Zadnje dni je bilo precej pogovor, ki pa
so se vrteli okoli bolj ali manj podobnih tem. mogoče je bila
"katarza" dosežena z današnjim pogovorom ob kavi. V bistvu sta hkrati
tekla 2 pogovora. OK 3 če šteješ še idejo o pobegu na morje.
Dva pogovora pa sta se vrtela okrog
sogovornikovih dilem. Ena dilema so odnosi. Odnosi, ki jih imaš z ljudmi, ki
jih imaš rad. pa naj bodo to družina ali pa prijatelji. Vedno znova slišimo
vprašanje: "Zakaj dopustiš, da te prizadene? Zakaj ga/jo sploh še imaš za
mar?" Odgovor, ki se mi porodi v glavi je skoraj vedno isti. Zato, ker mi
je mar. Nočem, da postanem do pomembnih ljudi postanem brezbrižna. Sem
poskusila in ne gre. Sem le nesrečna in zagrenjena. Jaz ne znam imeti rada
"le malo" ali pa z rezervo. Ko si moj si MOJ. Ja to posledično pomeni
tudi, da sem bolj izpostavljena, a kaj je to v primerjavi z večnostjo? ;) Ob
tem je seveda pomembno tudi zavedanje, da ne morem nadzorovati ravnanja in
čustvovanja drugih. Lahko le svoja in ob tem se zavedati, da se
"stvari" dogajajo. Vsak dan. po svojem urniku, ki pa nujno ne sovpada
z mojim. Tako, da je čim prej potrebno sprejeti dejstvo, da ne moremo zahtevati
od stvarstva, da se vse dogaja takrat, ko mi hočemo tako, kot mi hočemo.
Američani pravijo temu, da je svet njihova ostriga ampak nebi šli v kulinarične
preference. Dejstvo je, da ni. Je pa super če nam kdaj pa kdaj uspe. In da se
tega zavedamo. Ugotovitev te polovice tedna je bila, da je neverjetno ampak, da
smo verjetno ena od prvih generacij v naših družina, ki imamo dejansko možnost
da že pri 20 in
30. vemo, da smo "srečkoti". Da smo blagoslovljeni in da smo lahko
srečni ne glede od zunanjega stanja. Ne glede na partnerja, službo, kredit,
hišo ali količino otrok. Šmentana reč. Dejansko smo lahko srečni. Zapreš oči in
si... srečen. Si predstavljaš ta luksuz... in dejstvo, da generacije in
generacije pred nami tega privilegija niso imele.
Drug del pogovora pa se je vrtel okrog
začudenega spoznanja o obrambnih mehanizmih. zakaj si jih pridelamo toliko? Kaj
nas žene? Predvsem, ko iskreno pogledamo naša življenja. Sogovornici na kavi
sva se predvsem čudili sami sebi. Nihče naju ni mlatil, okoli sebe sva imeli
družine, ki so bile normalne, nikoli brez doma in nikoli lačni etc. Se pravi v
zelo luksuznih razmerah, a vseeno sva se obe obdali s celim arzenalom obrabnih
mehanizmov. Fascinantno. Postavilo se je tudi vprašanje čemu služijo. Da nas
branijo pred nami samimi ali zunanjim svetom in seveda strašno spoznanje, da
nam mehanizmi, ki nam naj bi prihranili bolečino le-to ustvarjajo. Zavili sva
se vanje do mere, ko nama preprečujejo poskusiti in si dovoliti ne uspeti ali
pa uspeti. Kakorkoliže. Pustili sva zatreti tisto navdušenost nad...
vsem!
Neverjetno koliko spoznanj se porodi in
koliko pogovorov se lahko odvija.. hkrati. Multifunkcionalnost v najboljši izvedbi.
