Ko ni prave poti

Življenja ne moremo živeti namesto drugih in prav tako drugi ne morejo živeti namesto nas. Ne glede kako se trudijo. To dobro vedo vsi, ki se spopadajo z umirajočim družinskim članom. Ne moremo prevzeti trpljenja nase. Ni naše življenje/naš križ. Nas (le) razjeda, ko vidimo kako se razblinja še zadnja možnost stabilizacije in potencialne ozdravitve. To je naše breme.

Vedno znova se sprašujem kaj je prav. Spoštovati želje umirajočega in ga gledati kako hodi po poti samo destrukcije ali pa poseč v situacijo in igrati stražnika, motivirati, preprečevati ... 

In potem je tu še kup drugih vprašanj. Kako ne razpadeš takoj in zdaj? Kako zajeziti, da ti ne spolzi ta bolečina v vse kotičke življenja. Kako zajeziti, da ti ne preplavi ves bit? Lahko to situacijo sploh označimo in mirno postavimo na polico? Kako in kdaj si lahko najboljša verzija sebe; da pomagaš in spoštuješ, a hkrati ne razpadeš na nerazpoznavne kosce...

Dvomim, da obstaja odgovor. Preveč je spremenljivk. Še posebej hudo je, ker smo obsojani "od zunaj". Vsi, ki gledajo situacijo od zunaj vedo kaj je prav in kaj ne. Vedno si obsojan. Za kar si storil in za tisto, kar nisi. In VEDNO moraš biti hvaležen za vse zajedljive komentarje, bodice in v nasvete zavite žalitve. 

Že dolga leta me spremlja nasvet, da je potrebno živeti tako, da kasneje ne obžalujem. Lažje reči, kot storiti. V enačbi vendar nismo sami in umik je včasih edini način, da se zavarujemo pred popolnim razblinjenjem. In umik je največji kamen spotike. Ko se trpi po tihem, postanejo ljudje nervozni. Zakaj ni drame, kričanja in posipanja s pepelom? Kje so solze? Zakaj si tiho? Kje je šov? 

Ne, ni pravega načina. Niti ni upanja na pomiritev.

Človek obrača...

Redkokdaj berem svoj blog. Ko ga napišem in mislim, da je čas za objavo, ga objavim in to je to. Vem, da bi mi krvavo prav prišla lektorska roka, a mislim, da ni fer, da s tem obremenjuje koga od prijateljev. Velikokrat se spotaknem ob določene tekste, ki me nagovore, dogodke, čustvena stanja, karkoli. 

V zadnjem času se družina spopada s precej resnimi težavami, ki vplivajo na vse in nas precej intenzivno pretresajo. Včeraj zvečer je bil tako sklican "nujen sestanek" in pretreslo me je kako zelo smo prizadeti. Kako ravnanje in težave enega člana vpliva na vse ostale. Ta, ki to počne pa deluje popolnoma neprizadeto in se obnaša, kot samostojen otok.

Strahotno je, ko pomislim kako zelo je morala resnica in dejansko stanje prizadeti sestro. Sama sem sesuvanje opazovala zadnjih 10 let od blizu, ona pa ne. Hvala Bogu za 10 let podaljšanih iluzij, a tudi te so se včeraj sesule. Vse skupaj je presenetilo tudi mene. Mislila sem, da sem se vseeno dovolj "stabilizirala", vsaj kar se tiče te dotične zadeve, pa vidim, da ni tako. Stanje je boljše, kot pred leti, nikakor pa nisem neprizadeta. Kako neki, ko gledaš človeka, ki ti je včasih pomenil vse, kako se uničuje in umira. Kako gnil občutek je, ko veš, da se pričakuje od tebe, da boš pomagal in rešil zadevo, a hkrati v sebi vem, da mi ne pusti blizu in bi moje vmešavanje prineslo zgolj več gorja.

In ob tem se zavem, da to nima nobene veze z mano, to je njegova bitka. On se bori s sabo za svoje življenje. Vse vzvode ima v svojih rokah, a dvomim, da bo izbral pot, ki bi ga lahko rešila. Se sliši črnogledo? Mogoče. Vseeno pa je že prevečkrat bilo tako. Seveda upam na najboljše, a hkrati se zavedam realnega stanja, ki je tokrat nepredstavljivo slabše in bolj resno. Kako kruto se igra usoda z nami. Tako si besno želim ostati pozitivna in zaupati. 

In spomnim se starega reka: "Človek obrača, a Bogu obrne!" Srčno upam, da On obrne...