Modrosti nekega pogovora

Imam srečo. Obkrožena sem z ljudmi, ki me razumejo. V moje življenje so jih prinesla skrivnostna pota življenja. Ne bojimo se nastaviti drug drugemu ogledalo, okregati ali pa vzpodbuditi in ponuditi ramo/roko... kar je takrat potrebno/primerno.

Danes je bil eden tistih dni, ko si je M. vzela čas tudi zame in za najine pogovore. In danes je bil pogovor še posebej prepojen z modrostmi. Vsakih 5 minut me je imelo, da bi napisala ugotovitve. No nisem jih. Jih bom pa povzela tu... zato, da ne pozabim in da mogoče pomagajo/pridejo prav še komu. 

• družino si izbereš in nima veze s krvjo;
• najpomembnejša oseba v tvojem življenju si ti, a to še ne pomeni, da si superioren;
• če se postaviš zase še ne pomeni, da si razvajen egoistični smrkavec;
• nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu;
• ne moreš pričakovati, da je tvoj partner/ica tvoj vse. Si mar ti najpopolnejša oseba zanj?
• nekoga imaš lahko rad, a to mu še ne daje pravice, da te prizadane z objestnostjo/nemarnostjo;
• neprimerno je, da naši "zdajšnji" plačujejo za napake naših "bivših";
• obstaja razlika med distanco in begom;
• powerplay je nevarna igra;
• vlagamo v odnose, ki so nam pomembni in hkrati odkorakamo stran od tistih, ki niso vredni našega truda in časa;
• samo zato, ker smo bili vrženi v določenem času na isto mesto nas še ne dela avtomatsko kompatibilne in vredne;
• vedno je potrebno najti ravnovesje med ponižnostjo in vsemogočnostjo, saj se je potrebno zavedati, da nismo ne eno in ne drugo... ego pa je nevarna reč;
• moji strahovi ne smejo bremeniti drugih;
• uspehi in sreča mojih dragih je vredna veliko več, kot lahko izrazim;
• hvaležnost je veliko podcenjen občutek.

Hvala M. življenje brez tebe nebi bilo niti pol tako zabavno/logično. Hvala, ker si navdih in ker spreminjaš življenja... 

Spoznanja ali filozofiski prebliski

V zadnjem času se je zgodilo precej stvari. Tukaj je le nekaj spoznanj brez smiselnega reda...

• nihče ne more živeti namesto tebe in pot/želje/zahteve nekoga drugega niso tvoje in bodo v večini primerov pripeljale le v razočaranje;
• zamera je isto, kot spiti strup in pričakovati, da bo nekdo drug umrl;
• čustvena prtljaga je p*** in jo je veliko težje odvreči, kot se zdi na prvi pogled.... in veliko več škode naredi, kot smo si kadarkoli mislili;
• tisti kateri naj bi te po rojstni pravici sprejeli te ne in te bodo najbolj prizadeli;
• če imaš odprto srce, še ne pomeni, da si lahka tarča;
• če nisi z vsem srcem za, potem si proti;
• če delaš nekaj samo iz dolžnosti je nepravično do tebe in do drugega;
• moje telo je moja stvar in nihče mi ne more vsiliti, da ga zlorabim;
• kako se počutimo navznoter je redkokdaj vidno ljudem okoli nas;
• zasebnost je privilegij, ki ga je potrebno ščititi;
• nikoli se ne opravičuj za svoja čustva;
• če se postaviš zase, še ne pomeni, da ti je za druge vseeno;
• nujen je trening netoksične komunikacije;
• sprejeti ali udati se sta dve popolnoma drugačni dejanji;
• ego je nevarna reč, če se ne boš pazil te bo vedno spravil na kolena;
• ljubezen je potrebno prakticirati najprej na sebi;
• nihče te nikoli ne bo rešil, lahko pa je z drugimi zabavno deliti življenje;
• če celo pot trpiš in preklinjaš, potem cilj ni vreden truda;
• ni res, da so dobre samo stvari za katere se živalsko trpi;
• potrebno je biti navdušen;
• pasivnost/čustvena otopelost/indiferentnost ubija;
• vsak ima svojo pot in svoj način, da pride do svojih spoznanj;
• čustvena stabilnost/trdnost in indiferentnost niso vedno tako različni;
• biti iskren sam do sebe ni najlažja stvar na svetu ampak te bo na koncu vedno rešila;
• smeh in nasmeh je najprej namenjen tebi in šele nato drugim;
• obsesije so lušne reči;
• nihče te ne bo rešil pred samim sabo;
• veš, vedno si vedela;
• centriranje je veliko podcenjeno;
• življenje je polno presenečenj in veselja... ni pa samo to;
• solze čistijo;
• obstaja kritična razlika med počivanjem in lenobo;
• trmoglavost in vztrajnost nista ista vrlina;
• upanje je veliko podcenjeno;
• bodi voljan in glej ter se čudi, saj svet ponuja neverjetno spektakularnosti vsak dan;
• življenje se dogaja zdaj...

Širjenje družine ali rojstva in poroke

Pred mesecem se je poročila sestrična. Sreča, navdušenje in občutek zadovoljstva, ko vidiš da tvoji dragi Žive. So srečni, delujejo, živijo svoje sanje in sanjajo nove. Takoj po poroki nisem mogla pisati o tem, ker bi verjetno zalila tipkovnico od vse razneženosti in solz. Silno sem bila srečna, da sem za D dan uporabila vodoodporna ličila. Navdušujoče je videti ljubljene, ki so srečni. Dih jemajoče je bilo videti kako sta se ženin in nevesta spopadla z vsem kar "ohceti pritiče". Vsem tetam in stricem, običajem in podobnemu. Vesela sem bila, ko sem lahko videla kako funkcionirata kot par in stojita kot eno. Nista pustila, da bi ju organizacija pogoltnila ali pa razdvojila. Navdušena sem bila nad njuno sproščenostjo in tem, da je bil njun dan res njun in ne nesrečen ujetnik običajev in zahtev obeh družin. Bila je fešta, smeh, ples, morje solz sreče in še več srčnih želja.

Priča nevesti je bila njena sestra, ki je bila visoko noseča in je žarela. Sestri, ki sta srečali svoje sopotnike - duši družici, ki sta ju še bolj zbližali. Družinska sreča in blagoslov. "Nadaljevanje dogajanja" je bilo v petek, ko je priča/moja sestrična rodila. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako se družina veča. 

Popolnoma pa me je pretresla moja mama, ki se mi "ni upala" povedat za srečno novico, ker naj bi vedela, da me "take stvari" spravijo s tira. Hvala Bogu je obveščevalna delala bolje,kot dobro naoljen stroj! Nikoli mi ne bo jasno kako naj nebi bila neverjetno vesela za druge, brez bolestne obsesije z mojimi "travmami". Ker nama nikakor ne uspe pri otrocih, pa bi moram vsakega srečnega otroka dojemati, kot opomin/udarec v trebuh/itn? Prosim lepo! Kako naj ne bom neverjetno vesela za novopečenega starša, dedke in babice ter seveda za strice in tete? Sreča drugih je vedno navdihujoča. Sreča se vedno širi, saj v tem je vendar njen namen.

Vesela sem, ker lahko vidim srečo, ki raste. Vsi, ki prihajate v družino (pa če se vanjo poročate ali pa ste vanjo rojeni) bodite pozdravljeni in obilen božji blagoslov. Hvaležna sem, ker ste se nam pridružili! 

Za prihodnost se nam ni bati!

Zgodijo se THE žurke. Pa čeprav na vsakih nekaj let. 

No ena se je zgodila ta teden. Skurjena, z ekstremnim glavobolom sem se pustila odtransportirati moji boljši polovici in isto sesuti prijateljici na žur sredi nikjer. Zakaj? Zato, ker smo obljubili in ker sem želela videt ljudi, ki so me res močno zaznamovali. In seveda, da proslavimo vstop ljudi v Kristusova leta. :)

Ko smo prispeli je bila že noč, a muzika je odmevalo, ljudje so bili razpoloženi, slavljenci veseli udeležbe. Potem pa... KABUM! Ljudje, ki so te vzeli za "svojega", ko si bil najbolj v razsulu in s katerimi si lahko pristen in iskren. Ko lahko iskreno odgovoriš na vprašanja in kjer nikoli ne čutiš potrebe po maski. Bil je večer toplih in iskrenih objemov, nabit s čustvi, srečo, dobro glasbo, smehom, večkrat stisnjenega grla zaradi navala spominov in čustev. Pogovori, ki niso bila le filozofiranja tja v en dan, ampak iskrena vprašanja, ki so bila vprašan z namenom poslušati odgovor. Pogovori v večini niso bila lahkotna kramljanja ampak konkretni pogovori, ki so imeli veliko težo v vsebini in čustvih.

Neverjetno je videt ljudi po 10. letih in ugotovit, da so fantje s katerimi si se res veliko družil odrasli v spektakularne može, ki so zadovoljni posamezniki z družinami, otroci, ki jih obožujejo in življenji v katerih so prioritete jasne. Ko ugotoviš, da se je spremenilo neverjetno veliko, a so hkrati pomembne stvari  ostale.

Nikakor ne morem nehati misliti na ljudi, ki so tako spektakularni. Vem trapasto se sliši, a ko pogledam na življenje z distanco lahko ugotovim, da imam neverjetno srečo. Imela sem čast spoznati neverjetne ljudi, obkrožajo me ljudje, ki so iskreni, lojalni, talentirani, pozorni in z neverjetnim smislom za humor ter trezno glavo. Mladi odrasli, ki so polni optimizma in neverjetnega potenciala.

V kolikor leži prihodnost v rokah teh mladih... se nam ni potrebno bati!

Domneve in izmišljotine

Smešno težko je pisati neiskreno. Mogoče, ker to ni moj stil. Tu se mi ne da "prodajat buč", kot bi rekla Murat in Jose. :) Zato bom danes pisala o včerajšnjem pogovoru, ki me je močno prizadel in razburil. Prav neverjetno je, koliko tem lahko odpre le ena pripomba, en pogovor... 

Včerajšnja tema pri "Miselni klofuti" je bila domneva. In ne bodi ga treba, točno to je bila tema pogovora, ki me je popolnoma razorožil in pretresel. Še vedno ne vem kaj naj si mislim, a sem obljubila, da si ne bom delala popolnoma nobenih scenarijev in ne bom nič domnevala. Veliko stvari domnevamo, brez, da bi se potrudili in potrdili ali ovrgli svojo domnevo. 

O tem sem pisala že večkrat in šele zdaj se dejansko zavedam, kolikokrat nekaj preprosto domnevamo in nato to vzamemo za resnico. Zakaj? Mnogokrat, ker mislimo, da mi že vemo kaj je res in kaj ne, spet drugič se nam ne ljubi preverjati spet tretjič, ker nas je strah dejanske resnice. Dopustimo si, da živimo v laži, razen če nimamo strahotne sreče, da nas resnica dejansko brcne v rit. Takrat ugotovimo, da ne vemo ničesar. Takrat imamo samo dve možnosti. Prva je, da se podrgnemo po riti in živimo naprej v blaženi laži ali pa zavihamo rokave, zrušimo kar smo "pridomnevali" in začnemo znova, a drugače. Ne domnevamo, ampak se prepričamo. Dopustimo si dvomiti in dovoliti drugim, da povedo svoja mnenja, si dovolimo, da občutimo nova čustva. 

Sreče, ljubezni in razumevanja je za vse dovolj. Vedno jih bomo dobili, kadar jih bomo potrebovali, a le, če bomo prvi zbrali pogum in ga razdali in se s tem odprli. Stopili iz svoje "cone udobja" in najprej mi spoštovali, ljubili in bili strpni. Šele takrat bomo mogoče pripravljeni, da se to začne dogajati tudi nam.

Ženski večer

Včeraj je bil večer s puncami. Partnerje in otroke smo pustile doma oz. jih deportirale v tujino in se dobile, da proslavimo... marsikaj! Ženski večeri so posebni obredi, ki se vedno začno z zamujanjem in obilo pogovora, smeha in pa občutkom pripadanja.

Vedno znova me preseneti kako različne, a hkrati podobne smo si. Naše prijateljstvo je posebno in tisto, ki se ne izoblikuje zaradi nuje, ampak zaradi večstranske privlačnosti. Da ne bo pomote, to niso večeri v smislu Seksa v mestu in tudi teme niso podobne, nas pa vsekakor druži pripadnost, zvestoba in iskrena želja, da bi bile srečne in zadovoljne. Iskreno rečeno, se ne slišimo vsak dan. Mine tudi mesec, ko se ne slišim s katero od njih. Ne brskamo po kotičkih, ki jih druga ni pripravljena deliti. Spoštujemo se in cenimo zasebnost.  Ni več nuje po tem, da se slišimo vsak dan in da premlevamo vse kar se nam je zgodilo. Premlevamo dogodke, občutke in stvari, ki so nam pomembne. Ne potrebujemo pretresanja dnevnih dram.

Vse, kar želim jaz vedeti je, kako so moje punce in ali lahko kaj pomagam. Zadovoljna sem, ko jih objamem, se z njimi nasmejim. Jasno mi je, da so to ženske s katerimi se bom postarala, jim zaupam in jih cenim. Vem, da bodo tam, ko jih bom rabila, pa čeprav le za objem. Življenje je veliko boljše z njimi.

In smo nazaj na odnosih. Nič ni zgrajeno v momentu, ampak zahteva odločnost, čas in potrpljenje ter seveda iskrenost. In nič ni tako zadovoljujoče, kot ljudje, ki nas obdajajo, nas poznajo in nas imajo iskreno radi. Odnosi so hkrati največje breme in največja radost. Blagoslovljena sem in se tega zavedam.

Večer s puncami me vedno znova opomni na to, kaj vse smo že preživele skupaj. Ob tem se vedno znova zavem, kako neverjetno potovanje je življenje. Srečni smo lahko, da smo tu!

Nasmeh na dan...

Pred dnevi me je nekdo vprašal: "Kaj te žene v življenju?" In nisem imela enoznačnega odgovora. Malo mi je vzelo sapo.. in postavilo se mi je vprašanje: "Kaj me ne?" Dejstvo, da je življenje res nekaj posebnega, spektakularnega in kar kliče po nasmehu.

In prav to vprašanje je včeraj sprožilo dolg pogovor z mamo. Zakaj je življenje navkljub miljonim stvarem, ki nas bremenijo, in povzročajo bolečino in skrb, tako zelo neverjetno?

Razlog za to verjetno tiči v dojemanju sebe in sveta okrog nas. Ne ni vse sonček in uživancija, dejansko ni. Toda vseeno je marsikaj lepo in nam prinese nasmeh na obraz, če mu le pustimo. Če se sprostimo in pustimo drugim živeti, a hkrati najprej poskrbimo za svoj svet, svoje življenje in ljudi, ki so nam pri srcu. To daje občutek posebnega zadovoljstva. In prikliče nasmeh... V momentu, ko se nasmehnemo kar tako je dan lepši, je naše življenje lepše.

Razlog za različno dojemanje istih dogodkov je verjetno v pogojen s psihološkimi in osebnostnimi komponentami, toda marsičesa se da priučiti, predvsem tolerance. Saj ravno iz nestrpnosti izhaja res veliko nejevolje, sporov in sovraštva.

Ne govorim tu o temu, da je potrebno sprejemati, dopuščati in odpuščati vse. Bodimo reali, le redki so tega zmožni in nisem duhoven guru, ki pozna rešitev človeštva. Toda vseeno menim, da je ogromno nestrpnosti zaradi banalnosti in hinavščine.

Se kdaj vprašaš kolikokrat si otežiš in zagreniš življenje z nepomembnimi stvarmi in opravki? Kolikokrat ti nepomembnosti kradejo čas s tvojimi dragimi? Kdaj si nazadnje objel tvojega dragega/drago? Kdaj si nazadnje staršem povedal, da jih imaš rad? Si prijateljem že kdaj povedal, da jih imaš rad?

Kolikokrat bi lahko to storil, če bi bil bolj popustljiv do drugih in do sebe? Kolikokrat bi se lahko nasmejal ali nasmehnil, stisnil dlan, poslal poljub in dal objem... pa ga nisi?