Preblisk dneva

Čemu se z odlašanjem izogibam? Kaj mi odlašanje prinese? Smešno kako najpreprostejša vprašanja prinesejo največje dileme. Odgovori so običajno preprosti, a težko jih je sprejeti. Težko se je sprijazniti s svojimi križi. Neverjetno kako lahko na dolgo in široko govoričimo, svojih občutkov pa ne poslušamo in ignoriramo odnose, ki so nam najpomembnejši. Ampak iskrenost s sabo je nujna, da ugotovimo kaj je srž težave in se jo lotimo. Drugače le stopicamo na mestu, jambramo in krivimo vse za naš neuspeh in trdimo, da so se vsi obrnili proti nam.

Jutranja spoznanja ali filozofiranje na kolesu

Nekaj vam moram priznat. Ne maram neizpolnjenih ciljev in sanj. Ne maram samo filozofirat in govoričit. Drži večina me pozna po tem, a vedno bolj ugotavljam, da mi je v neizmerno zadovoljstvo, ko dosežem cilje in želje ter uresničim sanje. Z veseljem navijam tudi za druge, ko se jim vse to dogaja. Mogoče je to postalo celo moje poslanstvo. Seveda pa nisem tako samovšečna, da bi trdila, da se vse izpolnjuje tako, kot si prestavljam. Nikakor! Se pa. Na nek način se in vedno bolj se čudim in z zanimanjem opazujem premeteno igro življenja.

No ena izmed stvari o kateri sem letos precej premišljevala je pot s kolesom v službo. Večina se mi je smejala, drugi pa so bolj ali manj intenzivno zmajevali z glavo. No sem bila že na tem, da grem pa je bila potem operacija in je bilo potrebno malo počakat. A nisem vrgla puške v koruzo in tako sem danes šla v službo s kolesom! Vem smešne cilje si postavljam, a so moji in meni kar nekaj pomenijo. Vsa nejevera večine moje okolice in kar nekaj posmehovanj bi me morala podžgati in motivirati z mulasto odločnostjo ali pa prepričati, da ne grem, kaj ne? No nič od tega ni bilo. Čudilo pa me je zakaj ima toliko ljudi toliko za povedati okrog tega. Še bolj pa me je fasciniralo, da me ni omajalo. Ne delam in živim zaradi njih. Spoznanje je spektakularno in osvežujoče in tako neverjetno osvobajajoče! Vem, vem odkrivam toplo vodo. Ampak je moja topla voda. Na to se moram večkrat spomniti. :)

En cilj poletja 2013 dosežen... noja na pol. Potrebno bo prit še domov... če se ne oglasim več, potem pot nazaj ni šla najbolj gladko. ;)

Koncentriranje na mestu

Izginem, ker se dogaja in nima smisla pisarit, ko se dogaja. Ampak enkrat se ustavi... In ko se, je ustavitev sunkovita. Stojiš in gledaš kje vse si ga polomil in da se določeni strahovi in groze uresničujejo in si jim sam dal možnost, da so se. 

Ne nima smisla cufati vsakega posebej in dlakocepiti. Le pogledati resnici v oči. Nima smisla pretakati solza, pa čeprav je to naraven odziv. Včasih pomaga malo destruktivnega vedenja, večinokrat pa ne. Trenutno se poslužujem koncentriranega stanja a mestu, da pustim, da plane vse skupaj skozi mene in to tudi spustim. Da preplavi in odplavi. Navkljub vsemu vrvežu, možnostim in letnemu času zavedanje boli. A tokrat me ni strah stati na mestu, saj zdaj vem, da to ne pomeni lenobe ali nezmožnosti, nekompetentnosti, ampak moč in stabilnosti. 

Hiter opomnik

Ne bom več politično in versko korektna. Ne da se mi več skrbeti kaj vse boste povedali in kako vse me boste spljuvali. Dovolj imam korektnosti, ki ne vodi nikamor. Tako ste toplo dobrodošli, da poveste svoje mnenje, a cenzure ne bo več...