Spoznanja ali ...

... kaj vse se zgodi človeku še pred pol osmo zjutraj. :)

Danes je bil neverjeten dan. Oziroma je še! Že navsezgodaj sem reševala ubogo pišče iz prijema elastike, ko sem se spomnila, da je Pepelnica in s tem strogi post in nič piščeta danes... Potem nezgoda na cesti, beganje okrog zdravstvenega doma, izgubljanje osebnih dokumentov in snega cel kup in nič sčiščenih parkirnih prostorov, stanje na snegu in prepotentni egoisti (it takes one to know one, a ne?). Ja, ja spektakularen dan! Začelo se je. Post je tu! Spoznanja, upanje in obeti miru. Uvid, da se je možno nasmejat vsezgodaj zjutraj, da so zaprta vrata priložnost (pa kaj imam jaz z zaklenjenimi vrati???) in čudaški svet avtomobilskega transporta, nasmehi ljudi in postopki, ki delujejo!

Najpomembneje pa se je zgodilo, ko sem v mrazu stala ob cesti. Nihče od tistih, ki "krijejo moj hrbet" ni dvigal telefona, moj preljubi sneg je naletaval in silno nepraktična obutev za v sneg lahko iz človeka potegnejo marsikaj. In tudi so. Zavedanje, da je res lepo ob sebi imeti ljudi na katere lahko računaš, na katere se zaneseš in jim zaupaš, a dejstvo vseeno ostaja, da si odvisen ob samega sebe.

Odlično je, da ti ni potrebno biti sam za vse, a hkrati biti gotov, da zmoreš. Navkljub vsemu je to zavedanje, ki mi ga je vcepila moja mami. Funkcionirati v skupnosti, a se zavedati, da si na koncu sam. Ne v tistem depresivnem smislu, ampak, da si dejansko sam. Sam si odgovoren za svoje življenje, delo, sanje, postavo. Sam imaš v rokah vajeti svojega življenja. Od tebe je odvisno ali jih boš uporabil, da se usmeriš na prave poti, ki vodijo k vsemu tistemu, kar si si kadarkoli želel in upal ali pa se boš z njimi obesil.

Bodimo iskreni, tega se nikakor ne zavedaš, ko se ti dogaja življenje. Tega se zaveš kasneje. Ko adrenalin popusti in gledaš nazaj. Res neverjetno je opazovati kaj vse lahko sam in še lepše je videti kaj vse lahko storimo skupaj. Ne z vlečenjem in porivanjem ampak s sodelovanjem. Z zaupanjem, nasmehom in razumevanjem.

Da pa sem realna, še vseeno bi tisto ženski zaradi katere sem 15 minut stala v snegu, plundri in brez plašča, zavila vrat... in ne, ob tem verjetno nebi spoznavala kako lep je svet. ;)

Včasih preprek ne moreš dojemati, kot vzpodbud!

Razkurjena sem. Resno. Vedno, ko poskušam narediti nekaj prav se izkaže, da se to v bistvu ne da. Pač odpovej se sanjam ali pa moram reskirati res veliko. Vem za večino od vas je to smešna zadeva, a vseeno jaz imam precej sanj in veliko jih je bilo že tako ali drugače poteptanih in so teptana vsak dan. 

Na živce mi gre, da moram biti vedno znova v lupini. Vedno znova moram zadeve delati v valovih. Nikakor ne morem prit do stopnje, ko bi se dejansko zadeve lahko uredile. Vedno znova mi nekdo skače v glavo. Vedno, ko imam občutek, da bi se nekaj lahko dejansko izpeljalo se zgodi nekaj, kar vse skupaj sesuje. 

Smešna reč, če pomislim. Namesto, da bi se potegnila nazaj v lupino in odživotarila ostanek življenja. Zakaj bi se metala ob zid? Kdo ima kaj od tega? Zakaj se pravzaprav ženem? Sanje se baje tako ali tako ne uresničujejo, kaj ne?

Zavestno in še kako drugače seveda vem, da se sanje uresničujejo, le ni mi jasno zakaj se mi vedno znova zakomplicira. Zakaj je vedno potrebno preterati vse, zakaj ni možno, da bi se kaj kdaj uredilo tudi samo? Ne nisem najbolj happy camper...

Pojdi in sveti!

Danes z bolečo glavo in prvim prehladom sezone prehladov 2010/2011 pišem. Ne morem, da nebi. Zakaj? Zgodilo se je več stvari, ki mi ne pustijo pri miru. Prva med njimi se je zgodila pred več, kot enim tednom. V sosednji vasi je bil zbit fant. Še danes se zdravniki bore za njegovo življenje. Zbil ga je njegov znanec. Zakaj? Ker sta se poprej besedno udarila ob pivu. Sedaj se prvi bori za življenje, drugi pa je obtožen naklepnega umora. Pri 20-ih! Ko niti še pošteno nista začela živeti! Nesmisel!

Druga zadeva so seveda dogodki na drugi strani zemlje. Potresi, tsunamiji in eksplozije v jedrskih elektrarnah. Zanimivo, da je slednjih veliko na močno potresnih področjih. Narobe svet. Pa vseeno so tam zato, ker je "potreba" po energiji tako velika. Jo res potrebujemo toliko? Potrata.

Tretja pa je bil izrek, ki sem ga prebrala. "We are not here for a long time. We are here for a good time". Strinjam se. Če zabijamo svoj čas s prepiri, škodoželjnostjo in nasršenostjo, kje je smisel? Ali ni smisel v izrabi časa, ki ga imamo na voljo? Biti z ljubljenimi, pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč, prispevati k temu, da je svet boljši, tudi zaradi nas.

Vem, sliši se new agevsko, ampak če smo iskreni, je to v osnovi skoraj da vsake vere. Biti boljši, služiti višji sili in izkoriščati potenciale, ki jih imamo. Skrbeti za ljubljene in pomagati manj srečnim. Smešno kako zelo preprosto se to sliši. Toda življenje je drugačno. Lažje je biti zamerljiv, siten in razdražen. Lajati na vsakega, ki pride mimo in opravljati tistega, ki ga ni blizu. Ta vikend bi se skoraj skregala s taščo, ker sem ji poskušala dopovedati, da ni smiselno glodati nekoga samo zato, ker je in da noben ne more biti zgolj slab. Priznam, da sem imela v enem trenutku občutek, da me bo mahnila. Toda zdelo se mi je pomembno, da povem svoje.

Ni vseeno ali povzdignemo svoj glas ali ne. Pomembno je, da se borimo za tisto kar mislimo, da je prav. Da si vsaj izoblikujemo svoj prav. Najslabše je da verjamemo vse kar vidimo, ali pa ne verjamemo ničemur kar vidimo ali slišimo. Na koncu pa ne prepoznamo dobro od slabega. Mislim, da se izgublja občutek za realnost. Vse se napihuje, dramatizira in potencira do neprepoznavnosti. 
Prišli smo do stopnje, ko se vse zavija v neprehodne birokratske postopke, ki so precej nesmiselni in ne opravičijo svojega obstoja. Hkrati pa zahtevamo vsako piko podprto z zakonom. A ta zakon ima še 10 dodatkov, sprememb in določil, ki pa so si v večji meri kontradiktorna. Upošteva pa se seveda tisti, ki ti blokira namesto reši težavo.

Nisem črnogleda, mi je pa jasno, da so spremembe nujne. Še meni je jasno, da ni smiselno vračanje na stanje "pred krizo". Zakaj se hočemo vrniti na pot, ki nas je pripeljala v to stanje? Ali ni smiselno, da se spremeni sistem? Najti je potrebno nove rešitve, novo pot. Ne krpa se preperelih hlač ampak se sešije nove!

Preveč časa porabimo za nesmisle in zadovoljevanje muh in kapric. Nimamo dovolj časa. Ne zapravimo še tistega, ki ga imamo. Bodi srečen, da si. Odpri oči, vdihni skorajšnjo pomlad, nasmehni se! Tu si, da si sonce. Izkoristi potencial. Pojdi in sveti!