte. Nič od tega ne bo dovolj, dokler ne bom sprejela odnosa takšnega kot je. Da s neham domišljati, da je več ali manj kot je. Je kakršen je.

Tako sem prišla iz popolne izpostavljenosti do popolne ignorance in pristala nekje na realnosti. Kako se bo izteklo pojma nimam, a se zavedam, da nosim svoj delež odgovornosti in ne pričakujem razumevanja ali spoštovanja. Vem, da se želim učvrstiti, kot oseba in počakati na čas. Na čas, ko bom reagirala s potrpljenjem, spoštovanjem in razumevanjem. Šele takrat bom mirna.

Do takrat pa sem potrpežljiva sama s sabo! :)

Prepiri in njih posledica...

Smešno kako pogosto se mi zgodi, da pišem o nečem in potem KABUM! iz nenada prileti en cunami za drugim. :) No danes ne morem govoriti o onih "ta lušnih". 

Kako se spoprimeš s situacijo, oz. kako se spopimeš z odnosom z osebo, ki bi ti po svojem izvoru morala biti neizmerno blizu, morala bi ti biti skala. Dejansko pa se vsa komunikacija s to osebo spremni v prepir. Vedno znova prileti vate neizmerno veliko očitnkov, udarcev in zaničevanja. Verjetno jih je precej upravičenih, a vseeno jih je mnogo izmed njih krivičnih, obsojajočih in z namenom povzročiti bolečino. V meni to sproži željo po vrnitvi; se pravi sistem "oko za oko". A tega nočem. Nočem biti tisti, ki meče in mlati nazaj. Rada bi bila tisti, ki čuti in reče:" Žal mi je, da sam v sebi čutiš toliko sovraštva in gneva, da vidiš v drugih le slabo in da imaš takšno željo prizadeti. Žal mi je zate."

Noro je, da veš vse to, a ko se znajdeš sredi vsega tega, te potegne. Ampak ugotavljam, da je rekupacijska  doba vse krajša. Manj boli in hitreje se distanciraš. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da te ne vrže iz tira in da se ne počutiš napadeno, ranjeno in prepadeno.

Pred dnevi sem prebrala zapis, ki govori o tem, da je ključno, da izbiramo pot miru. In nikakor se ne morem znebiti vprašanja: "Kaj je to pot miru?" Da ne odreagiraš? Da pustiš, da gre mimo? Da pobiraš vse drobtinice, ki prilete v tvojo smer? Ali pa je izbiranje poti miru, izbiranje poti, ki ohranijo mir V tebi?

Mnogokrat pomislim, da bi bilo življenje veliko lažje ako me ti spori nebi tako ranili in se me tako dotaknili; a hkrati vem, da bi bila manj občutljiva za bolj subtilne stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Življenje bi bilo manj barvito, manj jasno. 

Kar je lahko spoznanje dneva je, da mi ni vseeno. Ni mi vseeno za tistega, ki mi sesuva življenje že od ranih let, namesto, da bi bil moja skala. Prav tako pa mi ni vseeno zame. Hočem biti boljša oseba. Hočem biti v oporo in želim biti tista, ki bo šla preko tega. Hočem biti tista, ki bo prinašala spravo in mir in ne, da sem podobna tistemu, ki meče očitke in zlivala sranje po vsakemu, ki bo slučajno prišel mimo.

Trenutno pa poskušam biti tista, ki se obdrži nas vodo in se z vsemi močmi trudi, da jo ne potegne pod vodo zamere, bolečih spominov in očitkov. Nočem iti nazaj! Hočem NAPREJ!

Zeliščarstvo

Pri izdelovanju decembrskih daril oz. že pri pripravi sem odkrila nekaj kar me je mogoče že od nekdaj zanimalo, a se zato nisem prida zmenilo. Zeliščarstvo in izdelava različnih mazil. Vem sliši se smešno toda poznavanje različnih učinkovin rastlin, kako se kombinirajo in kaj vse lahko prispevajo k našemu počutju, imunskemu sistemu ipd. je prav neverjetno. Mogoče me to še posebej zanima, ker lahko določen del mazil in čajnih mešanic preizkusim tudi na sebi. Tako iščem v prvi vrsti nekaj pravega zase in še bolj zagreto berem in eksperimentiram.

Med decembrskimi darili in iskanju popolnega mazila zase, se je zgodila zanimiva zadeva. Ugotovila sem, da imajo tudi drugi podobne težave in želijo izdelke, ki nastajajo pri meni. Iz začtnega začudenja se je rodilo spoznanje, da zelo uživam v izdelavo mazil, vazelinov in različnih tinktur. Dejstvo, da lahko pomagam ljudem blažiti nevšečnosti in bolečine je neizmerna motivacija! Poleg branja in raziskovanja je sedaj sledilo še izobraževanje.

Navkljub zanimivim stereotipom, ki se drže tistih, ki se lotimo tega je tukaj še nekaj resnic. Na nedavnem izobraževanju sem bila priča zanimivemu fenomenu. Kako hitro ljudje izgubijo fokus. Zanese jih v filozofsko-teoretične vode. Zeliščarstvo ipd. je naravnano k produktivnosti. S tem mislim razvijanje novih mazil, čajnih mešanic, raziskovanju rastlin, vplivov okolja, učinkov na človeka ipd. Ne pa k filozofiranju. Moti me ker ljudje ne izkazujejo rastlinam in materialom s katerimi delajo dolžnega spoštovanja. Sliši se smešno, vem, toda nekaj popolnoma drugega je če delaš macerat iz cvetlic, ki so pridelane na njim prijazen način ali pa v naravi, posušene na njim primernem mestu in shranjene v primernih posodah, prostorih, ali pa da jih posiljujemo že ob rasti, mečkamo in potem od njih zahtevamo vse in še več in seveda TAKOJŠEN učinek. Zeliščarstvo je tako, kot vse podobne "panoge". Ima svoje zakonitosti, ki jih ne gre zlorabljati ali pa zanemarjati. Potrebuje svoj čas in se ne pusti priganjati.

Z leti se učimo. In če ob izdelavi daril, zeliščnih mešanic in mazil podamo izdelku na pot še lepo misel in molitev vsekakor ne gre škoditi. To nas nezavedno prisli, da se posvetimo opravilu, ki je tik pred nami. Nikakor tako ne smemo hiteti, poenostavljati ali pa biti nemarni. Zahteva, da smo tu in smo pozorni. To pa je dandanes precej neobičajno, saj smo večino časa razteresni, nemirni, nepotrpežljivi in zahtevamo vse, takoj sedaj. A to ne gre.

Ravno zakonitosti rokvanja z zelišči, olji in ostalimi skrivnosti izdelavi mešanic, mazil in podobnega je neverjetno pomirjujoče. Obstajajo pravila, postopki, zahteva se pozornost in prisotnost. In ko veš, da delaš nekaj kar lahko nekomu prinese olajšanje in trenutek zadoščenja je občutek spektakularen in pomirjajoč, skorajda meditativen. Ko se zavem tega, v meni odmeva spoznanje "prav je tako!"