Ice cream is better with a fork

Pred časom sem že naletela na TP-jin blog s lušnim naslovom Ice cream is better with a fork. V zadnjem času sem ji res posvetila kanček več pozornosti. Verjetno je tudi posledica prebujenih sanj in divje energije, ki jo s seboj prinaša pomlad. Mogoče bo kdo izmed vas našel tudi kaj zase.

Uživajte in naspidiran pomladanski virtualni objem!

Poslanstvo?

Neverjetno kakšno spoštovanju čutim do ljudji, ki so tvegali. Ne tvegali svojo glavo po neumnosti, ampak, da so tvegali in spremenili svoje življenje. Se preselili v novo mesto, tvegali svojo finančno stabilnost in zapustili svojo cono udobja. Zakaj? Za uresničitev sanj. Za iskanje sebe in izpolnjevanje svojega poslanastva. Poslanstvo ni takšna nepomembna stvar, ki bi jo enostavno potisnil na stran. Niti ni modno ali "aktualno". Če imaš posluh zase in za svoje sanje običajno občutiš tudi svoje poslanstvo. Ni bolj ali manj plemenito, ali manj/bolj pomembno. Tvoje poslanstvo je najpomembnejše poslanstvo. Zate seveda. Moje pa zame. Ni ga enostavno čutiti, niti ga ni enostavno izpolnjevati. Ja, v popolnem svetu bi ga bilo možno izživeti in izpolniti v celoti, a kot si verjetno že ugotovil, svet ni idealen prostor. Ogromno je preprek, ovir in neugodnosti, ki se dogajajjo na dnevni bazi. Vsak dan si preiskušan. Včasih premamljen, včasih zavajan v upanju nikoli speljan s poti.
Velikokrat pa smo si sami največji "sovražniki". Mnogokrat si ne dovolimo, da bi zaživeli v celoti. Vedno rezerviramo kanček sebe. Težko se je v celoti izpostaviti. Mnogokrat to opravičimo z argumentom, da ni potrebno popolne predanosti, da je "dovolj dobro". Toda zakaj se potem počutiš izigranega? Zakaj je potem konec dneva grenak priokus, ko pomisliš na preživeti dan? Se zavedaš, da ga sčasoma sploh ne zaznaš več? Kot smrad, ki je od začetka neznosen, a se kasneje navadimo nanj.

Zakaj tako težko odkrijemo kaj je naše poslanstvo? Verjetno zato, ker je zato potrebno ogromno poguma, in običajno naša poslanstva niso konvencionalna. Prav tako je potrebno kar nekaj odrekanja in sprememb, da stopimo na pot življenja svojega poslanstva. Potrebujemo pogum, zaupanje vase in neizmerno veliko srce polno upanje in smeha. Ja brez smeha ne gre. In seveda ne gre niti brez razumevanja in sprejemanja naših pomankljivosti in napak. Težko si je priznati, d anisi "popoln". Še težje pa je to sprejeti in mogoče nekoč si  tudi odpustiti. Simpatija do svojih pomankljivosti je neverjetno težko. Še težje pa je razumeti, da nas naše pomankljivosti v nekem momentu tudi delajo boljše osebe.
Ker pa smo socialna bitja kmlau pridemo, do razkola v naši okolici. Med tistimi, ki razumejo nujnost sledenja srcu/sanjam/poslanstvu in tistim, ki mislijo, da je to bežanje pred resničnostjo. Da je to neumnost in zabijanje časa. Da je zgolj njihova pot/način, tisto pravo. In zanimivo je kako eni razumejo druge, drugi pa ne prvih. Mislim, da je jasno na strani katerih mislim, da sem.
Zanimivo je kako se sčasoma razkriva naše življenje pred našimi očmi. Kako neverjetne poti se razkrivajo v našem življenj. Sanje, ki se spreminjajo v resničnost, pa čeprav sploh nismo nikoli imeli občutka,da hrepenimo po njih. A smo v določenem momentu sprejeli izziv in si s tem spremenili življenje in mogoče našli smisel/poslanstvo. Kar ni nezanemarljiv uspeh. A hkrati te to stanje postavlja pred še večje izzive. Obstajajo še večje stvari, ki jih želimo/moramo storiti. Ni konca. Odvija oz. zavija se kot klopčič volne. Vedno večji izzivi, vedno večje preizkušnje. Pot pa nas vedno spreminja! Nikoli enostavno a neverjeten vir navdiha.

Največ velikih življenskih sprememb se zgodi na zunaj v afektu, a z dolgo akumulacijsko dobo v nas samih.

Molitev

Danes se je zgodil precej neljub dogodek, ki je privlekel na plano mojo najslabšo stran. Vsi, ki me poznate dobro veste, da sem precej impulzivna in moji odzivi so precej jasni in hitri. Intenziteta se še poveča, ko so vpleteni ljudje, ki so mi blizu. Ne bom o vlogah in imenih. To ni pomembno. Dejstvo je da fizično čutim, ko se mi poveča srčni utrip in naraste pritisk. Kot nekdo, ki mu je ključno, da obvladuje burne odzive, sem se naučila kako se izogniti izbruhu. Današnji dogodek se je zgodil po telefonu. Ker me oseba na drugi strani ni želela slišati, sem prekinila klic. Ne prenašam dobro, če me nekdo obmetava s psovkami. Še posebej, ker je bilo vprašanje zelo na mestu in vprašano v najbolj nevtralnem tonu.

Čeprav sem se izognila lastnemu izbruhu, ki bi ga kasneje seveda obžalovala, še ne pomeni, da so besede, ki so mi bile izrečene bolele kaj manj in da se zaradi vsega manj žrem. Ker še vedno obstajajo mali blagoslovi, sem bila v službi v času pogovora sama in sem imela luksuz samote. V parih minut sem potočila solzo in vadila kontroliran dihanje. Ne zmorem ignorirati takšnih dogodkov. In nekako se je potrebno spoprijeti s situacijo. Ker bi bil pogovor s to osebo nesmiseln in bi le povečal bolečino sem se odločila za razdelavo zadeve v sebi. Čas za to je prišel že med sprehodom s psom. Zahajajoče sonce in rahel veter ter mehak zrak so le še vzpodbudili vse skupaj. Tam se je ta zapis tudi začel. V začetku sem mislila objaviti le molitev s katero sem se pomirila, a sem vedela, da brez pravega uvoda nebi imela smisla.

Molitev. Zelo intimen obred, ki se mu ne pripisuje dovolj zaslug. Občutek imam, da bo letošnji post zaradi natrpanega urnika ostal brez prave doze duhovnih vaj, zato poskušam izkoristiti kar se da največ časa za molitev v vsakdanu. Vem, da ni vseeno saj je še mnogo prostora za izboljšave in rast.

Razmišljala sem kako se pomiriti po današnjem dogodku. Kot se je že večkrat izkazalo, molitev pri razgretem duhu močno pomaga. Objavljam molitev, ki bo mogoče pomagala še komu. Če imate molitev, ki bi jo delili ste dobrodošli, da jo napišete, prav tako ste vabljeni vsi, ki imate molilne namene, da jih delite s svetom. Obljubim, da jih bom vključila v molitev in mislim, da ne bom edina. Hvala!

Gospod hvala za priložnost, da sem. Da diham, ljubim in vidim veličino, ki si jo ustvaril.

Prosim te za moč, da odpustim in pozabim.

Prosim te za potrpljenje in upanje, da izpolnim načrt, ki ga imaš z menoj.

Pomagaj mi da bom najboljša, kot sem lahko.

Amen!

Vztrajanje...

"Vztrajnost je lepa čednost" pravi slovenski pregovor. Verjetno, da drži do neke mere. Vsekakor mislim, da se samo z enkratnim poskusom redkokdaj zgodi kaj dosti. Tu pa nastane dilema. Kako dolgo vztrajati? Kdaj prepoznati moment, ko je potrebno odnehati, pa čeprav nisi prišel do cilja, ki si si ga zastavil? Kdaj se reče temu predaja in kdaj zdrava pamet?

Trenutno sem v določeni situaciji v kateri vztrajam in sem trdna. Toda po več, kot mesecu truda ni popolnoma nobenih rezultatov oziroma ni rezultatov tam, kjer bi si jih želela. Ob tem vem, da je potrebno vztrajati, še kaj prilagoditi, se zagnati še bolj. Toda brez določenega rezultata ali vsaj namiga na obrat na bolje bo tudi vztrajanje sila slaba izbira. 

vem, da se sliši, kot bi govorila v kodah, toda dejansko je tako. Nekateri smo pač naravnani bolj storilnostno in bi radi videli rezultate ali vsaj premik. Ne da butaš celo življenje z glavo v steno pa ne narediš niti vdolbinice!

Kdaj spremeniš taktiko? Kdaj rečeš "saj bo" in nadaljuješ?  In kdaj delaš nekaj le zato, da to delaš?

In ja tisoč in eno vprašanje me spravlja ob živce približno toliko kot status quo!

Izobraževanje.. tisto "ta dobre sorte"

Ta vikend sem imela priložnost udeležiti se intenzivnega seminarja o govorni tehniki. V roke nas je vzel prof. Gubenšek. Gospod si je pridobil novega totalnega "fena" (in domnevam, da nisem edina iz naše skupine). Pustimo ob strani, da tako ali tako občudujem ljudi, ki veliko vedo in niso skopi glede deljenja svojega znanja. Ampak gospod je hkrati tudi lastnik glasu ob katerem sem odraščala. Nikoli prej nisem vedela kdo je lastnik  glasu, ki me, poleg Ravnohribovega, tako zelo fascinira. Ja nora sem na glasove. Priznam! ;) 

Tekom seminarju sem se ponovno spomnila na moje težko potlačene sanje o igralstvu. Sanje so smešna reč. Zavedaš se dejanskih omejitev, sesutega glasu in vseh ostalih zadevščin, ampak to še ne pomeni, da bo neracionalna stran tebe to dojela. Tako, da se je včasih potrebno pošteno potruditi, da razumni del nas premaga nerazumno sanjavi del.
Ampak moj koš neuslišanih sanj na stran. Fascinantno je gledati nekoga, ki res ve o čem govori in, da te ta isti že od začetka ne obravnava, kot totalnega kretena in te hkrati posluša, ko govoriš in povrh vsega še dovoli vprašanja. Če smo realni, nikoli pred tem vikendom nebi rekla, da je lahko glasovno izobraževanje tako silno zabavno in hkrati zahtevno. In seveda hkrati še depresivna misel, ko dojameš, da si popolnoma nepoučen in da pravzaprav nimaš nobene podlage na katero bi lahko "obešal" znanje, ki ti je ponujeno (teorija g. Buzana (Buzan, T.: Delaj z glavo ... (Univerzum, 1980). Noja kaj hitro se človek prelevi v gobo in srka vse kar lahko dobi. Smešne prispodobe, a verjemite mi, da zelo na mestu.

Zakaj se mi je zdelo tako nujno omeniti vse to? Zato, ker je g. profesor glas, ki mi je dolga leta govoril "Dober večer otroci!" in ker je za razliko od izobraževanja, ki se ga moram udeleževati zavoljo službe, dejansko smiselno, polno navdiha in kvalitetno. Priznam, da sem spoznala precej stvari, a jih hkrati še več čaka, da jih odkrijem. Koliko se bo obdržalo je odvisno od mene. Nadvse sem navdušena, da sem sploh imela priložnost.

Zdaj pa iskreno. Kolikim od vas se naježi koža, ko slišite "Dober večer otroci" rečen s "tistim" glasom in pravo glasbeno podlago? Koliko od vas se jih še vedno usede k radiju in napeto prisluhne? Iskreno?

*dvignem roko*

Netipično jezen zapis

Že na začetku povem, da tole ne bo smiseln, še manj pa pozitiven zapis. Sem zato preveč slabe volje in s, še vedno, preveč bolečo glavo. Za kaj gre?

Zdravstvene težave; neizdane naročilnice, ki se zgode, ko v sistemu nekdo malo brcne mimo in ki pripeljejo do tega, da bom morala sama plačati izobraževanja na katera me je poslal delodajalec; politično napumpane manijake, ki pijejo kri in se obnašajo popolnoma neprištevno; občesplošno slabo počutje v povezavi s parimi nočmi slabega spanja ter zavedanje propada določenih sanj. Upam, da bo takšno stanje trajalo samo danes, ker drugače je preveč črna napoved za naslednje dni. Nikoli nisem znala preveč dobro funkcionirati v malodušju. Ni moj element.

OK, dejstva? 

1. zaradi napak drugih močno oškodovan osebni proračun,

2. napoved natrpanega vikenda, ki ne bo omogočal počitka, in naslednjega tedna, ki je že zdaj videti prepoln,

3. sanje/pričakovanja/plani, ki se sesuvajo, kot hiška iz kart,

4. neproduktivnost, ki je posledica 1. in 3. in je depresivna.

Ampak če sem poštena do sebe in drugih me ne boli toliko 1., kot 3. Morala bi se, roko na srce, tega že morala navaditi. Vseeno naivno upam, da se bo izteklo meni v prid. Zakaj? Ker takšna sem, zato me trenutno stanje še toliko bolj žre in mi pije še tisto malo energije, ki jo imam. Upam, da je vse le posledica prehlada in 1. in ne dejstva, da se približuje rojstni dan, okoli katerega sem že tradicionalno malo depresivna. 

Kakorkoli že, ne počutim se nič bolje, kot pred zapisom. Grem stresat svojo raztresenost v katalog... I'll fit right in!

Pojdi in sveti!

Danes z bolečo glavo in prvim prehladom sezone prehladov 2010/2011 pišem. Ne morem, da nebi. Zakaj? Zgodilo se je več stvari, ki mi ne pustijo pri miru. Prva med njimi se je zgodila pred več, kot enim tednom. V sosednji vasi je bil zbit fant. Še danes se zdravniki bore za njegovo življenje. Zbil ga je njegov znanec. Zakaj? Ker sta se poprej besedno udarila ob pivu. Sedaj se prvi bori za življenje, drugi pa je obtožen naklepnega umora. Pri 20-ih! Ko niti še pošteno nista začela živeti! Nesmisel!

Druga zadeva so seveda dogodki na drugi strani zemlje. Potresi, tsunamiji in eksplozije v jedrskih elektrarnah. Zanimivo, da je slednjih veliko na močno potresnih področjih. Narobe svet. Pa vseeno so tam zato, ker je "potreba" po energiji tako velika. Jo res potrebujemo toliko? Potrata.

Tretja pa je bil izrek, ki sem ga prebrala. "We are not here for a long time. We are here for a good time". Strinjam se. Če zabijamo svoj čas s prepiri, škodoželjnostjo in nasršenostjo, kje je smisel? Ali ni smisel v izrabi časa, ki ga imamo na voljo? Biti z ljubljenimi, pomagati ljudem, ki potrebujejo pomoč, prispevati k temu, da je svet boljši, tudi zaradi nas.

Vem, sliši se new agevsko, ampak če smo iskreni, je to v osnovi skoraj da vsake vere. Biti boljši, služiti višji sili in izkoriščati potenciale, ki jih imamo. Skrbeti za ljubljene in pomagati manj srečnim. Smešno kako zelo preprosto se to sliši. Toda življenje je drugačno. Lažje je biti zamerljiv, siten in razdražen. Lajati na vsakega, ki pride mimo in opravljati tistega, ki ga ni blizu. Ta vikend bi se skoraj skregala s taščo, ker sem ji poskušala dopovedati, da ni smiselno glodati nekoga samo zato, ker je in da noben ne more biti zgolj slab. Priznam, da sem imela v enem trenutku občutek, da me bo mahnila. Toda zdelo se mi je pomembno, da povem svoje.

Ni vseeno ali povzdignemo svoj glas ali ne. Pomembno je, da se borimo za tisto kar mislimo, da je prav. Da si vsaj izoblikujemo svoj prav. Najslabše je da verjamemo vse kar vidimo, ali pa ne verjamemo ničemur kar vidimo ali slišimo. Na koncu pa ne prepoznamo dobro od slabega. Mislim, da se izgublja občutek za realnost. Vse se napihuje, dramatizira in potencira do neprepoznavnosti. 
Prišli smo do stopnje, ko se vse zavija v neprehodne birokratske postopke, ki so precej nesmiselni in ne opravičijo svojega obstoja. Hkrati pa zahtevamo vsako piko podprto z zakonom. A ta zakon ima še 10 dodatkov, sprememb in določil, ki pa so si v večji meri kontradiktorna. Upošteva pa se seveda tisti, ki ti blokira namesto reši težavo.

Nisem črnogleda, mi je pa jasno, da so spremembe nujne. Še meni je jasno, da ni smiselno vračanje na stanje "pred krizo". Zakaj se hočemo vrniti na pot, ki nas je pripeljala v to stanje? Ali ni smiselno, da se spremeni sistem? Najti je potrebno nove rešitve, novo pot. Ne krpa se preperelih hlač ampak se sešije nove!

Preveč časa porabimo za nesmisle in zadovoljevanje muh in kapric. Nimamo dovolj časa. Ne zapravimo še tistega, ki ga imamo. Bodi srečen, da si. Odpri oči, vdihni skorajšnjo pomlad, nasmehni se! Tu si, da si sonce. Izkoristi potencial. Pojdi in sveti!

Potresi, poplave etc.

Danes je Japonsko pretresal potres magnitude 8,9. Eden največjih v zadnjih 140 letih oz. največji odkar sistematično zbirajo podatke o potresih. Posnetki in poročila krožijo z neverjetno hitrostjo. Ob tem je res neverjetno kako dobro je Japonska pripravljena na potrese. Med drugimi tudi z investicijami v inženirstvo in sistematičnim pristopom ter upoštevanjem okolja v katerem žive. 

Vsem tem potresom v Pacifiku običajno sledi opozorilo za tsunami. Trenutno je podanih kar nekaj opozoril za možnost precejšnjih tsunamijev. Trenutno bi moral zadeti Tajvan, a ga tam niso zaznali toda trenutno se še vedno ne ve kaj se dogaja. Med ljudmi je precej panike, kar pa je logično. Letala namenjena na Japonsko so preusmerjena, nuklearke so zaustavljene, trenutno naj bi v eni divjal požar. Požari divjajo tudi na drugih krajih. Opozorila so tudi za območje Avstralije, ki je v zadnjem času res zelo trpela in tam so ljudje res ne morejo dojeti kaj se dogaja, da jih "tepe šiba božja".

Informacije o stanju v bližini epicentra so precej različne, kot je pri takšnih dogodkih običajno. Vseeno pa se mi zdi precej zanimivo poslušati poročila ljudi, ki živijo ali na Japonskem ali pa na področjih katera je prizadel tsunami. Od precej mirnih do popolnoma prestrašenih. Vsem pa je isto, da jih je strah vsakega popotresnega sunka, ki so lahko tudi bolj uničujoči saj prizadevajo področje, ki je bilo nedolgo nazaj že pretreseno.

Havaji je ravnokar stresel potres z magnitudo 4,8. Tako da se potresi in tsunamiji nadaljujejo. Kakšna bo škoda je trenutno nemogoče oceniti.

V socialnih mrežah je sledil takojšen in ogromen odziv. Od dobrih misli do pozivov za pomoč do aplikacij, ki naj bi pomagale najti ljudi, ki so na Japosnekm. Več o tem si lahko preberete tu. Tukaj pa lahko poslušate kaj se trenutno dogaja v tamkajšnji regiji. Na Wikipediji je tudi članek o potresu, ki se sproti posodablja.

Neverjetno kako me takšne nesreče ne pustijo hladne in neprizadete. Neverjetno je opazovati kako se ljudje spopadajo z ogromnimi naravnimi nesrečami. V upanju, da se bo zemlja umirila in omogočila, da se ljudje najdejo in rešijo, da se ne povzroči še več škode in bolečine. Z mislimi in molitvijo k prizadetim v zadnjih naravnih nesrečah.

Zanima pa me ali vas kdaj streznijo nesreče, ki se zgodijo drugod? Je to le ena izmed novičk? Se lahko učimo od drugih? Smo sposobni sočutja? Molimo kdaj za tiste, ki našo molitev potrebujejo? 

Izobraževanje, licence, tečaji in njihova nujnost

Kaj se učiš? Zakaj se učiš? Dve vprašanji, ki se mi v zadnjem času večkrat podita po glavi. Mogoče zato, ker sem v zadnjih dneh ogromno časa namenila kvazi formalnemu izobraževanju. Bolj ali manj smiselnemu, večina pa vsekakor za potrebe dela v službi. Kaj hitro se mi je porajajo vprašanja o smiselnosti večine teh izobraževan.

Ne mislim, da vse vem ali pa da niso potrebna. Še kako so potrebna, toda ne zaradi njih samih in zato, da se puli denar iz že tako praznih proračunov. Ampak večinokrat je ravno to motiv in končni rezultat. Da pa se to ne dogaja le v naši stroki je potrdil tudi pogovor s stricem, ki je že več kot 20 let aktivni trener in strokovnjak na svojem področju. In velik športni entuziast, tudi v domačem kraju, aktivno skrbi za fizkulturno udejstvovanje vaščanov.

Pred kratkim se je moral udeležiti t.i. izobraževanja na katerem se ni naučil nič, je pa stalo to domače društvo zajetno vsoto denarja. Zakaj? Zato, ker je tako zahtevano s predpisi. Tako mora imeti vsaj eden t.i. licenco ne glede na vse ostalo. Racionalno, kaj ne? Predvsem za tiste, ki organizirajo to t.i. izobraževanje ali pa od tistih, ki to predpisujejo. Mimogrede se pojavi sum o navezi oz. t.i. sistem "roka, roko umije".

In še eno popolnoma legitimno vprašanje. Kdo dopušča to finančno izčrpavanje društev in institucij? In zakaj? Ne rečem, da se dejansko nekaj novega naučimo ipd. ampak če so pa tečaji res sami sebi namen ni pošteno. In kdo kontolira to "nujnost" licenc? Kdo kontrolira kvaliteto izobraževanj in tečajev? Osebno pojma nimam, domnevam pa da še ena inšpekcijska služba, ki ne obstaja/je v nastajanju/je preobremenjena/ne deluje.

Že slišim, ko nekdo v ozadju kriči, da ne privoščim, da bi ljudje služili svoj denar ipd. Naj le služijo svoj denar! Toda ne z ustvarjanje navidezne potrebe in naj s svojimi lobiji tega ne uzakonjajo in tlačijo v predpise. In ko na koncu, ko vidiš kakšne cene zaračunavajo... se ti zvrti in vzame sapo. Ne samo, da se govori o zelo visokih honorarjih, ampak tudi o monopolu, izrabljanju in neučinkovitosti.

Groba? mogoče. Razočarana? Vsekakor! 

Kje se ne počutiš varno?

To je bilo vprašanje, ki mi je pred časom priplavalo mimo ušes in seveda vzbudilo mojo pozornost. Kako pomembna nam je varnost se začnemo zavedati šele takrat, ko le-te ni več ali pa je ogrožena. Ne govorim tukaj le o telesni nedotakljivosti in podobno, ampak tudi o verbalni ogroženosti. Ali pa celo o eksistencialni ogroženosti. 

Zanimivo je, da šele, ko smo si v stanju priznati svoje strahove in tisto, kar nas ogroža in povzroča občutek strahu, šele takrat si lahko odgovorimo na še eno pomembno vprašanje. Kdaj in zakaj se počutimo varne? 

In ni vseeno kje se počutimo varne in kje ne. Recimo jaz zelo rada ponoči zatavam čez pokopališče. To sem večkrat počela tudi s sestričnami in bratranci. Potem so se na obzidju vaškega pokopališča odvijali zelo osebni pogovori, kot bi tistim, ki so se že poslovili lahko bolj zaupali, kot pa tišini ali drugim ljudem. Tako zelo težko razumem tiste, ki pravijo, da jim je na pokopališčih srhljivo in jih je strah.

Toda ob tem se poraja še eno vprašanje. Ali ne hrani strah naših dvomov? Ni ravno strah tisti, ki nas prižene v pretiravanja in v to, da delamo sila čudne stvari? Hrani našo negotovost in nas na koncu lahko tudi popolnoma ohromi.

Tako mislim, da je nujno, da si tudi ti odgovoriš na vprašanje kje se in kje se ne počutiš varno in določenemu strahu celo pokažeš roge! :)

Pogovor o razpadu sistema in umiku vase

Že pred časom sem se zapletla v debato s sodelavcem. Tehnično sicer ni moj sodelavec ampak recimo zavoljo lažjega razumevanja, da delava v isti instituciji. Skratka. Debata se je začela precej zafrkansko o piercingih in tatoojih. Pravzaprav se je začela s provokacijo češ: "Pircing v ušesih je sprejemljiv. Zakaj pa tisti v obrvi/ustnici/intimnih delih ni?" In debata se je začela. predvsem se je vrtela okrog kulture dvoličnosti, zatiranja in pretirane "svobode, ki to ni". Seveda smo bili hitro na tatoojih. Trenutno je prijatelj v fazi pridobivanja le-tega tako, da mi je tema še posebej blizu. A to so bile postranske stvari. Pogovor je zajadral globlje. Postavilo se je vprašanje zakaj je v zadnjem obdobju tako velika potreba in želja po označevanju telesa. Kaj je pripeljalo do tega? Seveda smo šli skozi pomanjkanje vere, razsutjem Cerkve, kot institucije in Države, kot nečesa zanesljivega in vrednega zaupanja. Pristali smo na osebi. Na iskanju potrditve v sebi. Ugotovitev je pravzaprav zelo zanimiva, saj sem kak dan ali dva prej sva prišli do iste ugotovitve z zelo modro gospo, ki ima precej razdelane poglede na svet. Dejansko smo začeli iskati uteho v sebi. Predvsem na način: "Jaz mislim tako. Sprejemam drugačnega menja in poglede, a prosim, da me z njo ne posiljujete!" In vse te debate so me spomnile na trditev prijateljice, da je bila grundge zadnja prava subkultura. Kako je tako možno, da se nismo sposobni ničemur več predati z vsem bitom?

A pogovor s sodelavcem je šel naprej preko posiljevanja majhnih otrok z oblekami na katerih kraljujejo lobanje in kosti ipd. Tako se je odprla tudi poblematika "popularizacije" določenih simbolov, ki s tem onemogočajo pristno izražanje preko/skozi te simbole. Pretiravanja in izkoriščanje pripelje do popolnega razvrednotenja. Tako se tudi upor razvrednoti in se mu vzame ves pomeni. In ravno upor je ključni moment v razvoju vsakega posameznika. Vsak potrebuje določeno dozo upora in protestiranja. Toda le-to mu škoduje če frustracije ni sposoben predelati in poglobiti ter iz tega narediti nekaj več. Škoduje celim generacijam, če je upor moden. Če se upirajo zaradi upora samega, ne pa da ga uporabijo, kot sredstvo. To pripelje do popolne pasivnosti in ujetosti duha in na koncu tudi razvoja. 

Pogovor je s svojo dinamiko zavil še na trenutno aktualno dogajanje, ki je mnogokrat posledica pomanjkanja osnovnega sočutja. Kodeksi, ki so bili včasih samoumevni so danes zgolj eksota. Veljajo le jekleno hladna pravila birokracije, ki ne dopuščajo prostora za sočutje in osnovno človeško dostojanstvo.

Pogovor, me je potrl, saj sem se zavedla, da se enako, kot mnogi drugi skrivam in umikam vase saj na intuitivni in intelektualni ravni čutim, da se je sistem podrl. Ni več osnovega PRAV in NAROBEJ. Ne omogoča normalnega, človeškega funkcioniranja, ampak od tebe zahteva hladnost in preračunljivost. Od mene zahteva, da sem neobčutljiva in me sili, da mi je vseeno. Neizrekljiva dejanja so postala sprejemljiva, zaničevanje način komunikacije. Sproščen vdih pa luksuz, ki si ga lahko privošči le malokdo.

Ob tem se mi poraja vprašanje ali je moj osebni način pravi, ali pa se s tem le izogibam konfrontaciji in ožim svoj manevrski prostor? Bi me moralo biti še bolj strah?