Vztrajanje pri novih začetkih...

Zadnje čase se precej govori o novih začetkih, novih priložnostih in upanju. Ni važno s katere strani se gleda. Politično, duhovno, versko, socialno, kulturno... A hkrati je močno prisotna tudi  splošna obupanost, nezaupanje, občutek izdanosti in izigranosti. Ne zaupa se več ne politikom, ne državi, ne proizvajalcem hrane, ne zdravnikom ali farmacevtom. Na koncu ne zaupamo ne sočloveku in ne Bogu.

Vem, da sem o priložnostih za nove začetke že govorila in še vedno se močno strinjam s tem, da je dejansko lahko vsak dan prelomni dan v našem življenju. A mnogokrat zamolčan vidik novih začetkov je "dan po tem". Čas, ko je potrebno vztrajati, ko adrenalin začetka popusti, ko čar novega zbledi. Kaj storimo takrat? To ni odvisno od politikov, zdravnikov ali sočloveka. Odvisno je od nas, od naše predanosti, osebne integritete. 

Za nove začetke ni potreben nov avtomobil, obleke ali karkoli drugega. Nov začetek je v prvi vrsti obljuba samemu sebi. Zaveza, da se podaš na pot v neznano a z znanim ciljem. Postati najboljša verzija sebe. Zavedanje, da je pomembno potovanje, vztrajanje na potovanju, ne le cilj. Če gremo po poti, do "cilja" kot konj s plašnicami tudi "dosežen cilj" nima tiste sladkosti, kot bi jo moral imeti ali pa smo si predstavljali, da jo bo imel. Sama pot mora postati cilj. To vam lahko povedo romarji. Stopijo na pot z jasnim ciljem, a vsak vam bo povedal, da so se najbolj spektakularna doživetja in spoznanja zgodila na poti sami. Življenje je isto. Vsi vemo kaj nas čaka na koncu, a pot je važna!

Kot sem izvedela v ponedeljek, se danes začenja nova doba. Lahko nam je navdih, da začnemo novo pot ali pa potrditev in motiv, da vztrajamo. Pomembni so majhni, a vztrajni koraki, saj le ti prinesejo velik napredek. Srečno!

Kritiziranje in opravljanje...

Pred časom sem pisala o nesmislu opravljanja. Večkrat slišim, da se o tretji osebi pogovarjamo z negativnim prizvokom, namesto s pozitivnim tonom ali vsaj podtonom. Vedno, ko v svojo glavo spustimo ton obsojanja, dejansko kritiziramo sebe in stvari, ki nas motijo pri nas samih. Namesto, da bi se lotili sprememb v sebi se lotimo drugih, saj je vedno lažje obmetavati druge, kot pa urejati stvari in občutke v sebi.

V kolikor si vzamemo nekaj trenutkov in se spomnimo časa, ko smo bili kritizirani. Velikokrat ni imelo kaj dosti opraviti z nami, ampak so bili razlogi popolnoma drugje. Negotovosti, frustracije, želja po pozornosti tistega, ki je kritiziral. In sedaj pomisli, kolikokrat kritiziramo druge, ker se sami počutimo nezadostne, preobremenjene, nezadovoljene, razočarane?

Motivov je veliko več, kot bi jih lahko našteli. Življenje je namenjeno rasti, spreminjanju na bolje. Spremembo na bolje lahko začnemo že danes. Kaj, ko bi si obljubili, da ne bomo več ne kritizirali, ne opravljali? Si sposoben storiti neverjetno velik korak in začeti z razmišljanjem o teh dveh bolečinah večine odnosov?

Vse kar potrebujemo je obrat v dojemanju. Vsakokrat, ko kritiziramo dejansko napadamo sebe IN tistega, ki ga kritiziramo/opravljamo. Dejansko povzročamo krč v sebi in bolečino v druge. Dve muhi na en mah. Pa si res želimo takšne "učinkovitosti"? Zase vem, da ne. Veliko preveč stvari je potrebno postoriti in razčistiti, da bi si kratila čas še s tem. 

Vem, da vedno znova govorimo, da je vsak dan čas za nov začetek, a mislim da je naslednji korak ravno tako pomemben. Potrebno je vztrajati pri dobrih stvareh in odločitvah. Prehitro obupamo. V kolikor vemo, da smo se prav odločili, stojmo za svojimi odločitvami! Če ne gre, prilagodimo način. To ni vdaja! Vsekakor pa je potrebno paziti, da ne izgubimo smeri. Saj ni pomemben le cilj, pomembno je popotovanje, pomemben je vsak dan!

Vztrajanje...

"Vztrajnost je lepa čednost" pravi slovenski pregovor. Verjetno, da drži do neke mere. Vsekakor mislim, da se samo z enkratnim poskusom redkokdaj zgodi kaj dosti. Tu pa nastane dilema. Kako dolgo vztrajati? Kdaj prepoznati moment, ko je potrebno odnehati, pa čeprav nisi prišel do cilja, ki si si ga zastavil? Kdaj se reče temu predaja in kdaj zdrava pamet?

Trenutno sem v določeni situaciji v kateri vztrajam in sem trdna. Toda po več, kot mesecu truda ni popolnoma nobenih rezultatov oziroma ni rezultatov tam, kjer bi si jih želela. Ob tem vem, da je potrebno vztrajati, še kaj prilagoditi, se zagnati še bolj. Toda brez določenega rezultata ali vsaj namiga na obrat na bolje bo tudi vztrajanje sila slaba izbira. 

vem, da se sliši, kot bi govorila v kodah, toda dejansko je tako. Nekateri smo pač naravnani bolj storilnostno in bi radi videli rezultate ali vsaj premik. Ne da butaš celo življenje z glavo v steno pa ne narediš niti vdolbinice!

Kdaj spremeniš taktiko? Kdaj rečeš "saj bo" in nadaljuješ?  In kdaj delaš nekaj le zato, da to delaš?

In ja tisoč in eno vprašanje me spravlja ob živce približno toliko kot status quo!