Bilanca

Vsako leto se neizmerno veselim zime. Razlogov za to je seveda več. Nikakor ni zanemarljiv upočasnjen tempo in priložnost za refleksijo. Letos nisem imela te sreče. Časa za refleksijo, ki bi bila uravnotežena in izvedena s spodobno distanco tako rekoč ni bilo. Je le reakcija na brutalno leto.
Odraščala sem z idejo, da bomo v določenem življenjskem obdobju bolj gotova, trdnejša, bolj čuječa. V najbolj naivni fazi z idejo, da bom takrat dovolj. Kar prinaša to leto je spoznanje, da nobeno leto, nobena distanca ni dovolj.
V bolj ciničnih momentih pomislim, da je v resnici smešno, da se sploh še trudim, namesto, da bi vrgla roke vznak in odšla. Pa mi vsa tista presneta krščanska pohlevnost ne da. Potrebno je prevzeti levji delež krivde. Letos sem v najšibkejšem momentu udarila po mizi in se postavila zase. Postavila za moje drage, za odnose in konec koncev tudi zase. Sramota! Kako si drznem?!! Sebičnica!
Na točki refleksije letošnjega leta se sprašujem kako je možno, da je stanje tako katastrofalno? Kako je možno, da sem dovolila, da je dresura uspela. Da je navihan duh klonil v popolno udajo. Da le nastavim drugo lice, se zahvalim za ostre besede in umaknem.
Mogoče je pravi mali blagoslov, da nimam časa za refleksijo.
Sovražim 2017.

Ko ni prave poti

Življenja ne moremo živeti namesto drugih in prav tako drugi ne morejo živeti namesto nas. Ne glede kako se trudijo. To dobro vedo vsi, ki se spopadajo z umirajočim družinskim članom. Ne moremo prevzeti trpljenja nase. Ni naše življenje/naš križ. Nas (le) razjeda, ko vidimo kako se razblinja še zadnja možnost stabilizacije in potencialne ozdravitve. To je naše breme.

Vedno znova se sprašujem kaj je prav. Spoštovati želje umirajočega in ga gledati kako hodi po poti samo destrukcije ali pa poseč v situacijo in igrati stražnika, motivirati, preprečevati ... 

In potem je tu še kup drugih vprašanj. Kako ne razpadeš takoj in zdaj? Kako zajeziti, da ti ne spolzi ta bolečina v vse kotičke življenja. Kako zajeziti, da ti ne preplavi ves bit? Lahko to situacijo sploh označimo in mirno postavimo na polico? Kako in kdaj si lahko najboljša verzija sebe; da pomagaš in spoštuješ, a hkrati ne razpadeš na nerazpoznavne kosce...

Dvomim, da obstaja odgovor. Preveč je spremenljivk. Še posebej hudo je, ker smo obsojani "od zunaj". Vsi, ki gledajo situacijo od zunaj vedo kaj je prav in kaj ne. Vedno si obsojan. Za kar si storil in za tisto, kar nisi. In VEDNO moraš biti hvaležen za vse zajedljive komentarje, bodice in v nasvete zavite žalitve. 

Že dolga leta me spremlja nasvet, da je potrebno živeti tako, da kasneje ne obžalujem. Lažje reči, kot storiti. V enačbi vendar nismo sami in umik je včasih edini način, da se zavarujemo pred popolnim razblinjenjem. In umik je največji kamen spotike. Ko se trpi po tihem, postanejo ljudje nervozni. Zakaj ni drame, kričanja in posipanja s pepelom? Kje so solze? Zakaj si tiho? Kje je šov? 

Ne, ni pravega načina. Niti ni upanja na pomiritev.

Ko lastna kri spregovori

Včasih se zgodi. Ko mi je ponovno povedano kdo sem in kam sodim. Človek kar pozabi. Te besede so bile del nočnih mor in za katere sem ob dnevni svetlobi mislila, da so le del dramatizacije in da se z mano igra moja domišlija. Pa se ni. V soboto so ponovno oživele, dobile obliko, dobile usta, ki so jim dale glas in tako dale na plano. A ne ponoči, ampak v neokrnjeni naravi, osvetljeno s soncem... in postalo je jasno, da edina možna pot je pot, ki vodi stran. Bilo je dovolj. Dovolj je bolelo in ne dovolim več, da se zaprem le zato, ker me moja kri ne priznava, ker moja kri ve kako stojijo stvari. Prav, oni imajo svojo resnico in jaz svojo. Ne bom se več trudila in opravičevala svoj obstoj. Dovolj. Ne, to ne pomeni, da ne bo poplave slabe vesti, a sedaj je motivator drugje. Nič več kletke in sklonjene glave. Nič več iskanja zavetja in ponižnosti. Dovolj je bilo. Sedaj je čas zame in za moje ljubljene. Ne bom se več prilagajala zato, da bom pripadala. Moja oblika je moja in oni so dobrodošli v mojem svetu, a ne pod njihovimi pogoji.

Smešno. Krute besede, ki so zarezale po še nezaceljenih ranah do srca, so hkrati prerezale vezi in okovje, ki me je držalo. Lepo je ponovno videti svet in zadihati. Zanimivo, da sploh nisem vedela, da diham le na pol. Da vseskozi zadržujem dih, da si vseskozi krivim hrbet za vsaj priznanje, če že ne za sprejemanje. Dobila sem priznanje. Priznanje o tem, kaj sem po mnenju moje krvi. Lena, nehvaležna, nesposobna in parazitska. Prav. Žal mi je, da morajo to videti in doživeti, saj sem njihovo potomstvo. Hvala Bogu niso stavili le na enega konja. Oni prvi teče tako, kot je prav. Vesela sem zanje. Da le življenje ni popolno razočaranje. Moja pot pa gre, spet hvala Bogu, drugam.

Hvaležna sem za spoznanja, pa iz katerihkoli ust že pridejo in kamorkoli že zarežejo. Hvaležna sem za ponovni vdih in odprte oči. 

Modrosti nekega pogovora

Imam srečo. Obkrožena sem z ljudmi, ki me razumejo. V moje življenje so jih prinesla skrivnostna pota življenja. Ne bojimo se nastaviti drug drugemu ogledalo, okregati ali pa vzpodbuditi in ponuditi ramo/roko... kar je takrat potrebno/primerno.

Danes je bil eden tistih dni, ko si je M. vzela čas tudi zame in za najine pogovore. In danes je bil pogovor še posebej prepojen z modrostmi. Vsakih 5 minut me je imelo, da bi napisala ugotovitve. No nisem jih. Jih bom pa povzela tu... zato, da ne pozabim in da mogoče pomagajo/pridejo prav še komu. 

• družino si izbereš in nima veze s krvjo;
• najpomembnejša oseba v tvojem življenju si ti, a to še ne pomeni, da si superioren;
• če se postaviš zase še ne pomeni, da si razvajen egoistični smrkavec;
• nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu;
• ne moreš pričakovati, da je tvoj partner/ica tvoj vse. Si mar ti najpopolnejša oseba zanj?
• nekoga imaš lahko rad, a to mu še ne daje pravice, da te prizadane z objestnostjo/nemarnostjo;
• neprimerno je, da naši "zdajšnji" plačujejo za napake naših "bivših";
• obstaja razlika med distanco in begom;
• powerplay je nevarna igra;
• vlagamo v odnose, ki so nam pomembni in hkrati odkorakamo stran od tistih, ki niso vredni našega truda in časa;
• samo zato, ker smo bili vrženi v določenem času na isto mesto nas še ne dela avtomatsko kompatibilne in vredne;
• vedno je potrebno najti ravnovesje med ponižnostjo in vsemogočnostjo, saj se je potrebno zavedati, da nismo ne eno in ne drugo... ego pa je nevarna reč;
• moji strahovi ne smejo bremeniti drugih;
• uspehi in sreča mojih dragih je vredna veliko več, kot lahko izrazim;
• hvaležnost je veliko podcenjen občutek.

Hvala M. življenje brez tebe nebi bilo niti pol tako zabavno/logično. Hvala, ker si navdih in ker spreminjaš življenja... 

Širjenje družine ali rojstva in poroke

Pred mesecem se je poročila sestrična. Sreča, navdušenje in občutek zadovoljstva, ko vidiš da tvoji dragi Žive. So srečni, delujejo, živijo svoje sanje in sanjajo nove. Takoj po poroki nisem mogla pisati o tem, ker bi verjetno zalila tipkovnico od vse razneženosti in solz. Silno sem bila srečna, da sem za D dan uporabila vodoodporna ličila. Navdušujoče je videti ljubljene, ki so srečni. Dih jemajoče je bilo videti kako sta se ženin in nevesta spopadla z vsem kar "ohceti pritiče". Vsem tetam in stricem, običajem in podobnemu. Vesela sem bila, ko sem lahko videla kako funkcionirata kot par in stojita kot eno. Nista pustila, da bi ju organizacija pogoltnila ali pa razdvojila. Navdušena sem bila nad njuno sproščenostjo in tem, da je bil njun dan res njun in ne nesrečen ujetnik običajev in zahtev obeh družin. Bila je fešta, smeh, ples, morje solz sreče in še več srčnih želja.

Priča nevesti je bila njena sestra, ki je bila visoko noseča in je žarela. Sestri, ki sta srečali svoje sopotnike - duši družici, ki sta ju še bolj zbližali. Družinska sreča in blagoslov. "Nadaljevanje dogajanja" je bilo v petek, ko je priča/moja sestrična rodila. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako se družina veča. 

Popolnoma pa me je pretresla moja mama, ki se mi "ni upala" povedat za srečno novico, ker naj bi vedela, da me "take stvari" spravijo s tira. Hvala Bogu je obveščevalna delala bolje,kot dobro naoljen stroj! Nikoli mi ne bo jasno kako naj nebi bila neverjetno vesela za druge, brez bolestne obsesije z mojimi "travmami". Ker nama nikakor ne uspe pri otrocih, pa bi moram vsakega srečnega otroka dojemati, kot opomin/udarec v trebuh/itn? Prosim lepo! Kako naj ne bom neverjetno vesela za novopečenega starša, dedke in babice ter seveda za strice in tete? Sreča drugih je vedno navdihujoča. Sreča se vedno širi, saj v tem je vendar njen namen.

Vesela sem, ker lahko vidim srečo, ki raste. Vsi, ki prihajate v družino (pa če se vanjo poročate ali pa ste vanjo rojeni) bodite pozdravljeni in obilen božji blagoslov. Hvaležna sem, ker ste se nam pridružili! 

Prepiri in njih posledica...

Smešno kako pogosto se mi zgodi, da pišem o nečem in potem KABUM! iz nenada prileti en cunami za drugim. :) No danes ne morem govoriti o onih "ta lušnih". 

Kako se spoprimeš s situacijo, oz. kako se spopimeš z odnosom z osebo, ki bi ti po svojem izvoru morala biti neizmerno blizu, morala bi ti biti skala. Dejansko pa se vsa komunikacija s to osebo spremni v prepir. Vedno znova prileti vate neizmerno veliko očitnkov, udarcev in zaničevanja. Verjetno jih je precej upravičenih, a vseeno jih je mnogo izmed njih krivičnih, obsojajočih in z namenom povzročiti bolečino. V meni to sproži željo po vrnitvi; se pravi sistem "oko za oko". A tega nočem. Nočem biti tisti, ki meče in mlati nazaj. Rada bi bila tisti, ki čuti in reče:" Žal mi je, da sam v sebi čutiš toliko sovraštva in gneva, da vidiš v drugih le slabo in da imaš takšno željo prizadeti. Žal mi je zate."

Noro je, da veš vse to, a ko se znajdeš sredi vsega tega, te potegne. Ampak ugotavljam, da je rekupacijska  doba vse krajša. Manj boli in hitreje se distanciraš. To pa v nobenem primeru ne pomeni, da te ne vrže iz tira in da se ne počutiš napadeno, ranjeno in prepadeno.

Pred dnevi sem prebrala zapis, ki govori o tem, da je ključno, da izbiramo pot miru. In nikakor se ne morem znebiti vprašanja: "Kaj je to pot miru?" Da ne odreagiraš? Da pustiš, da gre mimo? Da pobiraš vse drobtinice, ki prilete v tvojo smer? Ali pa je izbiranje poti miru, izbiranje poti, ki ohranijo mir V tebi?

Mnogokrat pomislim, da bi bilo življenje veliko lažje ako me ti spori nebi tako ranili in se me tako dotaknili; a hkrati vem, da bi bila manj občutljiva za bolj subtilne stvari, ki se mi dogajajo v življenju. Življenje bi bilo manj barvito, manj jasno. 

Kar je lahko spoznanje dneva je, da mi ni vseeno. Ni mi vseeno za tistega, ki mi sesuva življenje že od ranih let, namesto, da bi bil moja skala. Prav tako pa mi ni vseeno zame. Hočem biti boljša oseba. Hočem biti v oporo in želim biti tista, ki bo šla preko tega. Hočem biti tista, ki bo prinašala spravo in mir in ne, da sem podobna tistemu, ki meče očitke in zlivala sranje po vsakemu, ki bo slučajno prišel mimo.

Trenutno pa poskušam biti tista, ki se obdrži nas vodo in se z vsemi močmi trudi, da jo ne potegne pod vodo zamere, bolečih spominov in očitkov. Nočem iti nazaj! Hočem NAPREJ!

Spoznanja

Po skoraj celotedenski odsotnosti spet nazaj. V tem času se je zgodilo precej stvari. Izmed vseh pa najbolj spoznanja:

1. Določenih ljudi ne more pokvarit niti družba niti družina. 

2. Proti nekaterim stvarem se nima smisla boriti, ampak se jim raje umaknemo in se z njimi ne obremenjujemo. 

3. In predvsem, da določenih stvari ne morem razumeti. 

Ne razumem kako prostovoljno posežeš po pasivnosti. kako rajši izbereš pasivno vegetacijo, kot pa aktivno udeležbo pri dejanju, ki bo v pomoč tvoji družini. Ne razumem zakaj si nekateri ljudje predstavljajo, da je opravičljivo, da ignorirajo ponujeno roko. Ne razumem kako ljudje ignorirajo in to celo "razumsko" argumentirajo.

Vem, da ne vem vsega. Vseeno sem mnenja, da so mi nekatere stvari jasne. Jasno mi je, da je potrebno stopiti skupaj. Jasno mi je kdaj je potrebno pomagati in presneto jasno mi je, da je ego velika stvar, ki večkrat uničuje kot pa rešuje življenja!

Ob tem pa mi je jasno tudi kdaj v naša življenja stopijo ljudje, ki nam spremenijo življenja. Sanje se uresničujejo in čudeži se dogajajo. Vsak dan, če si jih le dovolimo videti.

Ni vseeno kje si, niti ni vseeno kam greš!

Danes nisem pisala ob svojem običajnem času, ki je namenjen le meni, blogu in kavi. Včeraj se mi je namreč zgodilo nekaj, kar me je prestavilo za približno 15 let nazaj, v moja najstniška leta. Odreagirala sem enako in to me je še veliko bolj šokiralo. V glavi mi je odmeval le vprašanje: "Ali se nisi nič naučila?!?"

Načeloma občutek izdajstva kanček otopi po prespani noči in pogovoru. V trenutnem primeru pa ni. Tako me je že sama misel na vse skupaj tako zaposlovala, da nisem imela poguma spustiti prstov čez tipke in popolnoma zblefirati zapis. Ne zdi se mi pošteno, ne do mene in ne do vas.

Tako sem se danes, ob mučenju mete in paradižnika, spomnila na blog, ki sem ga pisala nekaj časa nazaj. O tem, kako nismo odgovorni za čustva drugih. Tako me je prešinilo. Nihče drug ni odgovoren za moja čustva, le jaz. Sama sem odgovorna za to, da me dejanja drugih prizadanejo. Sama se moram spopasti z njimi. Takoj, dejansko takoj sem s epočutila bolje. Postalo mi je jasno kje sem in kje stojim. Nočem biti več boksarska vreča za družinske spopade. Kdo je s kom in kdo je z drugim. Niti si ne dovolim več, da se hodi po meni. Bilo je dovolj. Sprejemam njihova dejanja. Dejansko ne pričakujem, da me bodo razumeli, a upam, da bodo vsaj spoštovali moje odločitve.

Dejansko je tako pri skoraj vsem v našem življenju. Ničesar ne moremo ne zahtevati in ne pričakovati, vsaj od drugih ne. Vedno pa lahko nekaj pričakujemo od sebe. Zase je potrebno postavljati nove cilje, nove avanture. Ni vseeno kje si, niti ni vseeno kam greš.

Vsak dan je odločitev in z vsakim dnem si lahko bližje svojemu boljšemu jazu. Enostavno ne dovolim si več, da bi me moja razočaranost in bolečina povlekli navzdol. Vsekakor si dovolim, da jih občutim, a jih prav tako z veseljem izpustim. Nič več ne bom odgovorna za dejanja in brezobzirnost drugih. 

Odrešitev nikoli ne pride čez noč. Olajšanje pa lahko. Poskusi se tega spomniti naslednjič, ko te nekdo spet razočara. Lahko se obrneš proti njemu/njej in jim zameriš vsa njihova dejanja in besede. Lahko pa jih enostavno sprejmeš in vidiš življenje v svetlejših odtenkih. Poskusi! Ni potrebno, da te potegnejo s sabo. Pojdi po poti, ki si si jo izbral. Srečno!

Kako obstati ob razpadu tvojih dragih

Tako zelo enostavno je deliti nasvete. Še posebej, če se tebe ne tičejo. Najboljše so mi, ko ljudje rečejo: "Če bi bil/a na njegovem/njenem mestu, bi ravnala popolnoma drugače!" Mmmmhmmmm. Ampak to na stran.

Težko se je spoprijeti z življenjem, ko si popolnoma nemočen. Opazuješ osebo, ki je del tvoje družine in jo imaš rad, kako propada in se uničuje. Deloma po volji narave in deloma po svoji volji. V razloge se ne morem več spuščati, niti ni to moja stvar. Kar pa je moja stvar, je opazovanje in čutenje skozi kakšen pekel vleče to celotno družino. Navkljub razčiščenim dejstvom in realni percepciji smo vsi prizadeti in nemirni. Nikoli ne vemo, kaj prinaša dan. Vseskozi smo na trnih in vseskozi v dilemi.

Kako enostavno je deliti nasvete in vedeti vse! Kaj pa storiti, ko vidiš, da ne moreš pomagati, ko ne veš niti ali s svojim stanjem ob strani pomagaš ali škoduješ. Ko se zavedaš, da je treba najprej zaščititi sebe, a hkrati veš, da nima smisla, ker si pregloboko v vsem skupaj. Ampak vse skupaj se bo že uredilo. po kakršnikoli poti že.

Ne plaši me izčrpanost, tako fizična, psihična kot tudi energijska. Trenutno me je najbolj strah dejstva, da je vse šele začetek. Navkljub vsemu, kar smo že preživeli, je to vse zgolj le uvertura. A ob tem in z zavedanjem kaj še prihaja me je strah, da se mi bo zaradi udeleženosti v sesuvanju, sesulo še moje življenje. Sliši se sebično in kot da pretiravam, a to vidim in čutim. Če sem se česa naučila je to ostati iskren sam s sabo. Zaupanje se močno okrni, a navkljub vsemu je nujno, da preživiš. Čustven vrtiljak pa je neizogiben.

Kaj pa si zamerim? To, da mi poči ob popolnoma nepravih trenutkih. In doleti običajno najmanj krive. In to ni prav. Tako vse kar mi je v tem momentu smiselno je, da se okrepim in še bolj ukoreninim, saj vidim, da je pred mano še močno razburkan čas, ki bo zahteval vsak moj atom moči in prizemljenosti...

Ni drugega, kot: "Naprej! V boj!" vse z zavedanjem, da sem točno tam, kjer moram biti, za tiste, ki me potrebujejo. Vse kar se lahko reče Stvarstvu je: "Hvala, ker sem in izpolnjujem svoje poslanstvo." Nikoli ne smem pozabiti, da mi nikoli ne bo naložen težji križ, kot sem ga sposobna nositi... Nikoli pa noben ni rekel, da bo lahko! ;)

Obremenilni odnosi

Ste se že kdaj zalotili z občutkom naveličanosti v odnosu? Ko enostavno ne morete in nočete več vlagati energije v določen odnos. Kaj botruje temu, je verjetno v vsakem odnosu drugače, a verjetno imajo skupni imenovalec v občutku prevaranosti in razočaranja. Odnosa nikoli ne more graditi le ena stran, to je jasno. Prav tako je jasno tudi, da je življenje polno preizkušenj. Mnogokrat niti ne vemo, kaj se dogaja v glavi in duši ljudi okrog nas. In tako kaj hitro obsojamo brez, da bi si dovolili odpreti se in dojemati občutke. 

OK sliši se popolnoma abstraktno-trapasto in newagevsko, ampak če pomislite, ravno z osebami s katerimi imamo slab odnos se običajno zapremo v svoj oklep. Obrambni mehanizem. S tem ni nič narobe in hkrati vse. Logično je, da se zaščitimo, a hkrati s tem preprečimo kakršenkoli napredek pri problematičnem odnosu. Ko se vsak utrdi na svojih okopih in samo cvili na drugega. Tako se je potrebno odločiti ali se zavestno oddaljimo od odnosa in energijo posvečamo drugim odnosom in sebi ali pa se izpostavimo in ponudimo roko. Se odpremo in tvegamo popoln polom ali pa novo prebujenje odnosa, ki nas utruja in teži. 

Nikoli ni enoznačnega odgovora. Vedno je le kombinacija izkušenj, osebnosti, nivo rizika in trenutnega počutja. Ko pa v to mešanico dodamo še čustva in pretekle zamere dobimo neverjetno smrtonosno kombinacijo, ki postaja s časom še nevarnejša. Potrebno je pokazati pripravljenost in rešiti, kar se rešiti da, če vam je to seveda v interesu, ali pa enostavno izpustiti. V kolikor ohranjamo status quo, nas bo le-ta pokončal.

Imej se dovolj rad, da se rešiš, preden te potegne navzdol. Srečno!

Svet se ne vrti okrog nas!

Zadnje čase precej razmišljam kako ravnati v situacijah, v katere sem porinjena. Po nekaterih teorijah sicer sami odločamo v kakšnih zadevah bomo sodelovali in kje ne, ampak včasih se mi zdi, da se vseeno zgodi, da enostavno moramo odigrati svojo vlogo. In tako me v zadnjem času najbolj zaposluje razmišljanje o tem kako ravnati in sprejeti drugega, pa čeprav se sploh ne strinjaš s tem kar počne oz. kako to počne. Kaj storiti, da ne poslabšaš zadeve ampak, da ublažiš trenja in se hkrati ne znajdeš "med nakovalom in kladivom".

Tako sem dobila zanimiv nasvet, ki se je glasil: "Nehaj jemati vse tako osebno!" Sliši se smešno, ampak, ko nasvet pogledam od blizu je res. Izbruhi sodelavcev, družinskih članov, jeza trgovke ipd. nimajo pravzaprav nič opraviti z mano, so le posledica njihove reakcije na stvari, ki se jim dogajajo v življenju. Bolje, ko poznamo osebo, njihovo osebnost in vse ostalo, lažje razumemo zakaj reagirajo tako kot reagirajo. Zakaj se razburjajo, jokajo, so besni ipd. In če sem iskrena v večini primerov res nima nič opraviti z mano. Tako se veliko lažje spoprimemo s situacijami. Ko lahko prepoznamo kdaj je nekaj res osebnega in kdaj je zalučano proti svetu na splošno. Ob tem se otresemo tudi bremena čiščenja razdejanja za drugimi. Pomagaš, ko si za to naprošen in ne poskušaš rešiti ljudi pred njimi samimi. Nesmiselno ubijanje in potrata časa. 

Šele, ko ugotoviš, da so le besede zalučane v nemoči ali pa vržene v svet zato, da se lažje zadiha. Ko dojamemo to veliko manj zamerimo in se naši odnosi veliko bolj sprostijo. Dejansko bi bilo veliko manj navlake in kolateralne škode, če bi bili ljudje iskreni. Najprej sami s sabo in nato še z drugimi. Ko se nebi počutili tako ranljive in krhke ampak v vsej iskrenosti, navlaka le povečuje krhkost in negotovost. 

In potem vse apliciram nase. Ja pa ja de! Jaz, kot poosebljena mirnost in vse skupaj... ali pač. Ampak se trudim. Majhni koraki baje pripeljejo daleč. Nasveti so dobri in olajšujejo stanje. To pa je že veliko. Mogoče pa je sedanje stanje najboljše, kar se nam je lahko zgodilo, kdo ve?

Kaj s sabo prinaša obsojanje?

Ne morem verjeti! Ravno takrat, ko rečem: "V redu je! Dihaš in sprejemaš..." Takrat prileti v moj poštni nabiralnik vprašanje dneva, ki se glasi: "Koga ali kaj obsojaš?" In se spet zgodi cela eksplozija v glavi. Ko dejansko ugotoviš, da to vseskozi počneš. Obsojaš državo za visoke davke in vsesplošno nezadovoljstvo. Obsojaš cerkev za nizko moralo, obsojaš lokalne oblasti za slabo razvitost in razbitost naselij, obsojaš sočloveka za cel kup stvari, obsojaš družinske člane ... Nikakor nismo racionalni pri svojih obtožbah. Skačemo vse povprek in bruhamo ogenj in zlivamo gnojnico.

Si se že kdaj vprašal zakaj vse to sploh počneš? Delaš sam kaj drugega? Sprejemaš del svoje odgovornosti ali pa je velik del obtoževanja dejansko zraslo iz lastnega nezadovoljstva s samim sabo? Z neznožnostjo sprejemanja ljudi takšnih kot so?

Pa si se kdaj vprašal kaj povzročaš s svojimi obtožbami? Se zavedaš, da lahko prav s tem prispevaš k širjenju nestrpnosti, nerazumevanja in ne sprejemanja. Kdo ti daje pravico, da obsojaš? Nimaš je! Imaš pravico do svojega mnenja, a tudi to je precenjeno, saj mnogokrat niti ne pomislimo zakaj streljamo vse naokoli. Vpliv imaš le na svoje misli in odzive na vse tisto kar prinaša življenje. In s tem lahko spreminjamo življenja ljudi okrog nas in s tem svet.

Si kdaj pomislil kaj bi se zgodilo če bi dejansko namenil konstruktiven nasvet, ki nebi bil zavit v žalitev? Kolikokrat si želim, da bi se ujela. Kolikokrat zamerim, da se me obsoja, ker poskušam nekaj novega, ker nočem trobiti v isti rog. Ne rečem, da je s trobljenjem v isti rog kaj narobe. Nikakor, seveda pod pogojem, da čutiš da je to to, da se s tem lahko poistovetiš. Nikakor pa se mi ne zdi prav v primeru, ko čutiš, da ni OK pa se vseeno podrediš. Takrat umre del tebe.

In ravno s to zamero/obsodbo se podre vse skupaj. Tukaj se mi v misli prikrade Tricijin (Your Joyologist) nasvet oz. njen življenski moto: "Holding space!" Enostavno ni drugega, kot da si in pustiš, da pljuska čezte. Brez zamere in potrebe po "nasvetih". Enostavno samo si, ko te ljudje potrebujejo. S sprejemanjem se revolucija šele začne... 

Človek obrača...

Redkokdaj berem svoj blog. Ko ga napišem in mislim, da je čas za objavo, ga objavim in to je to. Vem, da bi mi krvavo prav prišla lektorska roka, a mislim, da ni fer, da s tem obremenjuje koga od prijateljev. Velikokrat se spotaknem ob določene tekste, ki me nagovore, dogodke, čustvena stanja, karkoli. 

V zadnjem času se družina spopada s precej resnimi težavami, ki vplivajo na vse in nas precej intenzivno pretresajo. Včeraj zvečer je bil tako sklican "nujen sestanek" in pretreslo me je kako zelo smo prizadeti. Kako ravnanje in težave enega člana vpliva na vse ostale. Ta, ki to počne pa deluje popolnoma neprizadeto in se obnaša, kot samostojen otok.

Strahotno je, ko pomislim kako zelo je morala resnica in dejansko stanje prizadeti sestro. Sama sem sesuvanje opazovala zadnjih 10 let od blizu, ona pa ne. Hvala Bogu za 10 let podaljšanih iluzij, a tudi te so se včeraj sesule. Vse skupaj je presenetilo tudi mene. Mislila sem, da sem se vseeno dovolj "stabilizirala", vsaj kar se tiče te dotične zadeve, pa vidim, da ni tako. Stanje je boljše, kot pred leti, nikakor pa nisem neprizadeta. Kako neki, ko gledaš človeka, ki ti je včasih pomenil vse, kako se uničuje in umira. Kako gnil občutek je, ko veš, da se pričakuje od tebe, da boš pomagal in rešil zadevo, a hkrati v sebi vem, da mi ne pusti blizu in bi moje vmešavanje prineslo zgolj več gorja.

In ob tem se zavem, da to nima nobene veze z mano, to je njegova bitka. On se bori s sabo za svoje življenje. Vse vzvode ima v svojih rokah, a dvomim, da bo izbral pot, ki bi ga lahko rešila. Se sliši črnogledo? Mogoče. Vseeno pa je že prevečkrat bilo tako. Seveda upam na najboljše, a hkrati se zavedam realnega stanja, ki je tokrat nepredstavljivo slabše in bolj resno. Kako kruto se igra usoda z nami. Tako si besno želim ostati pozitivna in zaupati. 

In spomnim se starega reka: "Človek obrača, a Bogu obrne!" Srčno upam, da On obrne...

Družinski pretresi

Prejšnji teden se je zgodilo precej stvari, ki so bile precej zanimive in so prisilile ljudi, da so pokazali svoje prave barve. Tukaj mislim predvsem na družino, še posebej po tistem, ko sem pustila, da sem bila ponovno zmanipulirana in sem bila pod preobleko "osebe za podporo" postala oproda in nekdo, ki je bil nekje, da so se vsi drugi zaradi tega počutili bolje. A moja prisotnost dejansko ni koristila nikomur.

In ob tem se mi je porajalo več vprašanj. Med drugim tudi, kako je možno, da se še vedno pustim, da družina manipulira z mano? In ali je moje dojemanje situacije res tako zelo brezčutno in nehčerinsko. 

Poln pehar imam, da me izsiljujejo in manipulirajo z mano. Dejansko sem šla čez to, da se sprašujem kako je možno, da tisti, ki bi te že po rojstni pravici "morali imeti radi" praktično ne priznavajo tvojega obstoja, oz. ga takrat, ko njim to ustreza. Noja v vsakem primeru sem ugotovila, da naredim določene stvari, ki se pričakujejo od mene ampak kaj več, kot avtomatsko, ne grem skozi postopke. Preneham biti starš svojim staršem. V kolikor je želja po vzpostavitvi odnosa bo potrebno presneto več, kot le malo solzic in sfentana jetra. Predolgo ste me imeli za norca.

Ob vseh dogodkih preteklega tedna se je pokazalo tudi kako bo če se zgodi kaj kar bi pretreslo širšo družino. Pokazalo se je kdo "stopi skupaj" s kom. Nisem bila presenečena, je pa vseeno bolelo. Ker se niti ne vpraša ampak se samo odločijo in potem izvajajo nezaslišan pritisk na vse okoli sebe le da dosežejo svoje. Seveda ob tem ne priznavajo pogleda druge strani Nikakor ne presenetljivo, a vseeno neprijetno.

V vsakem primeru je potrebno razumeti, da želim vsem vse najboljše in za to molim in upam, a hkrati... hkrati vam dajem jasno na znanje, da se je vaša nadvlada končala. Nič več. Boj egov izvajajte drugje in pustite mene pri miru.. seveda to velja tudi za vse vaše komentarje in "oh tako zelo dobronamerne" komentarje.

Ob tem vsem, ki kdaj molite po posebnem namenu priporočam v molitev očeta... noja vsekakor se spomnite vsaj svojih staršev. 

Poroka sezone!!

Pa je bila še ena poroka v družini! Poroke so zakon. Vedno pripeljejo družino skupaj in vedno je fešta. Tudi sobotna ni bila nič drugačna, hvala Bogu. Bila je neverjetno posebna, ker sta sestrična in njen mož uspela ostati zvesta sebi in nista poroke spremenila v cirkus, ki ga diktirajo starši in ni bilo prevelikih egotripov. Bilo je sproščeno in namenjeno njima in njuni zaobljubi pred Bogom, uradne zadeve sta popedenala že med tednom.

Zanimivo je, kako različno se dojema nekatere stvari in kako hitro smo užaljeni. Ampak to se po mojem dogaja le zaradi tega, ker ne razumemo kako nekomu ni do nečesa, kar bi nam pomenilo res veliko. Priznam, da sem se mnogokrat spomnila na lastno poroko, kako veliko bi meni določene stvari pomenile. Noja za nazaj menda ne gre spreminjati stvari.

Dan je bil namenjen sestrični in njenemu izbrancu. Neverjetno vesela sem, ko vidim kako srečna je, njega pa še ne poznam dovolj, da bi lahko presodila. Upam, da se bo to spremenilo (to, da ga bom bolje spoznala, ne da bi kdorkoli nehal biti srečen, Bog ne daj!).

In res je zanimivo kako je gledati, ko pridejo skupaj ljudje, ki se v začetku sploh ne poznajo. Nekateri se kaj hitro "začutijo", med tem, ko z drugimi enostavno ne moreš dobiti kontakta. Ampak, to je tako ali tako normalno.

Kakorkoliže, vesela sem, da sem lahko bila del njunega praznovanja. Še posebej sem vesela, ker sem videla mladoporočenca, ki se razumeta in sta srečna. Da ni poroka le "zaradi papirja", ker poroka je veliko več.

Vsi tisti, ki kdaj pa kdaj svojo misel in molitev namenite tudi družinam, dodajte tudi tisto za mladoporočence in za zakonce. Življenje že tako zahteva preveč in malo pomoči nikoli ne škoduje...

p.s. Pri maši je bila izrečena tudi prošnja za samske. Njen konec gre nekako takole: " .. za vse samske, da bi našli svoje sanjske!"  Ker mi je res simpatična se je pridružila moji košari prošenj in molilnih namenov.. 

O sebi se učimo od najbližjih...

Šok dneva je, ko te na delovnem mestu obišče učiteljica drugega razreda osnovne šole. Padla sem po tleh. Največji šok pa je v tem, ko izveš, da se te učiteljica spomni in te izredno dobro opiše, takega, kot si sedaj. In ob tem sem se počutila malo krivo. Zakaj? Nikoli je nisem pretirano dobro razumela in sem jo gledala bolj ali manj s svojimi črno/belimi obosjujočimi otroškimi očmi, ki so ekstremno egoistično naravnane. Sedaj pa izvem, kaj vse se ji je dogajalo. In opazim, kako neverjetno zanimiva oseba je. Fascinira me njena dojemljivost, odprtost in iskrenost. Presenetila me je kako neverjetno lahko se je pogovarjati z njo.

Že kot otrok se spomnim, da je bila "posebna", ni bila podobna drugim učiteljicam. To ni mišljeno zgolj na slog oblačenja, ampak tudi na določene izjave, ki jih je imela. In danes te izjave nosijo neverjetno veliko težo. Med drugim je njena slavna "Ne kriči in ne cepetaj!" Fascinantno. Dejansko me ima, da bi gospo povabila na kavo! 

Takšne stvari se mi dogajajo v zadnjem času. Ljudje smo veliko bolj doumljivi, kot si upamo pokazati na zunaj. Noja so različni ljudje.  Ampak v osnovi se vsi nekako borijo za obstanek, trdnost in občutek sprejetosti, a to se   zgodi šele takrat, ko sprejmeš sebe in posledično začneš sprejemati tudi vse tiste okrog sebe. Ne samo "v besedi" ampak "zares". Z vsemi posebnostmi, smehom, humorjem in konec koncev tudi "napakami". Ko ljudi sprejmeš takšne kot so, in ne sliko oz. idejo, kakršno si si o njih ustvarili. Ni enostavno, a hkrati ni nemogoče. V nekem trenutku pa je nujno. Tukaj se strinjam z izjavami določenih ljudi, ki pravijo, da je nujno sprejemati, a ne reševati tujih problemov. Sprejmi jih. Marsikdaj je že samo sprejemanje tisto, kar sočlovek potrebuje. Ni potrebno, da obsojamo ali sprejemamo. 

Pred dnevi sem se pogovarjala z babico. Neverjetno kako fascinantni ljudje me obkrožajo. In vedno znova se prepričam, da ni potrebno formalna izobrazba za razumevanje sočloveka. In neverjetno sem presenečena, ko spoznavam kako dober odnos imaš lahko s starimi starši. Ko se lahko z njimi pogovarjaš in te sprejmejo. Presenečena in srečna sem, da imam možnost odkriti tudi to plat družinskih odnosov. Ni vseeno, saj prinaša zavedanje različnih potreb ljudi v različnih obdobjih njihovega življenja. Z dobrim odnosom s starimi starši spoznaš veliko več, kot le obveznost in zdravstvene težave. Naučijo te hvaležnosti, saj spoznavaš kdo si. Ne oblikuješ se zgolj sam, genetika tudi naredi svoje in vse prevečkrat pozabimo, da se moramo o sebi učiti od ljudi, ki so nam najbližje.

Molitev

Danes se je zgodil precej neljub dogodek, ki je privlekel na plano mojo najslabšo stran. Vsi, ki me poznate dobro veste, da sem precej impulzivna in moji odzivi so precej jasni in hitri. Intenziteta se še poveča, ko so vpleteni ljudje, ki so mi blizu. Ne bom o vlogah in imenih. To ni pomembno. Dejstvo je da fizično čutim, ko se mi poveča srčni utrip in naraste pritisk. Kot nekdo, ki mu je ključno, da obvladuje burne odzive, sem se naučila kako se izogniti izbruhu. Današnji dogodek se je zgodil po telefonu. Ker me oseba na drugi strani ni želela slišati, sem prekinila klic. Ne prenašam dobro, če me nekdo obmetava s psovkami. Še posebej, ker je bilo vprašanje zelo na mestu in vprašano v najbolj nevtralnem tonu.

Čeprav sem se izognila lastnemu izbruhu, ki bi ga kasneje seveda obžalovala, še ne pomeni, da so besede, ki so mi bile izrečene bolele kaj manj in da se zaradi vsega manj žrem. Ker še vedno obstajajo mali blagoslovi, sem bila v službi v času pogovora sama in sem imela luksuz samote. V parih minut sem potočila solzo in vadila kontroliran dihanje. Ne zmorem ignorirati takšnih dogodkov. In nekako se je potrebno spoprijeti s situacijo. Ker bi bil pogovor s to osebo nesmiseln in bi le povečal bolečino sem se odločila za razdelavo zadeve v sebi. Čas za to je prišel že med sprehodom s psom. Zahajajoče sonce in rahel veter ter mehak zrak so le še vzpodbudili vse skupaj. Tam se je ta zapis tudi začel. V začetku sem mislila objaviti le molitev s katero sem se pomirila, a sem vedela, da brez pravega uvoda nebi imela smisla.

Molitev. Zelo intimen obred, ki se mu ne pripisuje dovolj zaslug. Občutek imam, da bo letošnji post zaradi natrpanega urnika ostal brez prave doze duhovnih vaj, zato poskušam izkoristiti kar se da največ časa za molitev v vsakdanu. Vem, da ni vseeno saj je še mnogo prostora za izboljšave in rast.

Razmišljala sem kako se pomiriti po današnjem dogodku. Kot se je že večkrat izkazalo, molitev pri razgretem duhu močno pomaga. Objavljam molitev, ki bo mogoče pomagala še komu. Če imate molitev, ki bi jo delili ste dobrodošli, da jo napišete, prav tako ste vabljeni vsi, ki imate molilne namene, da jih delite s svetom. Obljubim, da jih bom vključila v molitev in mislim, da ne bom edina. Hvala!

Gospod hvala za priložnost, da sem. Da diham, ljubim in vidim veličino, ki si jo ustvaril.

Prosim te za moč, da odpustim in pozabim.

Prosim te za potrpljenje in upanje, da izpolnim načrt, ki ga imaš z menoj.

Pomagaj mi da bom najboljša, kot sem lahko.

Amen!

Kje se ne počutiš varno?

To je bilo vprašanje, ki mi je pred časom priplavalo mimo ušes in seveda vzbudilo mojo pozornost. Kako pomembna nam je varnost se začnemo zavedati šele takrat, ko le-te ni več ali pa je ogrožena. Ne govorim tukaj le o telesni nedotakljivosti in podobno, ampak tudi o verbalni ogroženosti. Ali pa celo o eksistencialni ogroženosti. 

Zanimivo je, da šele, ko smo si v stanju priznati svoje strahove in tisto, kar nas ogroža in povzroča občutek strahu, šele takrat si lahko odgovorimo na še eno pomembno vprašanje. Kdaj in zakaj se počutimo varne? 

In ni vseeno kje se počutimo varne in kje ne. Recimo jaz zelo rada ponoči zatavam čez pokopališče. To sem večkrat počela tudi s sestričnami in bratranci. Potem so se na obzidju vaškega pokopališča odvijali zelo osebni pogovori, kot bi tistim, ki so se že poslovili lahko bolj zaupali, kot pa tišini ali drugim ljudem. Tako zelo težko razumem tiste, ki pravijo, da jim je na pokopališčih srhljivo in jih je strah.

Toda ob tem se poraja še eno vprašanje. Ali ne hrani strah naših dvomov? Ni ravno strah tisti, ki nas prižene v pretiravanja in v to, da delamo sila čudne stvari? Hrani našo negotovost in nas na koncu lahko tudi popolnoma ohromi.

Tako mislim, da je nujno, da si tudi ti odgovoriš na vprašanje kje se in kje se ne počutiš varno in določenemu strahu celo pokažeš roge! :)

Kroženje informacij

Danes se je zgodila lušna reč. Na Twitterju je mimo priletel twit, ki ga je naprej posredovala sestrična, ki besno in pridno guli klopi in stole na Oxfordu (upam, da je silno očitno kako ponosna sem nanjo, čeprav nimam nobene zasluge, da uspešno uresničuje svoje sanje).No omenjeni twitt je govoril o članku iz  NY Timesa v katerem je citiran bratranec in njegovo delo. Priznam tudi, da se sicer razumsko zavedam, da je profesor in obče priznan znanstvenik na svoje področju ampak ga sama ne dojemam tako. Pač on je on. In hkrati sem neverjetno vesela zanj, ker vem kako mu takšne in podobne objave večajo prepoznavnost. Hkrati pa je to verjetno potrditev njega samega in raziskovalnega dela. In že drugič v kratkem času... ponosna sem, pa čeprav prav nič zaslužna. :))

OK povezava na članek, ki je prekrožil pol slovenskih twitterašev in je presenetljivo simpatično branje.

Oktober

Ugotovila sem, da smo že 4. pa še vedno nisem napisala nič pametnega.. to res ni OK! :)

Oktober je vedno zanimiv mesec. Mesec, katerega vsi pričakujejo indijansko poletje, ampak to se le redko zgodi .. tako kot res lepo poletje avgusta... Miti, ki ostajajo neglede na neizpolnitev pričakovanj zadnjih let.

Nekako se jesen vedno izkaže za pestro. Zakaj? Družinska srečanja, ki so v večjem ali manjšem obsegu, kmetovanje (noja občasna pomoč dveh rok in v včerajšnjem primeru teže :) - nadvse zadovoljujoče) in opazovanje sprememb. Vedno znova me očara.. tako kot pomlad z njenih "KABUM" me vedno znova fascinira jesen.. kako počasi izgublja zalet. Nekaj lepega, a hkrati malo žalostnega. Ampak ne v slabem smislu ... očara.

Kolikokrat si vzamemo čas? Čas za stvari, ki so nam pomembne? Trenutek za čudež v naravi? Sproščujoče fizično delo? Družino? Zase?