Želje za prihodnje leto

Pred časom sem govorila s prijateljico (vem večina mojih razmišljanj se začne tako, a tako pač je). Pogovarjali sva se o tem kaj ljudje danes pravzaprav sploh hočejo. Po čem resnično hrepenijo. Kot vedno nočem sklepati in si domišljati, da vem. Zato povprašam. Potrebujem primere... in poslušam. opazujem. Ne morem soditi ali ocenjevati, ni pošteno Vsak lahko sodi le o svojem življenju in dejanjih. Večkrat spomnim na komentar prijateljice, ki je dejala, da imam dejansko kvalitetno življenje tudi, ko sem off-line in seveda se z njo z veseljem strinjam. 

Opazujem kako pomembni so postali "všečki" in število "ogledov" ipd. Vem, da ljudje hrepenijo po odobravanju, pa čeprav od neznancev v virtualnem svetu. A vedno znova dobim čuden občutek, ko se ljudje tako z veseljom pohvalijo z "všečki" v resničnem svetu. Kako pomembno je, da je bilo "povšečkano"; kot da v nasprotnem primeru naša večerja, žur, šala nebi bili vredni. Kako pomembne so skupinske slike v katerih je potrebno vse označiti in eden drugega "povšečkati"... Vedno znova imam občutek, kot da nebi zapustili WC-ja srednje šole. Je res potrebno, da vsi vedo, da smo s puncami prežurale večino vikenda? Je potrebno, da se pol Slovenije strinja z mojo izbiro čtiva? Nočem, da je pol mojih šal na Facebooku! Nočem, da slike preplesane noči pristanejo na Internetu! Zakaj ni to razumljeno samo od sebe?? Ob branju tega članka me je pretreslo kako globoko v naše odnose je porodrla potreba po prefektnem trenutku. Bog ne daj, da kaj ni super in da se je potrebno karkoli prilagoditi ali pa potrpeti! "Oh ne! Meni pa tega že nihče ne bo delal!" In gremo naprej... Iskanje novega perfektnega trenutka z rastočim strahom v trebuhu, da smo ga že zamudili.

A ko se ozrem okoli sebe hitro ugotovim, da me obdajajo ljudje, ki znajo živeti tudi brez virtualnih všečkov. Življenje je potrebno živeti! Okusiti, raziskati in živeti! Ni perfektno in ne, ne izgleda lepo.. pa saj je življenje. Ne življenje, kot ga vidijo drugi ampak življenje, ki ga živiš samo ti. Nobena slika krožnika ali selfie s super filtrom mi ne bo dal takšnega zagona, kot dobro izživet vsakdanjik. Življenje se ne dogaja le na dopustu in ob vikendih. Življenje je vsak dan.

Želim si, da bo novo leto prineslo zavedanje, kako zelo pomembno je živeti vsak dan in v njem najti mir, ljubezen, zadovoljstvo in vznemirjenje... Naj se igra z imenom 2015 začne! Srečno vsem, ki se podajate v boj...

Primerjaj

Izogibam se. Vem. Danes me je brcnilo v rit spoznanje kako slabo poznamo ljudi okrog sebe. A vedno obstaja razlika. Ali nekoga ne poznaš ampak sta na "isti valovni" ali pa nekoga ne poznaš, ker nimaš interesa in oni tega niti nočejo (beri nikomur se ne da vlagati energije v odnos). 

Že samo po sebi mi je absurdna ideja, da nekoga res poznaš. Iskreno, niti sebe ne poznam, kaj šele drugih. Kako silno egotripaška se mi zdi ideja, da vemo kaj se dogaja v drugih. Vedno bolj je očiten problem odtujenosti. Odtujenosti od sebe in drugih. Ne bom zapadla v debato kje je krivec etc. Sedaj imamo pač luksuz razmišljati tudi o tem, a ne vem, če smo že pripravljeni na odgovore. 

Nestrpnost in potreba po pridiganju vsekakor nista silni vspodbudi. Smešno, a vedno bolj se mi zdi smiselna upočasnitev. To je seveda v nasprotju z vsem kar sem bila kdaj naučena, v nasprotju z notranjsko krvjo, ki mi teče po žilah in z idejo generacije, ki jo skrbi, da bo karkoli zamudila in ni nikoli dovolj. Fokus se mi je prenesel drugam. Verjetno tudi zaradi življenja, ki ga živim in izkušenj ter odnosov, ki jih imam. Vse me je izoblikovalo tako kot tudi vsakega drugega posameznika.

Neizmerno me jezi vsesplošno obsojanje in hkrati presneto predvidljiv odziv komentiranih. Zakaj? Zakaj se nebi brigali zase in poskusili živeti polna življenja? Pa pač karkoli to že pomeni. Nekomu so smisel življenja živali... Zakon! Drugemu pa čevlji.. super zate! Zakaj bi moral biti njihov fokus moj? Zakaj se nebi pogovarjali in ustvarjali mavrico osebnosti, izkušenj in zadovoljstva? Kaj nas ovira?

Kdo pa mislim, da sem, da bi od kogarkoli lahko zahtevala pojasnila? In zakaj bi morala sama pojasnjevati? Zakaj se večina stvari meri? Koga boš v življenju res prehitel? Si zato RES boljša oseba? Kaj ti pomaga, če si po merljivih parametrih boljši od vseh, hkrati pa v sebi razpadaš? 

Je pomembno kako izgledamo? Seveda. Nekaterim bolj, drugim manj. Je res važno kako visoko skočimo? Spet, nekaterim bolj in drugim manj... In zakaj bi potemtakem moralo biti moje življenje primerljivo s katerimkoli drugim? Zakaj edino kar šteje je koliko otrok/denarja/kilogramov/dolgih kocin sem sproducirala?

Vsa ta vprašanja pa ne dajejo odgovorv, ki jih res potrebujemo. Vse prehitro se spremenijo v grenak okus, ki mu ne moremo ubežati. Veliko pomembnejša od vprašanj so spoznanja in iskrenost do samega sebe. Nikomur ni potrebno razlagati in utemeljevati, a hkrati lahko kričiš z vseh streh sveta. Povej ako imaš kaj za povedati, delaj ako želiš delati. Bodi najboljše, kar lahko si, a zaradi sebe ne zaradi odobravanja drugih in vsekakor ne zato, da boš drugim svoj uspeh metal v obraz. Potem nima smisla. Izkoristi potenciale. Živi, upaj si in počni stvari, ki te osrečujejo. Živi življenje, ki ti riše nasmeh na obraz in seje mir v duši.

Kaj vse se zgodi tekom ene kave...

Zadnje dni je bilo precej pogovor, ki pa so se vrteli okoli bolj ali manj podobnih tem. mogoče je bila "katarza" dosežena z današnjim pogovorom ob kavi. V bistvu sta hkrati tekla 2 pogovora. OK 3 če šteješ še idejo o pobegu na morje.

Dva pogovora pa sta se vrtela okrog sogovornikovih dilem. Ena dilema so odnosi. Odnosi, ki jih imaš z ljudmi, ki jih imaš rad. pa naj bodo to družina ali pa prijatelji. Vedno znova slišimo vprašanje: "Zakaj dopustiš, da te prizadene? Zakaj ga/jo sploh še imaš za mar?" Odgovor, ki se mi porodi v glavi je skoraj vedno isti. Zato, ker mi je mar. Nočem, da postanem do pomembnih ljudi postanem brezbrižna. Sem poskusila in ne gre. Sem le nesrečna in zagrenjena. Jaz ne znam imeti rada "le malo" ali pa z rezervo. Ko si moj si MOJ. Ja to posledično pomeni tudi, da sem bolj izpostavljena, a kaj je to v primerjavi z večnostjo? ;) Ob tem je seveda pomembno tudi zavedanje, da ne morem nadzorovati ravnanja in čustvovanja drugih. Lahko le svoja in ob tem se zavedati, da se "stvari" dogajajo. Vsak dan. po svojem urniku, ki pa nujno ne sovpada z mojim. Tako, da je čim prej potrebno sprejeti dejstvo, da ne moremo zahtevati od stvarstva, da se vse dogaja takrat, ko mi hočemo tako, kot mi hočemo. Američani pravijo temu, da je svet njihova ostriga ampak nebi šli v kulinarične preference. Dejstvo je, da ni. Je pa super če nam kdaj pa kdaj uspe. In da se tega zavedamo. Ugotovitev te polovice tedna je bila, da je neverjetno ampak, da smo verjetno ena od prvih generacij v naših družina, ki imamo dejansko možnost da že pri 20 in 30. vemo, da smo "srečkoti". Da smo blagoslovljeni in da smo lahko srečni ne glede od zunanjega stanja. Ne glede na partnerja, službo, kredit, hišo ali količino otrok. Šmentana reč. Dejansko smo lahko srečni. Zapreš oči in si... srečen. Si predstavljaš ta luksuz... in dejstvo, da generacije in generacije pred nami tega privilegija niso imele.

Drug del pogovora pa se je vrtel okrog začudenega spoznanja o obrambnih mehanizmih. zakaj si jih pridelamo toliko? Kaj nas žene? Predvsem, ko iskreno pogledamo naša življenja. Sogovornici na kavi sva se predvsem čudili sami sebi. Nihče naju ni mlatil, okoli sebe sva imeli družine, ki so bile normalne, nikoli brez doma in nikoli lačni etc. Se pravi v zelo luksuznih razmerah, a vseeno sva se obe obdali s celim arzenalom obrabnih mehanizmov. Fascinantno. Postavilo se je tudi vprašanje čemu služijo. Da nas branijo pred nami samimi ali zunanjim svetom in seveda strašno spoznanje, da nam mehanizmi, ki nam naj bi prihranili bolečino le-to ustvarjajo. Zavili sva se vanje do mere, ko nama preprečujejo poskusiti in si dovoliti ne uspeti ali pa uspeti. Kakorkoliže. Pustili sva zatreti tisto navdušenost nad... vsem! 

Neverjetno koliko spoznanj se porodi in koliko pogovorov se lahko odvija.. hkrati. Multifunkcionalnost v najboljši izvedbi. 

Ko lastna kri spregovori

Včasih se zgodi. Ko mi je ponovno povedano kdo sem in kam sodim. Človek kar pozabi. Te besede so bile del nočnih mor in za katere sem ob dnevni svetlobi mislila, da so le del dramatizacije in da se z mano igra moja domišlija. Pa se ni. V soboto so ponovno oživele, dobile obliko, dobile usta, ki so jim dale glas in tako dale na plano. A ne ponoči, ampak v neokrnjeni naravi, osvetljeno s soncem... in postalo je jasno, da edina možna pot je pot, ki vodi stran. Bilo je dovolj. Dovolj je bolelo in ne dovolim več, da se zaprem le zato, ker me moja kri ne priznava, ker moja kri ve kako stojijo stvari. Prav, oni imajo svojo resnico in jaz svojo. Ne bom se več trudila in opravičevala svoj obstoj. Dovolj. Ne, to ne pomeni, da ne bo poplave slabe vesti, a sedaj je motivator drugje. Nič več kletke in sklonjene glave. Nič več iskanja zavetja in ponižnosti. Dovolj je bilo. Sedaj je čas zame in za moje ljubljene. Ne bom se več prilagajala zato, da bom pripadala. Moja oblika je moja in oni so dobrodošli v mojem svetu, a ne pod njihovimi pogoji.

Smešno. Krute besede, ki so zarezale po še nezaceljenih ranah do srca, so hkrati prerezale vezi in okovje, ki me je držalo. Lepo je ponovno videti svet in zadihati. Zanimivo, da sploh nisem vedela, da diham le na pol. Da vseskozi zadržujem dih, da si vseskozi krivim hrbet za vsaj priznanje, če že ne za sprejemanje. Dobila sem priznanje. Priznanje o tem, kaj sem po mnenju moje krvi. Lena, nehvaležna, nesposobna in parazitska. Prav. Žal mi je, da morajo to videti in doživeti, saj sem njihovo potomstvo. Hvala Bogu niso stavili le na enega konja. Oni prvi teče tako, kot je prav. Vesela sem zanje. Da le življenje ni popolno razočaranje. Moja pot pa gre, spet hvala Bogu, drugam.

Hvaležna sem za spoznanja, pa iz katerihkoli ust že pridejo in kamorkoli že zarežejo. Hvaležna sem za ponovni vdih in odprte oči. 

Z vsem biti

Zadnji čas nisem pretirano prisotna... Moja nemirnost je verjetno pogojena s fizično izčrpanostjo, neprespanimi nočmi in predolgimi urami v službi, vse seveda začinjeno z globokim nemirom, ki se kuha v meni že zadnjega pol leta. Potem pa se zgodi... Pogovor, ki te pretrese do tvoje biti. Enega taklšnih sem imela včeraj. M. je prihitela naokoli in si dejansko vzela čas, ki ga nima, in bila prisotna. Imeli sva pogvor, ki mi ne da miru. 

Vprašanja o obstoju, o "kriku nemega v puščavi", vprašanja o tem kaj si v resnici, ampak res v resnici želiš... Pretrese te. Zavedanje, da si navkljum trepetu v svojem bistvu srečen in se čutiš neverjetno blagoslovljenega, da lahko si... Kontradiktorno kakor se to sliši je dejstvo, da nismo samo eno ali samo drugo. Življenje je vedno kombinacija akcije in reakcije. Nikoli ni samo eno. Zelo malo stvari lahko odbijemo kot ponev jajca... Nič ni le belo ali črno. Je IN belo IN črno. Žaljivke, ki so zavite v celofan nasveta, ko ti povedo/svetujejo v smislu, da se tvoje misli ne ustavijo, ker nimaš dovolj dela... Vse te stvari se te dotaknejo, te pobijejo, te prisilijo, da se umakneš in deloma zapreš.

A ugotovitev včerajšnjega dne je tudi, da edino življenje, ki ga hočem živeti je (kot je rekel kolega kakih 15 let nazaj... ) "with a heart in my hand". Z mojim vse! Hočem delati dobro, živeti, dihati in biti. Biti prisotna. V dobrem in trpkem, se nehati opravičevati za to, ker sem in omejiti slabo vest, zato, ker se postavim zase. Omejim in priznam izsiljevanja, ki mi pijejo življenje; da jih imenujem in prekinem. Razpiham meglo, ki je prekrila in zabrisla odnose mojega vsakdanjika. Spustim zamero in bolečino in ponovno zadiham... 

In ko sem pisala ta zapis mi je v nos skočilo to... Očitno je res skrajni čas, da se odvrže toliko plasti zaščite in podre zidove. Zidovi ne le varujejo ampak tudi utesnjujejo... 

Popotnik ob poti življenja se sprašuje...

Včasih se zgodi kolaps sistema z namenom. Z namenom umakniti se. Iti v popolnoma drugo smer. Ustaviti se in zadihati. Videti svet ponovno z novimi očmi. Mogoče se mi to dogaja v zadnjem času pa sploh nisem vedela. Vedela sem samo, da se je zgodil precejšen premik v meni. Morala sem se umakniti in odmakniti. Od vsega in vseh. Verjetno od marsikoga, ker sem bila v to primorana od drugih, ker nisem zdržala več čustvenih zahtev. Večkrat se vidim, da samo stojim in pustim da gre življenje čezme. Smešno. Vedno se čutim krivo ali pa imam slabo vest. 

Pred kratkim sem poslušala intervju ekstra slavnega igralca, ki je približno mojih let in je govoril o tem kako nam ni nič podarjenega. Kako moramo izživeti življenje v vsej polnosti. Smešno. Tudi sama se večino časa počutim tako. Toda ali lahko živiš polnost življenja v zmernosti? Lahko to narediš tudi, če obstaneš ali delaš takrat tudi to ali pa prav to? Kdo je razsodnik in kaj kriterij kaj je polno in kaj ne?

Je smiselno in kvalitetno, ko je polno ljudi in glasbe in stvari? Je polno takrat, ko je polno ljubezni? Je polno takrat, ko je iskreno; ko je pristno? In kaj ima vse skupaj sploh veze na koncu. Kaj je smisel česarkoli, ko glasba utihne?

Zanimiv je pogled različnih ljudi na isto vprašanje. Nekateri bodo povedali, da si opravičil svoj obstoj že s tem, da si; spet drugi ti bodo povedali, da ni nikoli dovolj. Tvoj bit bo pa še vedno iskal odgovor; iskal rešitev na notranjo zagato. Ali kdaj nehaš? Se kdaj umakneš? Lahko enostavno sprejmeš? Upaš?

Verjetno je odvisno od posameznika in zahteva tebe celega. Verjetno tudi ni ultimativnega odgovora ali rešitve do katere bi lahko prišel in bi veljalo "do konca". Menda pa prideš vsaj do nekega konsenza in lažje živiš naprej, kaj ne? Enkrat se menda mora nehati zapletati, ali pač?

Nekdo je enkrat rekel: "Nikomur ni bilo lahko, nikomur. Od sedaj naprej pa bo še težje..." Verjetno je vse skupaj preizkušnja za vsa spoznanja in modrosti, ki smo jih akumulirali do sedaj? Razlika je verjetno le v tem ali se na neznana pota podajaš z veseljem ali pa strahom v srcu.

Danes

Noro. Bolj, ko se izpostaviš in poskušaš živeti pristno in slečeno pretvararjanj, bolj si ranljiv in višja je stopnja tesnobe. Bolj razgaljen in občutljiv si in vse bolj izrazito boli. Biti bolj pristen ne pomeni biti bolj jasen in nikakor, da ti je jeasno. 

Smešno je, ko se tega zaveš šele takrat, ko toneš. Ko ne moreš prositi za pomoč, a jo hkrati neizmerno potrebuješ. Ko boli vse, a lahko zbereš moči le za status quo. Ko je upanje lepo zveneča beseda in mir oddaljena ideja. Ko kričiš, a te nihče ne sliši. Ko si, a te hkrati ni, saj tvoj osnovni del tebe manjka. Ko ni nikogar, ki bi videl ali pa bi mu bilo dovolj mar, da bi izvedel intervencijo...
Stojiš... to pa je bolj ali manj tudi vse. 

Ko se postaviš v realni svet...

Zadnje čase sem bolj ali manj potrta. Danes je še posebej izrazit. Potem pa sem spet naletela na poezijo mlade dame, ki inspirira. Natali Patterson ima marsikaj za povedati in podpira mnoge. Lepo jo je slišati, a njene besede v meni ne prebudijo še globljega zavedanja sebe, ampak zavedanje, da nimam pravice biti potrta. Pa kaj če ne morem imeti otrok in sem debela. Ježešna! Drugje ljudje umirajo zaradi nasilja, rasnega, spolnega, verskega. Majhne deklice so poročene še preden znajo dobro govoriti, žene pohabljene, ker se njihovim možem tako zahoče. Mačeta je običajno sredstvo komuniciranja in potem jaz tožim o potrtosti?

Ženske nimajo ne izobrazbe, ne materialnih možnosti, da bi se rešile. Nimajo možnosti za spremembe in ne upanja na boljše čase. Eden izmed opomnika krute realnosti je tudi projekt fotografa Vlada Sokhina Crying Meri, ki prikazuje stanje žensk iz province Morobe iz Papue Nove Gvineje. Tam je 90% žensk žrtev nasilja... zato, ker so pač ženske. Življenje nikakor ni pesem. Zato še bolj preziram lastne občutke in trenutno stanje. Namesto, da bi cvetela in brhtela od navdušenosti nad življenjem in možnostimi, ki so mi danes. Ja dane! Priborili so mi jih drugi. Jaz pa jočem in ne morem niti zajeti zraka. Držim trdno masko nasmeha, saj je to verjetno ena redkih stvari, ki me vsaj navidezno drži na površju. Tako, da Bu hu! In revica boga, zdaj se pa končno zmigaj in naredi kaj iz sebe ali pa vsaj ne delaj škode, če že nič ne bo iz tebe... Ja ja vem ob takih časih bruhnejo iz mene vse negotovosti in zajedljive opazke, ki sem jih kadarkoli slišala... še posebej tiste od "dragih"...

Bojda pomlad prinese spremembe in prebujenje. Naj prinese vsaj kanček upanja tudi tistim, ki ga že predolgo niso izkusili....

Dogodivščina odrezanosti od sveta

V času zadnjih vremenskih dogodivščin je bil moj dom na enem izmed najbolj prizadetih območij. Naša hiša hkrati meji na gozd, tako, da je bilo zelo zanimivo in predvsem strašljivo, oziroma, še vedno je. Bili smo brez elektrike in ogrevanja ter smo brez pitne vode, ceste pa so bolj podobne vožnji nezabavnega vlakca smrti. Sedaj so vsaj za silno prevozne, več dni niso bile niti to. Seveda ne delajo mobiteli, ostale stvari pa ob priliki. :) Takšno je stanje s presledki že od petka. Sama okrevam po silno nadležni bolezni in sem bila bolj ali manj neuporabna za reševanje domačega drevja in kidanje.
Vse skupaj sem vzela za eno veliko dogodivščino. Kuhanje na kamping grelniku in kofetkanja, ki se raztegnejo v ure. Lovljenje svetlobe za branje knjig in dolgi večerni pogovori ob svečah. Presenetilo me je kako skoraj nikogar od mojih t.i. prijateljev niti ni zanimalo kako smo. Če smo vredu, če potrebujemo kaj. Ni bilo ne misli in ne vzpodbudne besede. Da ne bo pomote ne govorim o ljudeh, ki so se spopadali s podobno situacijo ali pa da bi zahtevala nevemkaj. Samo neko splošno zanimanje. Skoraj nikomur ni bilo mar in to me je prizadelo. Vsi vedo kje sem pa nikomur ni mar. Mogoče me je tako prizadelo, ker meni ni vseeno zanje in sem nekako pričakovala enako, a sem bila grenko prizemljena.
Tako, da ne me zdaj klicat. Me ne zanima. Sem se znašla brez vas. Smiselno bom morala pretehtati čas, ki ga namenjam stvarem in ljudem in prilagoditi moja pričakovanja. Večkrat bom morala reči ne. Ne kličite me z željami in kaj vse rabite od mene. Zate nimam ne volje in ne energije ter verjetno imaš kje koga drugega, ki ga lahko izcuzaš. Izgovori za malomarnost me ne zanimajo.
Danes smo v koščih začeli dobivati vsega po malem. Še vedno je hladilnik na balkonu etc. Ne nič ne puščam za kasneje. Ob vsaki priliki prekuham nekaj vode, da imamo vsaj pribljižno pitno. Zanimivo, vsekakor izkušnja, ki je ne gre pozabiti. Vse okrog mene še vedno bobnijo padajoča drevesa, teta je rekla, da je vožnja v Ljubljano smrtno nevarna in da se boji kako bo prišla nazaj, če sploh bo. Gasilci že 5-6 dan delajo brez prestanka in rešujejo vse po spisku. Generatorji brnijo, ljudje pa se večkrat ustavijo in pogovarjajo, saj imajo čas. Tako ali tako ne morejo nikamor.
Vesela in hvaležna sem, da smo zdravi in ok. Škodo bomo ocenjevali in sanirali, ko odtečejo vode in se dokončno stopi žled, a spoznanja tako tista praktična, kot tista bolj čustvena pa so pomnjena že sedaj.

Približno takole je izgledalo...

Tudi življenje ima priloženo opozorilo o stranskih učinkih

Včeraj sem veliko razmišljala o turbulentnostih, ki se dogajajo mojm znancem in prijateljem. Pravijo, da je lažje gledati z distanco. Nekateri pravijo, da šele potem vidiš celotno sliko, a se ne strinjam. Prav tako se ne strinjam, da je vedno treba vse povedati, vse izraziti. Ok, mogoče se nisem prav izrazila. Mislim, da obstaja več načinov kako lahko to naredimo. 

Pred časom sem imela čast, da mi je ekstremno posebna in modra ženska posvetila nekaj časa. Govora je bilo o izražanju, nenasilnem in nedestruktivnem izražanju frustracij in zadržanih čustev, občutkov ter misli. Neverjetno je bilo predvsem zato, ker me je po dolgem času nekdo razumel. Da nočem dajati več nalepk stvarem, ki so se dogajale; ne vidim smisla, da povem kaj mi je kdo naredil in kako me je prizadel, nočem podoživljati. Ne vidim smisla v tem. Vem, da je smiselno, da tega ne kopičim v sebi, a v veliki večini ne vidim pozitivnosti konfrontacij. To je življenje "za nazaj". Veliko več smiselnosti vidim v tem, da smo mi tisti, ki mirimo stvari, da spreminjamo frekvenco komunikacije, da umirjamo žogo. Danes se vse preveč stavri dogaja prehitro, brez občutka. In tako se zgodi, da vseskozi le reagiramo. Nato pa imamo občutek, da nam življenje polzi med prsti; da nimamo kontrole in smo izgubljeni. To se zgodi, ko vse kar delamo je reakcija.

Večkrat se mi je zgodilo, da sem bila opozorjena, češ lahko se ti zgodi, da bo to vplivalo na odnose in bom bolj direktna, bolj jezna. Podobno, kot dobiš opozorilo o stranskih učinkih v škatljici s tableti. Smiselno je dobiti opozorilo, a bodimo bolj strpni, bolj razumevajoči. Kako destruktivni smo je odvisno od nas. Destruktivnost je na koncu koncev izbira. Tudi do sebe. Naša občutja, zamere, bolečina; vse vpliva. Na nas pa je ali vzamemo to za spodbudo in spustimo ali pa držimo v sebi in IZBEREMO, da nas zaduši.

Vedno znova pozabljamo, da ni nihče drug odgovoren za naše počutje in čustvovanje. Nihče ne ve kako se dejansko počutimo in kaj mislimo; kaj pričakujemo od drugih in da jih sprejemamo takšne kot so in ne naše verzije njih! Komunikacija in stik z realnostjo sta ključna... in vedno pomaga ša velik čeber zaupanja, sanjavosti in smeha. 

Velikokrat govorimo o tem, da se ne počutimo vredne ipd. Občutka vrednosti ti ne more dati nihče. To izvira iz tebe. Drugi ti le lahko stojijo ob strani, če imaš srečo in nikakor niso samoumevni! Kako komuniciramo, kaj povemo in kaj ne je naša odločitev. Vsekakor pa je nujno, da smo iskreni do sebe, da si pustimo čutiti in potem z vsem kar se dogaja v nas ravnamo odgovorno. Z določeno mero nežnosti in razumevanja... tudi do sebe!

Bleda senca iz ozadja

Zgodi se, da se bojda poznaš in deluješ v veri, da se razvijaš. Potem pa te začne vleči k tlom. Včasih nič oprijemljivega včasih pa kaj konkretnega. In te preseka v kako globokem zosu si se znašel...

No in enega takih razodetij sem imela včeraj. Najprej sem videla tale prispevek, nato pa prebrala še tole pesem... in sledil je plaz solz in spoznanje, da pojma nimam kaj se dogaja okoli mene. Da blodim. Da je sicer smer ampak me vleče prej nazaj, kot naprej. Da se zgubljam v vsakdanu. Izgovorov je vedno tako ali tako za izvoz. Ampak mislim, da ni razlog ne poškodba hrbtenice in konstanten glavobol niti pomankanje vitamina D, niti ne standardna januarsko-februarska depresija, ki me spremeni v zombija. Ni opravičilo, da se ne borim z vsakim utripom moje biti. Ni opravičila, da lahko jokam že, če se ustavim za hip predolgo. Tudi to je življenje. Ko si srčen in globoko hvaležen a toniš v nič.  

Nekateri bi rekli, da je pač potrebno stisnit zobe in preživet tudi to. Drugi bi rekli, da je pač treba vse skupaj ignorirat, spet tretji da se je smiselno le potopit v vse občutke. Jaz pa vidim le to, da me ni, pa čeprav sem sedaj bolj jaz kot kdajkoli prej. Potem je še resničnejše dejstvo, da sem le bleda senca iz ozadja.

Da sem v zosi pa mi je še jasneje, saj me je ponovno prijelo, da bi začela pisat poezijo... počutim se, kot bi imela spet zbeganih 15 let in potem ne morem biti niti jezna, saj je vse skupaj preabsurdno za besede.