Plačilna valuta je čas

Danes mi je Rada Sem Katarina prilepila tale video na FB in v meni ponovno nekaj podrezala. Ne maram kupovanja kar tako, ne maram potrate in jezi me, ko se uničujejo uporabne stvari. Zame je (sedaj) popularna "ponovna uporaba" le zdrava pamet, ustvarjanje pa izkoriščanje virov, ki jih imamo. Tako kot Joseju (Mujica, bivši predsednik Urugvaja) tudi meni ni blizu bežanje nazaj v jame, mi je pa blizu preprostost. Neuporabnost me duši. Navlaka me otežuje... do sedaj sem na to bolj gledala kot, da pač nisem pretirano spretna gospodinja. Zdaj pa mislim, da je to le odgovor na stanje duha v najstniških in izgodnjih 20-ih letih, ko sem bila močno nagnjena k zbiranju in nabiranju spominkov. Takšnih in drugačnih. Od ljudi (dobrih ali slabih), kamenja, posušenih listov in podobnega. Sedaj rajši nabiram spomine, smeh in res spektakularne prijatelje. Rajši, kot fotko imam objem. Rajši, kot nove ultra moderne čelje imam moje zveste kamperce. To ne pomeni, da se ne slinim po vseh tistih z 10 cm in več pete, ki so neizmerno luštni, a ostanejo na polici v trgovini.

Meni terapija ne pomeni majica/torbica, ki je ne bom nikoli nosila. To je zame kazen in potrata. Kot pravi Jose: "Za vse te stvari ne plačaš z denarjem. Plačaš s časom, ki si ga porabil, da si zalužil denar za to stvar. Življenje pa je vedno krajše..." Ampak krajše je tudi, ko si pustimo krasti čas z zamero in čas, ki ga namenimo, da vzdržujemo iluzijo popolnosti. Da imamo popoln zakon/službo in vse kar spada zraven. Sama v sebi se smejem, ko se zalotim, da bi komentirala s kakšno sočno, pa se rajši ugriznem v jezik in mislim naprej o tem kaj vse bo še prinesel dan. 

Moj zakon ni popoln, prav tako ne služba, še manj pa moj videz. Večkrat sem se opravičila za vse to in še marsikaj drugega, a drugače ne znam. Nočem živeti za iluzijo in vem, da mnogim to ni prav. Želim le živeti, ne delati škode in biti najboljša verzija sebe. Nekateri temu pravijo, da želim biti pristna, a "moderno" čivkanje o pristnosti me zmede. Večinokrat mislim, da ne govorimo o isti stvari. Me pa vedno znova navdihuje M., ki gre za svojimi sanjami. Odločila se je, da ne sprejema "stare" paradigme o "odraslosti", niti se ne podpiše pod novo. Piše svoje življenje, ki ima več smisla, kot katerakoli nalepka.

V tem trenutku se zavedam, da je absurdno, da razmišljam o potratnosti, ko je toliko potrebnih... ampak ali niso ti potrebni rezultat potratnosti in nebrzdanih apetitov? Ni trenutno stanje rezultat delovanja "demokracije", ki deluje tako, kot, da se revolucije niso nikoli zgodile in se ji čudim tako, kot Jose?

Prijateljstva skozi čas, ali male laži za lepši dan

Zadnje čase sem se srečala s prijatelji s katerimi sem prebila različna obdobja svojega življenja. Ako bi bila nagnjena h osladnim klišejem bi rekla, da smo šli skupaj čez dobro in slabo... pa smo res? V določenih pogledih smo, a nikakor se ne morem otresti občutka, da je to bolj ali manj samo tolažba. 

Da smo vsi bolj zadovoljni in bolj pomirjeni s preteklostjo, če si to dopovedujemo. Da se lahko z nostalgijo spominjamo preteklih časov. 

Res je določena prijateljstva nas zaznamujejo in pustijo pečat, spet druga nas naučijo in izučijo... Vedno znova sem hvaležna za fascinantne ljudi, ki me obkrožajo. Vem, da sem priviligirana, a vseeno se v zadnjem času več spominjam preteklosti. Ne z nostalgijo ampak z bridkostjo, ki me reže tako kot me je rezala včasih...

Takrat se spomnim preteklosti takšne kot je bila. Vedno sem bila blagoslovljena s prijatelji, a osamljenosti ni pregnal trušč okrog mene; niti dejstvo, da sem vedno lahko računala le nase. Ko sem upala, da bo kdo slišal moj krik, a ga nikoli ni. Meladramatično, a tako je. Vedno znova se opomnim, da življenje ni zgodba. Življenje se živi, zgodbo pa bere, a vseeno. Preseneča me, da sem lahko obkrožena z ljudmi a se počutim tako osamljeno.  

Sedaj, ko gledam nazaj vidim, da sem želela le varnost in sprejemanje. Verjetno še veliko bolj, ker tega nisem čutila doma... pa se je izkazalo, da bom do tega prišla le, če bom jaz tista, ki bom skrbela za svojo varnost. Da nihče ali noče ali pa ne more poskrbeti zame. Verjetno to niti ni kaj novega, a hkrati v meni budi grenkobo. Zakaj so eni vredni varovanja, drugi pa ne? Zakaj se nekatere brez vprašaja sprejema in druge ne?

Ob pogovorih s prijatelji mi še močneje utripa v glavi vprašanje razumevanja in poznavanja ljudi. Res vemo kaj se v drugih dogaja? Res drugi vedo, kaj se dogaja v nas? In če vedo, zakaj ne storijo ničesa? Zakaj ne priskočijo na pomoč? Domišljam si, da sem se izurila v skrivanju, a je mogoče bridka resnica le, da jim je vseeno; da nimajo dodatne moči, da bi se ukvarjali še z mano. Ko se spomnim tega poskušam biti še bolj pozorna. Pokušam biti trdna za druge. Zakaj bi jih vendar obremenjevala z razpadom sistema v meni. To lahko počaka. Enkrat bo že še čas.. do takrat pa naslednji projekt v katerega se lahko zakopljem, da pozabim...

Ko ne moreš pozabiti...

Dejstvo je, da imam privilegij spoznavat spektakularne ljudi. Ene samo občudujem, z drugimi prepletem življenja. Nekateri ostanejo, drugi odidejo. In dejstvo je tudi, da so eni razhodi lažji od drugih; med tem ko nekaterih ne morem pozabiti.

Ko grem skozi  vse faze prebolevanja razhodov se velikokrat sprašujem zakaj. Trenutno sem na mestu, ko ju pogrešam. Prijatelja, ki sta me zapustila ob približno istem času. Bili smo z različnih poti življenja. Eden je bil z mano še od preden sem vedela zase, drugi je prijadral v moje življenje, ko sem potrebovala ramo in nekaj divje adrenalinskega... Skupaj smo preživeli vrtince, zaradi njiju sem boljša; oblikovala sta me, a tega verjetno nikoli ne bosta vedela. Verjetno je najhuje da čutim, da razhod ni bil potreben. Vedno sem mislila, da bosta z mano do konca. Noro ju pogrešam, a hkrati vem, da čustva niso obojestranska. Oba sta OK brez mene. Življenja gredo naprej. Oba si ustvarjata družine, ljubita in sta ljubljena. Ustvarjata in spreminjata življenja... brez mene. Določeni pravijo, da vsi ob svojem času odidejo, a mislim, da čas odhoda ni bil pravi. Ni bilo potrebe po razhodu. Verjetno vsi zapuščeni tako mislijo.

Socialni mediji so zanimiva reč. Na vsake toliko poškilim k njima kaj se dogaja in če sta srečna in dobro. Na zunaj že zgleda tako in hkrati srčno upam, da je to odraz tistega kar se dogaja v notranjosti. Vesela sem, da sta srečna in nikoli mi ne bo vseeno za vaju, draga moja. Za vedno ostajata v mojih priprošnjah...

Obletnice in odnosi...

Pred dnevi sem šarila po koledarju, ko sem iskala prost termin za določeno reč in sem naletela na obletnico katere sem se malo izogibala. Zvilo me je tako, kot že dolgo ne. Bliža se obletnica smrti stare mame. O tem kako zelo posebna je bila moja mama sem že pisala. Včeraj pa sem, v kombinaciji z drugimi dogodki dneva spoznala kako močno je njen odhod zaznamoval družino. Ta je po njeni smrti spolzela narazen. In s spoznanjem razpada "sistema" sem si dopustila in pogledala v oči tudi drugi resnici. Da lahko zavestno sprejmemo ljudi; njihove napake, spektakularnosti, tudi njihov odhod. Saj je smrt naravna, kaj ne? A veliko težje je sprejeti, da ni več odnosa. Po smrti s pokojnimi vzdržujemo odnos, se z njimi pogovarjamo. V začetku nam pomaga, da lažje prebrodimo izgubo... kasneje pa tako zelo težko spustimo. Sprejetje te izgube je še toliko težje, ko je v povezavi z drugimi ljudmi in dogajanji v našem življenju.

Včeraj sem pisala o sprejemanju odnosa in izpuščanju/razblinjanju iluzij. Ko začnemo s spuščanjem se naj bi počutili lažje, svobodneje. No pri meni je sprožilo še večje zavedanje kaj vse je iluzija v mojem življenju. Spuščanje iluzij se je izkazalo še za težje delo, kot sprejemanje, saj so nam te iluzije v določenem obdobju našega življenja pomagale, da se nam ni zmešalo in da smo se ubranili pred napadi sveta. 

Očitno pa v življenju pride čas, ko je potrebno spustiti ščite in iluzije. Nekaj nas žene, da se pred svet in življenje postavimo takšni kot smo. Da ravnamo sočutno in sprejemajoče; tako do sebe, kot do drugih. Živeti življenje, kot najboljša verzija sebe in ne kot kopija nekoga drugega. Spektakularna misija... A nihče ni rekel, da bo lahko ali pa luštno. Od tebe zahteva veliko pokončnosti, zaupanja in izrabo vseh talentov in spretnosti, ki jih imaš. Na koncu, ko imaš občutek, da ne moreš dati ničesar več, pa od tebe zahteva še več! Zahteva ljubezen... in ko si jo sposoben dati, takrat šele vidiš da ima vse smisel in cilj...

Živiš življenje vsak dan? Res?

Kako zelo pomemben je čas stran od "vsega". Vem sliši se smešno, a je res. Vzela sem si tedenski dopust od računalnika in počutim se boljše. In splošni dopust SPLOH ni imel nobene veze ;))

Pred dnevi me je dragi popolnoma presenetil z vprašanjem kaj bi pravzaprav sploh rada počela, ko bom "velika".  Samo po sebi bi človek rekel, da je smešno vprašanje a v tem primeru ni. Pognalo me je na pot izpraševanja in iskrenih odgovorov. Šele ob takšnem izpraševanju dejansko ugotoviš kako zelo pomembna je iskrenost do samega sebe. Ugotoviš, da si s tem, ko si "sprejel odrasle odločitve" privolil v umiranje na obroke. Ne ne govorim melodramatična. Govorim o vsakem dnevu, ki ga izgubiš, ker dopustiš, da ti ga vzamejo. Kdo so "oni"? Oni so vse "standardne" norme, zahteve nevidnega in vidnega, ki te cefra in ti jemlje zagon in pogum. "mnenje množice" in  podobne blesarije na katere se oziramo, ko nam ustreza.

Definiranj kaj boš, ko boš veliki, je mnogokrat hladen tuš, ko spoznamo, da smo dopustili si vzeti sanje. Ko se vedno znova zadovoljujemo le z drobtinicami. Odkriti in živeti svoje poslanstvo ni enostavno. A vsak izmed nas ima svojevrsten nabor talentov in znanja. Vsega se da uporabiti za dobro, za spremembe na boljše; za rešitev človeštva. Vsakdo, ki tega ne poskusi izgubi. Izgubi vsak posameznik in izgubimo vsi skupaj.  

Življenje ni le zato, da se "žrtvujemo in trpimo". Življenje nam je bilo poklonjeno zato, da ŽIVIMO! Pa živimo? Vsak dan? Res?

Prepiri in njih posledica...

Smešno kako pogosto se mi zgodi, da pišem o nečem in potem KABUM! iz nenada prileti en cunami za drugim. :) No danes ne morem govoriti o onih "ta lušnih". 

Kako se spoprimeš s situacijo, oz. kako se spopimeš z odnosom z osebo, ki bi ti po svojem izvoru morala biti neizmerno blizu, morala bi ti biti skala. Dejansko pa se vsa komunikacija s to osebo spremni v prepir. Vedno znova prileti vate neizmerno veliko očitnkov, udarcev in zaničevanja. Verjetno jih je precej upravičenih, a vseeno jih je mnogo izmed njih krivičnih, obsojajočih in z namenom povzročiti bolečino. V meni to sproži željo po vrnitvi; se pravi sistem "oko za oko". A tega nočem. Nočem biti tisti, ki meče in mlati nazaj. Rada bi bila tisti, ki čuti in reče:" Žal mi je, da sam v sebi čutiš toliko sovraštva in gneva, da vidiš v drugih le slabo in da imaš takšno željo prizadeti. Žal mi je zate."

Noro je, da veš vse to, a ko se znajdeš sredi vsega tega, te potegne. Ampak ugotavljam, da je rekupacijska  doba vse krajša. Manj boli in hitreje se distanciraš. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da te ne vrže iz tira in da se ne počutiš napadeno, ranjeno in prepadeno.

Pred dnevi sem prebrala zapis, ki govori o tem, da je ključno, da izbiramo pot miru. In nikakor se ne morem znebiti vprašanja: "Kaj je to pot miru?" Da ne odreagiraš? Da pustiš, da gre mimo? Da pobiraš vse drobtinice, ki prilete v tvojo smer? Ali pa je izbiranje poti miru, izbiranje poti, ki ohranijo mir V tebi?

Mnogokrat pomislim, da bi bilo življenje veliko lažje ako me ti spori nebi tako ranili in se me tako dotaknili; a hkrati vem, da bi bila manj občutljiva za bolj subtilne stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Življenje bi bilo manj barvito, manj jasno. 

Kar je lahko spoznanje dneva je, da mi ni vseeno. Ni mi vseeno za tistega, ki mi sesuva življenje že od ranih let, namesto, da bi bil moja skala. Prav tako pa mi ni vseeno zame. Hočem biti boljša oseba. Hočem biti v oporo in želim biti tista, ki bo šla preko tega. Hočem biti tista, ki bo prinašala spravo in mir in ne, da sem podobna tistemu, ki meče očitke in zlivala sranje po vsakemu, ki bo slučajno prišel mimo.

Trenutno pa poskušam biti tista, ki se obdrži nas vodo in se z vsemi močmi trudi, da jo ne potegne pod vodo zamere, bolečih spominov in očitkov. Nočem iti nazaj! Hočem NAPREJ!

Strah!

V zadnjem času smo bombandirani s to besedo. Vse je strah. Strah ima velike oči in zakrči vse kar je kreativnega in dobrega v nas. Oklepa se svojega plota in nima moči, da bi stopil naprej.

Na drugi strani pa vidimo ljudi, ki so ga premagali ali pa ga nikoli niti niso čutili in so enostavno šli za vsem tistim kamor  jih je vodilo srce. Našli so svojo nišo in si izborili SVOJ prostor. Živijo od trdega dela in sanj!

Kako lahko je jambrati, v zavetju svojega malega zapečka. Resnično pogumno, a težje, je živeti s svojim srcem na planem. Hkrati pa je veliko bolj zadovoljujoče. Ko se odpreš in greš. Ne nekompromisno, a z veliko žlico upanja in zaupanja!

Noben ni rekel, da je lahko, a večina vam lahko pove, da je vredno! Nikakor ne trdim, da vedno uspe ali pa da ni težko. Zahteva veliko več, kot le sanjarjenje in začetni zanos.

Strah je velikokrat hrana za frustracije, negotovost in nezaupanje. Veliko slabih občutkov se hrani z njim. Ne rečem, da ga je potrebno ignorirati. Nikakor! Potrebno pa se je vprašati iz kje izvira. Če izvira iz nezaupanja v druge, če izvira iz neverovanja, potem se je potrebno močno zamisliti. Na druge ljudi nimamo vpliva, na marsikaj nimamo vpliva in to je potrebno sprejeti. Določene stvari so pač izven našega vpliva in kot takšne je potrebno sprejeti, drugače se lahko požremo do nezavesti.

Mnogi pravijo, da je strah dober kažipot. Da ako nas je strah smo na pravi poti. Sama nebi sledila tej zapovedi popolnoma brez filtra. Potrebno je biti vseeno previden pri izbiranju kje razbijamo in se "nagibamo" v strah.

Bistveno je, da strah ni uporabljeno, kot orožje in sredstvo za manipulacijo, ampak je uporabljen kot mehanizem za razmislek našega stanja. Ne kot alarm ampak kot opozorilni znak.

Življenje v strahu ni vredno življenja. Zberi pogum in mu poglej v oči, saj mnogokrat drži trditev, da je strah  znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. ;)  

Srečkoti in brce v rit...

Pred časom je nekdo navrgel misel, da vedno, ko potrebujemo pomoč ta pride. Že dalj časa traumiram o poslanstvih, ne da bi prišla kam. Potem pa ko ti nekje "ne spelje" imaš občutek, da na nobenem področju nikamor ne gre in traumiraš naprej. Občesplošne neumnosti pač. 

No in po izkušnjah sem se, ko imam vsega dovolj, potopila vase. Vzela čas za tišino, sproščanje. Brez muzike in knjige in čaja ipd. Le jaz in moje pregrete varovalke. 

Smešno kako privrejo na plano neverjetne kombinacije. In v enem trenutku bruhne na plano tako jasno, da tudi, če bi želel tajiti ne moreš. Nikoli pa ni pomen jasen. Vedno moraš razmislit s katerega konca ti govori. Kaj pomeni in čemu je namenjen. Interpretacije so sitne reči. Najboljše je, če ti ni potrebno nič interpretirati in preprosto veš. Noja roko na srce, vedno veš kaj ti je bilo položeno na srce. In tudi, če se začneš zavijat v besede in "ugotavljaš" točno veš kaj je res in kaj ne. 

Ob vsem tem me zadane ugotovitev kako ljudje uživajo v dramatiziranju. Zakaj je tako zelo pomembna drama nekoga, ki vpije na glas; drama nekoga, ki tiho trpi pa ne? Zakaj znamo slišati le najglasnejšega, ne pa tistega, ki potrebuje našo pozornost. Zakaj nismo odločni takrat, ko to šteje?

Vedno znova opazujem, da ne opazimo. Ne opazimo pozornosti, ki nam jo nekdo izkaže. Ne opazimo, da se oddaljujemo od naših najdražjih, ne opazimo krivic, ki se dnevno dogajajo. Ne opazimo, da nekdo potrebuje naše sočutje in razumevanje. 

Kolikokrat smo rekli hvala? Ne zato, ker nam je nekdo podal kavo ampak, ker je? Kolikokrat smo rekli rad te imam (takrat, ko si pod dozo ne šteje!)? Kolikokrat si sam pri sebi rekel, "svet je boljši, ker je on/ona tukaj!"? 

V kolikor je od katerekoli izjave preteklo več, kot 24 ur je današnja naloga, da si vsaj v mislih zahvališ za vse tisto/tiste, ki delajo življenje lepše. Naštevanje blagoslovov je nujno potrebno. Brez tega se ne zavedamo, da smo v resnici neverjetni srečkoti in vse kar nam manjka je brca v rit, da bi srečo delili naprej. 

Naj bo ta zapis tvoja brca! :))

Svet je takšen kakršen si sam...

Danes sem imela priložnost biti zadeta od dveh stvari... ne ZADETA zadeta :D ampak mogoče vplivana, pravzaprav dotaknjena. Tako. :)

Danes je v tedenski klofuti ga. Brower vrgla zanimivo kost. Na svetu smo zato, da si pomagamo. Izkušnje nas vedno znova učijo in nas delajo modrejše in če si dovolimo boljše. Že sama ideja je neverjetna in te popolnoma vrže. Dejansko se začnemo zavedati tudi svojega vpliva. To kar govorimo in delamo vpliva na druge. Če ne delamo in govorimo najboljše in najbolj iskreno, je vsak dan malce izgubljen. Ko ne zgrabimo priložnosti za pomoč ali pa, ko se (ne) postavimo zase. Vedno znova je to sporočilo drugim in nam samim.

Druga izjava, ki me je brcnila pa je, da svet ni takšen, kot ga vidimo vidimo sami ampak si ti takšen, kot vidiš svet. OK, ko je takole napisano je malo manj razumljivo, ampak potrebno se je zavedati, da smo mi tisti, ki si ustvarjamo SVOJA mnenja. Mi smo tisti, ki dodajamo pomen dogodkom in mi smo tisti, ki zavzemamo določeno perspektivo in mi smo tisti, ki se odločimo s kakšnim "kotom" bomo gledali na dogajanje. Ideja, ki me je popolnoma pretresla.

Vsekakor ne gre tukaj živeti v iluziji, da se okoli nas ne bodo dogajale grozne stvari, krivice in nečednosti. Verjetno bo  še kar nekaj časa tako, a mi smo tisti, ki lahko spreminjamo svoje življenje. Ob tem se je nujno zavedati, da ima vsak svojo pot do spoznanj, življenjskih sanj in izpolnitve svojega namena. Nihče ne more trditi, da ve boljše, kot mi sami kaj je za nas najbolje. Vsak prispe do svojega konca s svojim tempom, ob svojem času in s svojo zgodbo. Raznolikost je potrebno spoštovati in sprejemati, v tem je čar življenja. Nešteto barvnih kamenčkov, ki tvorijo dih jemajoč mozaik. Dovolimo si zasijati v vsej svoji neverjetni barvitosti!

Ko postane status quo rešitev in poguba

Vedno znova me fascinira kako z lahkoto ignoriramo sila očitne stvari. Stvari, ki nas skoraj v osnovi definirajo. Zavedamo se jih, jih sprejemamo, a hkrati niso del nas. Se to dogaja še komu?

Danes sem imela priložnost za pogovor z neverjetno žensko, ki mi vedno znova daje navdiha in me fascinira. Ljudje smo smešna bitja. Vemo kaj nam fali in kaj nas moti, kaj ovira in kaj teži, a kot, da bi se tega oklepali, namesto spustili. Zakaj vedno znova zapademo v preizkušene samo-destruktivne vzorce? Zakaj vedno znova začenjamo dvomiti vase? Kako je možno, da enostavno ne znamo začeti hoditi po poti izboljšave in rešitve? Neverjetno!

Teoretično so nam stvari kristalno jasne, še posebej v primerih, ko se tičejo nekoga drugega. Neverjetno pametni smo, ko ugotavljamo kje je problem in katera je prava pot, na kaj vse njihova dejanja vplivajo ipd. seveda! A ko začnemo čistiti pred lastnim pragom, takrat pa postanejo stvari veliko težje. Rane pregloboke in teža bremena pretežka za kaj drugega, kot status quo. Ta točka pa je hkrati naša rešitev in poguba.

In na tem mestu me zanima: Kaj ste storili vi, da ste se premaknili z mrtve točke, ki vas je bremenila in vlekla k tlom? Kdaj in kako ste presekali in kje ste črpali moč?

Moj način je pravi le zame!

Na vsake toliko se pojavijo vprašanja v zvezi z mojim zelo intimnim dojemanjem sveta. Običajno ta vprašanja prihajajo od ljudi s katerimi se ne poznamo dobro. Velikokrat se nanašajo na moje verovanje, zaupanje, prakticiranje vere in duhovno življenje. Vem, mnogim so se postavile pokonci vse kocine na vratu.

Toda v mnogih primerih sem ugotovila, da so vprašanja postavljena z namenom provokacij in izzivom prepira ter nelagodja. Vedno znova ponavljam, da nisem ne teolog in ne ekspert na katerem koli od teh področij. Prakticiram stvari, za katere čutim, da so dobre zame in so v skladu z mojim moralnim kodeksom. Nekaterim se določene prakse zdijo nevzdržne in nedopustne, spet drugim pa se zdijo popolnoma konzervativne. Sprejemam katerokoli od teh oznak, a hkrati opozarjam, da je življenje moje. Delam stvari, ki se mi zdijo najboljše in najbolj smiselne. A načini in poti, ki jih ubiram sama so pravi le zame, za nikogar drugega. Svoje mnenje, znanje in videnja delim le z namenom, da bodo mogoče v nekom sprožile nekaj, kar bi ga lahko pripeljalo do prave rešitve in poti zanj!

Ni univerzalnih rešitev in poti. Čredni nagon je močan, a le če mu to dopustimo. Nič ni narobe, če nam je blizu resnica večina, le vprašati se moramo, če je prava zame. V kolikor je super, a v kolikor se ne čutimo je precej priporočljivo, da najdemo način, da se bomo počutili, kar se da cele.
Vedno znova slišim, da ljudje berejo takšne in drugačne priročnike tako za osebno rast, kot tudi za reševanje problemov etc.  In vedno znova poslušam o razočaranjih, ko nasveti ne pripeljejo do takšnega rezultata, kakršnega so želeli. Vedno znova je moj odgovor enak: Nisi se poslušal. Knjige, pogovori in nasveti so namenjeni zgolj temu, da ti pokažejo, da obstaja tudi drugačna pot. Niso kuharski recept, kjer se držiš določenih pravil in slediš korakom in ti te nato pripeljejo do želenega rezultata. Ne gre tako. Vse so le pripomočki, katerih naloga je da v tebi vzbudijo nekaj kar bi te lahko pripeljalo do tega, da narediš nekaj drugače in s tem sprožiš nov val. Val rasti, včasih celo rešitve.
Velike težave imamo, ko veliko preveč stvari dojemamo dobesedno, kot da nebi znali videti priložnosti, ki se nam ponujajo in potem vse izvajamo "črko po črko". Vedno, ampak res vedno je potrebno uporabiti intuicijo in slišati notranji glas, ki je v večini primerov pravilen.
Danes je vse kar sem želela povedat predvsem to: Moja pot je le moja! Moje odločitve so prave le zame. Najdi svojo pot in živi svoje življenje, kot najboljša verzija sebe! Na svoj način!

Blagoslavljanje

Ne morem verjet kako neverjetno zanemarjeno je blagoslavljanje. Ne mislim, da je potrebno hoditi naokoli in "mahat". Blagoslavljanje je na nek način sprejemanje. Sprejemanje lastnih čustev, odzivov in drugih. Njihova dejanja, dogodki ipd. 

Kot sem že pisala ta teden, me je pretresla izpoved gospe, ki si ne more odpustiti dejanj, ki jih je storila pred 45 leti. Svoja dejanja si očita, zanemarjajoč tudi tiste dobre stvari, ki so bile direkten produkt njene odločitve. Mnogokrat si očitamo stvari, brez racionalnega pogleda na dejansko stanje. Tako trdno se oklepamo zgodovine, da nismo sposobni videti dejanskega stanja. Niti nismo sposobni stopiti naprej in ne moremo izpolnjevati svojega poslanstva, ali pa to delamo le napol.

Blagoslavljanje ima pri tem res veliko vlogo. Blagoslavljanje je hkrati sprejemanje in odpuščanje. Pustimo, da gre zagrenjenost skozi nas in se ne naseli v nas. Nas ne preraste in zastrupi. Blagoslov ima po mojem mnenju veliko moč.

Naslednjič, namesto da nekoga "pošlješ nekam" ga blagoslovi. Zanima me kako se bo obneslo pri vas... Zase vem, da sem hvaležna, ker sem lahko spoznala čar blagoslova.  

Resnica

Mnogokrat uporabljena beseda, ki pa zahteva veliko več ali pa nič več, kot le to da smo. Zakaj govoriti resnico? Kako lahko govorimo o tem, ko pa vsak dan prilagajamo svojo resnico tako, da ne prizadenemo drugih? 

Naša resnica ni nujno resnica drugih ljudi, a govoriti resnico ni enostavno. Potrebno je zbrati pogum in premagati strahove, se izpostaviti, si priznati napake, ki nas tudi definirajo. Živeti v zanikanju in laži je lahko razlog pešajočemu zdravju, psihičnim kolapsom in še mogočemu. Življenje za masko, konstantno cenzuriranje, little white lies... Kakorkoli smešno se sliši se mnogo stvari začne in konča pri resnici.

Veliko premalo zdravilne moči polagamo v resnico. Premalo poguma zberemo, da bi se izpostavili in zaživeli iskreno z odprtimi očmi in srci. Kdo bo kaj in kje, kdaj je kdo rekel ipd. To ni naša stvar. Potrebno je živeti polno ter dejansko začutiti našo poklicanost in namen. Ni vseeno kaj počnemo in zakaj.

Potrebno je priznati dejanska čustva, naše zmote in razočaranja, strahove, frustracije in vse kar še imamo prtljage. Le tako se lahko začne sprejemanje in pot rasti. Kar je dovolj dobro danes, je dovolj dobro le za danes in ni več zadostno za jutri ali pa naslednjih 10 let. Potrebno je živeti danes in poskrbeti, da gradimo tudi za jutri. Ne prevzemaj jutrišnjega bremena, le pridno gradi danes. 

Sliši se nadležno in pridigarsko, a sama pri sebi vem, da ko se najbolj zapletem je, ko ignoriram sebe in svoje instinkte; ko se sekiram za vse tiste stvari, ki še pridejo. To nima pomena. S problemi se je potrebno spoprijeti, ko do njih pride. 

Naloga za danes? Povej resnico. Vsaj enkrat, vsaj enemu, pa čeprav sebi...

Za vsako negativno eno pozitivno!

Včeraj sme vzela v roke zbornik, ki je bil izdan ob 25. letnici Uskovniških tednov. Pustimo ob strani, da me je stisnilo v grlu, ko sem prebirala zapise in pregledovala slike. Najbolj me je pretresel zapis znanca z duhovnih vaj. Dejansko se srečujemo ob različnih priložnostih že preko 10. let, ampak prebrati njegov zapis o tem, kaj so njemu pomenili Uskovniški tedni je bilo kar malo pretresljivo.

Jaz se trenutno ne omejujem zgolj na Uskovnico ampak gledam nazaj na vse duhovne vaje, ki sem se jih udeleževala po celi Sloveniji. Dejansko so bile in so del mene že preko 15. let in vem, da so mi rešile življenje. Tam sem se postavila na noge. Tam sem videla kdo sem in kam hočem. Neizbrisljiv pečat so pustile na mojem življenju in na meni. Tam sem spoznala ljudi s katerimi hodim skozi življenje - prijatelje za življenje.

Verjetno me zaradi tega močno razjezijo teptanje vrednot v katere močno verjamem. Ne omejujem se na "cerkev" ipd. Ne bomo sedaj o tem kako ločujem institucijo od vere same, ampak o tem kako je popularno pljuvati po vsem, ki bi vsaj malo dišalo po omejitvah.

Pljuva se po verah, pljuva se po zakonih, pljuva se po zakonskih vezah. Vse je "brez veze" in vse omejuje. In tu pridemo do zelo zanimivega fenomena. Nekdo reče eno slabo stvar o nečem in se mu takoj avtomatsko verjame. Če pa nekdo reče eno dobro o nečem pa je vse potrebno podpreti z milijon dokazov in še žnj pričanj mora biti preden bi sploh vzeli resno prvo izjavo o pozitivnosti nečesa. 

Zakaj smo tako zelo nagnjeni k pesimizmu in obsojanju? Zakaj rajši verjamemo slabo, kot dobro? Zakaj si dopustimo, da gredo mimo nas dobre stvari le zato, ker smo preveč zaverovani v slabo in zaprti v svoje školjke, da bi sploh lahko pomislili na sonce dobrote, ki vseskozi sije?

Naloga dneva je: Danes za vsako temno, negativno misel, ki jo slišiš ali spomniš o nekom pomisli ali povej še vsaj eno pozitivno. Velja tudi za vse, kar mislimo o sebi ... pa sila pozitiven dan vsem!!!

Danes je dan za spremembo!

Včeraj zvečer mi je bilo povedano, da vedno mislim, da mi nekdo hoče slabo, da me zafrkava ipd. Izjava me je popolnoma šokirala in v meni sprožila popolno blokado, saj sem se kot na avtopilotu postavila na okope. "Jaz že nisem taka!" Dejansko se ne dojemam, kot nekdo, ki vedno dojema, da se mu dogajajo le slabe stvari. Nasprotno. Zavedam se, da imam neverjetno srečo! Izjava me je še toliko bolj vrgla s tira, ker jo je izrekel nekdo, ki mi je zelo pri srcu. Namesto, da bi se prepustila avtopilotu, sem pustila, da gredo čustva zavračanja, zgroženosti in užaljenosti skozi. Dovolila sem si, da jih občutim, a sem jih hkrati izpustila. Nisem zamerila izjave, a sem ob tem tudi jasno povedala, da ne domnevam, da se mi vedno dogajajo slabe stvari. Izjava, ki bi v preteklosti lahko v momentu sprožila požar, je bila pogašena s pogovorom v nekaj minutah. 

Dogodek je v meni zbudil marsikaj. Med drugim tudi pogled v preteklost. Kolikokrat ponotranjimo "oznake", ki nam jih nalepijo drugi. Da nismo vredni ljubezni, da z nami ni mogoče živeti, govoriti, da smo zamerljivi, prepirljivi... Oznakam ni ne konca in ne kraja, dobrih in slabih. Ni pomembno kaj o nas govore drugi, ampak kaj si mi mislimo o sebi. Saj oznake, ki nam jih dajejo drugi, so le to Njihove oznake! Če se strinjamo z njimi, super. V primeru, da ne sovpadajo z mnenjem, ki ga imamo o sebi pa je na nas, da se na to odzovemo. Ali poslušamo druge ali pa poslušamo sebe in hodimo po poti razvoja in iščemo najboljšo verzijo sebe. Vsekakor je pomembno poslušati tudi okolico, a le sami iskreno vemo, kakšni smo in kaj počnemo. Nujno je, da smo iskreni do sebe in si priznamo tako naše šibkejše, kot tudi naše močnejše strani. Le tako lahko rastemo.

Vsak dan je priložnost, da se spremenimo. Vsak dan imamo možnost, da smo korak bližje cilju. Življenje ni namenjeno temu, da se skrijemo v majhno luknjo in čakamo na boljše čase. Boljše čase si ustvarimo sami! Srečno!

Reševanje in odpuščanje

Ste se že kdaj zalotili kako čakate, da vas nekdo reši? No, mogoče ne reši v smislu princa na belem konju ampak, ko čakaš, da te nekaj ali nekdo navdahne in sproži celoten proces ustvarjanja, reševanja problemov ali pa sprememb. Mnogokrat se zgodi, da imamo občutek, da sami ne moremo zbrati moči za začetke, za spremembe stanj, ki nas pogubljajo. Vemo, da nekaj delamo narobe, a tega ne storimo ampak čakamo, da nas bo nekdo rešil. Namesto, da bi navdih za spremembe prišel iz notranjosti in navdihnil druge.

Kako hitro nas potegne v val zahtev. zahtevamo, se pritožujemo in obtožujemo. Vedno so drugi krivi za naše tegobe. Se kdaj vprašamo kaj mi dajemo drugim? Se kdaj vprašamo kdaj smo nesebično pomagali, delili ali pa stopili na stran? Mogoče niti ne zavestno ampak zato, ker si enostavno vedel, da je prav?

Kako nepotrebno je zgražanje in "pametovanje". Ste kdaj zgolj v mislih poslali zahvalo za nekaj kar se vam je zgodilo? Nekomu zaželeli srečo, brez velikega pompa. 

Neverjetne apetite imamo. Ne samo kaj vse bi pojedli ampak tudi kaj vse bi doživeli, izkusili, imeli. Vse bi radi imeli. Če se osredotočim na odnose. Imeli bi zvestega partnerja in družino. Noja pa še kaj za zraven za popestritev. Vedno nekoga, ki nas bo poslušal, a hkrati nimamo potrpljenja za nikogar. radi bi imeli super odnos, a zanje nič naredili. Tako ne gre! Vedno moramo investirati v ljudi, odnose, delo, če želimo nekaj imeti. Nekaj v smislu "brez dela ni jela". Ni vseeno kaj naredimo in kdaj. Nujno je, da smo trdni in zanesljivi, če želimo imeti okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo. Spletkarjenje, napihovanje in opravljanje niso poti do trdnih odnosov. To se sedaj sliši zelo pridigarsko, a ni. Je samo ugotavljanje in čudenje kako nekateri vseskozi spletkarijo in jim na koncu ni jasno kako kar nihče ne stopi na njihovo stran. Tudi, če spletkariš in lažeš že tako dolgo, da ne veš več kaj je res in kaj ne in si še sam verjameš. Potrebno je biti iskren in tudi sebi kdaj reči opravljivka ali pa lažnivec. V kolikor nismo sposobni prepoznati razlike med prav in narobe imamo pred sabo veliko več dela, kot bi si ga želeli. 

No, pa sem spet zletela v vode s pridigarskim podtonom, a razjezi me, ko diham in poskušam biti boljša verzija sebe. Kako poskušam prejemati in odpuščati (predvsem sebi) in spuščati tudi svoje napake. A glej ga zlomka, eno srečanje čez vikend, me potegne nazaj v vrtinec obtoževanja in prividov, podoživljanje porazov.

Mislim, da bi temu tednu, poleg projekta "sprejemanja" lahko dodala še potrpežljivost in hvaležnost z veliko dozo odpuščanja.. 

Kako obstati ob razpadu tvojih dragih

Tako zelo enostavno je deliti nasvete. Še posebej, če se tebe ne tičejo. Najboljše so mi, ko ljudje rečejo: "Če bi bil/a na njegovem/njenem mestu, bi ravnala popolnoma drugače!" Mmmmhmmmm. Ampak to na stran.

Težko se je spoprijeti z življenjem, ko si popolnoma nemočen. Opazuješ osebo, ki je del tvoje družine in jo imaš rad, kako propada in se uničuje. Deloma po volji narave in deloma po svoji volji. V razloge se ne morem več spuščati, niti ni to moja stvar. Kar pa je moja stvar, je opazovanje in čutenje skozi kakšen pekel vleče to celotno družino. Navkljub razčiščenim dejstvom in realni percepciji smo vsi prizadeti in nemirni. Nikoli ne vemo, kaj prinaša dan. Vseskozi smo na trnih in vseskozi v dilemi.

Kako enostavno je deliti nasvete in vedeti vse! Kaj pa storiti, ko vidiš, da ne moreš pomagati, ko ne veš niti ali s svojim stanjem ob strani pomagaš ali škoduješ. Ko se zavedaš, da je treba najprej zaščititi sebe, a hkrati veš, da nima smisla, ker si pregloboko v vsem skupaj. Ampak vse skupaj se bo že uredilo. po kakršnikoli poti že.

Ne plaši me izčrpanost, tako fizična, psihična kot tudi energijska. Trenutno me je najbolj strah dejstva, da je vse šele začetek. Navkljub vsemu, kar smo že preživeli, je to vse zgolj le uvertura. A ob tem in z zavedanjem kaj še prihaja me je strah, da se mi bo zaradi udeleženosti v sesuvanju, sesulo še moje življenje. Sliši se sebično in kot da pretiravam, a to vidim in čutim. Če sem se česa naučila je to ostati iskren sam s sabo. Zaupanje se močno okrni, a navkljub vsemu je nujno, da preživiš. Čustven vrtiljak pa je neizogiben.

Kaj pa si zamerim? To, da mi poči ob popolnoma nepravih trenutkih. In doleti običajno najmanj krive. In to ni prav. Tako vse kar mi je v tem momentu smiselno je, da se okrepim in še bolj ukoreninim, saj vidim, da je pred mano še močno razburkan čas, ki bo zahteval vsak moj atom moči in prizemljenosti...

Ni drugega, kot: "Naprej! V boj!" vse z zavedanjem, da sem točno tam, kjer moram biti, za tiste, ki me potrebujejo. Vse kar se lahko reče Stvarstvu je: "Hvala, ker sem in izpolnjujem svoje poslanstvo." Nikoli ne smem pozabiti, da mi nikoli ne bo naložen težji križ, kot sem ga sposobna nositi... Nikoli pa noben ni rekel, da bo lahko! ;)

Puščanje preteklosti v preteklosti ...

Sem že omenila, da imam težave s koncentracijo? Verjetno sem, ta je prisotna še posebej takrat, ko sem fizično manj aktivna, kar pomeni, da imam običajno v glavi norijo. A to ob stran.

Danes sem prebrala nekaj citatov, ki so mi skočili v nos. Če bi izpostavila kateregakoli od njih, bi naredila drugim krivico in hkrati bi se izgubi kontekst. Bistvo pa je vseeno v tem, kako sprejeti druge in sebe. Kako pomembno se je zavedati, da ne moremo ničesa izgubiti. Tako enostavno lahko izpustimo vse tisto, česar se tako zagreto oklepamo in končno zaživimo v vsej svoji veličini in svobodi. 

Samo po sebi se sliši smešno, a nekako ne morem mimo prilike, ki jo je na nekih duhovnih vajah izpostavila mati prednica. Dejansko gre za to, da nas vsi naši strahovi, negotovosti ipd. ves "hudič" žene, da se grizemo zaradi enih in istih stvari in nas tako zapodi v začaran krog. Če pa se enkrat vrtimo v začaranem krogu krivde in negotovosti ter slabe vesti pa se tako ali tako nimamo  časa ukvarjati s pomembnimi stvarmi, ki bi nam prinesle osebnostno moč. Za to je tudi v Svetem pismu prilika, kako si nek norček do kosti ogloda golenico, se mi zdi. Sliši se nagravžno, ampak mnogokrat smo taki. Nikakor ne moremo nečesa izpustiti. Včasih zato, ker mislimo, da brez tega nismo več mi, spet drugič zaradi vseh strahov, negotovosti.

Zakaj sem se danes zapičila v začaran krog? Ne samo zaradi citatov in misli, ki mi zadnji čas skačejo pred oči ampak, tudi zaradi sila zgodnjejutranjega pogovora z mami. Ugotovitev? Nujno je spustiti in dovoliti ljudem, da delajo svoje napake, pa čeprav jih na koncu to ubije. Kakor sebično se to sliši, nikogar ne moremo rešiti pred samim sabo. Lahko smo le trdni in gotovi v svojo vrednost ter smo tam takrat, ko nas naši dragi potrebujejo. 

Tako, zdaj pa na delo! Polne roke dela imamo, saj se naša prihodnost zanaša na sedanjost, sedanjost pa mora spustiti preteklost. Tudi ta je eden izmed prebranih misli, ki zahtevajo od nas, da nehamo biti obsesivni in preprosto živimo življenje, kot najboljša možna oseba.

Življenje pa že čaka! Napaaddddddddddddddddddddddddd!!!

Občutiti in izpustiti ali se distancirati?

Danes sem verjetno napisala že veliko več, kot bi bilo zdravo, a imam razpon koncentracije približno takšen kot zlata ribica, tako se vsak zapis konča nekje na sredini, če sem uspešna. :) Precej stvari se mi mota po glavi. O tem kdaj drugič, ko bom dejansko uspela dokončati danes nedokončane zapise. 

Prejšnji teden sem veliko pisala o jezi in odnosih. Sama sem močan zagovornik doživljanja in občutenja čustev. Najhujši pretresi so se mi dogajali, ko sem vedela, da nečesa ne smem občutiti. Recimo, ko mi je umrla babica in smo se z bratranci pogovarjali pred mrliško vežico in delili spomine nanjo. Nasmejali smo se do solz in bili za to okarani. To se mi ni zdelo prav! Kot, da bi morali pozabiti na lepe spomine, ki nas vežejo z mamo. Osebno sem bila vesela zanjo, da se je lahko rešila vseh bolečin, ki jih je v svojem življenju, še posebej pa v zadnjih letih, trpela vsak dan. Seveda sem bila žalostna, ker je odšla, a to je moja osebna zadeva s katero se moram spopasti sama. Od nje sem se želela posloviti žarečih oči in s hvaležnostjo v srcu. Želela sem se posloviti z nasmehom na ustnicah.

Večkrat sem v zadnjih tednih dobila nasvet, da je zame bolje, da se distanciram od dogajanja. Nič ni moja krivda in da se ne smem pustiti potegniti vanjo. Toda ni mi jasno kako naj bi bila neprizadeta, ko slišim in vidim kaj vse se dogaja v moji širši družini. Nezgode in zdravstveni kolapsi se vrstijo en za drugim. Seveda sem v skrbeh in mi ni vseeno! Do določene mere je "distanca" primerna, a sama sem spoznala, da me ubija, pa čeprav po delčkih. Hočem občutiti občutke, pa čeprav so žalost, razočaranje in zamera. A jih prav tako hočem spustiti. Nočem jih več zadrževati v sebi, kar se mi zgodi s tako opevano "distanco". 

Saj moje spoznanje je bilo, da lahko le z doživljanjem sprostim vse tisto, česar sem se toliko let oklepala. Oklepanje te šele zapre v kletko. V njej pa se vse zapre in postanemo slepi za toliko spektakularnih stvari, ki se dogajajo okoli nas.

V kolikor pa si dovolim čutiti in doživljati, pa postane izpuščanje le še en običajen korak pri doživljanju. Nehajmo se oklepati občutkov in besed, izrečenih pred več leti. Pustimo, da vse občutimo in izpustimo in s tem naredimo prostor za druge občutke. Dovolimo si rasti in biti trdni zase, ne glede na dogajanje okoli nas. Tako se okrepimo v gibčnosti in se ne zlomimo, ko se ob nas obregne kaj težkega. Hkrati pa smo dobro ukoreninjeni, saj nam je jasno, kdo smo in kam gremo.

Verjetno ima vsak svoj način kako iti skozi življenje in prav je tako. Nikakor pa ni prav, da ne poskusimo česa novega, saj nikoli ne vemo, ali ni ravno to tisto pravo. Vsak trenutek je lahko tisti, ki bo ključno vplival na potek življenja. Ne izpustimo ga zaradi distance ali pa brezbrižnosti.

Obremenilni odnosi

Ste se že kdaj zalotili z občutkom naveličanosti v odnosu? Ko enostavno ne morete in nočete več vlagati energije v določen odnos. Kaj botruje temu, je verjetno v vsakem odnosu drugače, a verjetno imajo skupni imenovalec v občutku prevaranosti in razočaranja. Odnosa nikoli ne more graditi le ena stran, to je jasno. Prav tako je jasno tudi, da je življenje polno preizkušenj. Mnogokrat niti ne vemo, kaj se dogaja v glavi in duši ljudi okrog nas. In tako kaj hitro obsojamo brez, da bi si dovolili odpreti se in dojemati občutke. 

OK sliši se popolnoma abstraktno-trapasto in newagevsko, ampak če pomislite, ravno z osebami s katerimi imamo slab odnos se običajno zapremo v svoj oklep. Obrambni mehanizem. S tem ni nič narobe in hkrati vse. Logično je, da se zaščitimo, a hkrati s tem preprečimo kakršenkoli napredek pri problematičnem odnosu. Ko se vsak utrdi na svojih okopih in samo cvili na drugega. Tako se je potrebno odločiti ali se zavestno oddaljimo od odnosa in energijo posvečamo drugim odnosom in sebi ali pa se izpostavimo in ponudimo roko. Se odpremo in tvegamo popoln polom ali pa novo prebujenje odnosa, ki nas utruja in teži. 

Nikoli ni enoznačnega odgovora. Vedno je le kombinacija izkušenj, osebnosti, nivo rizika in trenutnega počutja. Ko pa v to mešanico dodamo še čustva in pretekle zamere dobimo neverjetno smrtonosno kombinacijo, ki postaja s časom še nevarnejša. Potrebno je pokazati pripravljenost in rešiti, kar se rešiti da, če vam je to seveda v interesu, ali pa enostavno izpustiti. V kolikor ohranjamo status quo, nas bo le-ta pokončal.

Imej se dovolj rad, da se rešiš, preden te potegne navzdol. Srečno!