Svet je takšen kakršen si sam...

Danes sem imela priložnost biti zadeta od dveh stvari... ne ZADETA zadeta :D ampak mogoče vplivana, pravzaprav dotaknjena. Tako. :)

Danes je v tedenski klofuti ga. Brower vrgla zanimivo kost. Na svetu smo zato, da si pomagamo. Izkušnje nas vedno znova učijo in nas delajo modrejše in če si dovolimo boljše. Že sama ideja je neverjetna in te popolnoma vrže. Dejansko se začnemo zavedati tudi svojega vpliva. To kar govorimo in delamo vpliva na druge. Če ne delamo in govorimo najboljše in najbolj iskreno, je vsak dan malce izgubljen. Ko ne zgrabimo priložnosti za pomoč ali pa, ko se (ne) postavimo zase. Vedno znova je to sporočilo drugim in nam samim.

Druga izjava, ki me je brcnila pa je, da svet ni takšen, kot ga vidimo vidimo sami ampak si ti takšen, kot vidiš svet. OK, ko je takole napisano je malo manj razumljivo, ampak potrebno se je zavedati, da smo mi tisti, ki si ustvarjamo SVOJA mnenja. Mi smo tisti, ki dodajamo pomen dogodkom in mi smo tisti, ki zavzemamo določeno perspektivo in mi smo tisti, ki se odločimo s kakšnim "kotom" bomo gledali na dogajanje. Ideja, ki me je popolnoma pretresla.

Vsekakor ne gre tukaj živeti v iluziji, da se okoli nas ne bodo dogajale grozne stvari, krivice in nečednosti. Verjetno bo  še kar nekaj časa tako, a mi smo tisti, ki lahko spreminjamo svoje življenje. Ob tem se je nujno zavedati, da ima vsak svojo pot do spoznanj, življenjskih sanj in izpolnitve svojega namena. Nihče ne more trditi, da ve boljše, kot mi sami kaj je za nas najbolje. Vsak prispe do svojega konca s svojim tempom, ob svojem času in s svojo zgodbo. Raznolikost je potrebno spoštovati in sprejemati, v tem je čar življenja. Nešteto barvnih kamenčkov, ki tvorijo dih jemajoč mozaik. Dovolimo si zasijati v vsej svoji neverjetni barvitosti!

Presenečenja

Vedno znova so okrog nas. Ne samo tista, ki so pospremljena z ogromnimi količinami vriskanja in alkohola ampak tudi tista, ko presenetimo sami sebe, ko nam kuža zvrne kompletno malo telesce v naročje in vse kar hoče je čohljanje.

Presenečenja so del našega vsakdana. Niso vsa luštna in navdušujoča, so pa presenečenja. Vedno znova me preseneti kako se razlikujejo definicije presenečenj pri ljudeh. Za nekatere so to samo tisti z "velikim pokom" za druge pa je presenečenje slišati žvrgolenje ptička sredi januarja... Ne trdim, da so eni boljši od drugih, le različna pričakovanja imamo.  

Včeraj se je skupina zapletla v zelo zanimiv pogovor. Kako se je "treba" počutiti. Odgovorov je bilo več, kot nas tam. Razvila se je besna debata, ki je bila neverjetno sproščena in sprejemajoča (je to sploh beseda?). Nič obsojanja nič odtenkov. Odgovori in pojasnila so bila in vsi smo jih sprejeli. Vsaj jaz sem tako čutila. Neverjetno.

Danes se mi tako podi po glavi vprašanje: Zakaj nisem večkrat tako zelo sprejemajoča? Zakaj potrebujemo vse obarvati in se zaplesti v barvno paleto in dodati vsemu svojo noto pa čeprav jo sploh ne potrebuje, ni na nas, da sodimo. Potrebno se je prepustiti, brez pametovanja... tako kot presenečenja...

Razumevanje in spoštovanje... tudi v pogovorih o veri

Ta blog se nanaša na prejšnjo objavo. Pesem je sprožila precejšen odziv v verski sferi. Zgodil se je celoten quotefest. Eden bolj citira Sveto pismo, drugi bolj razlagajo. Skoraj vsi pišejo pesmi.

Zanimivo je kako vprašanja vere in religije vedno znova dvignejo prah. In vedno nekdo trdi, da ima eden bolj prav, kot drugi. Vedno znova se mi zdi, da se pozablja načelo strpnosti. Življenje nima nobenega smisla, če ga živimo skozi oči nekoga drugega, a ob tem se je nujno zavedati, da moramo obdržati določeno mero spoštovanja in razumevanja, saj ne razmišljajo vsi tako kot mi in ne dojemajo vsi življenja tako kot mi. Prav tako ne vemo vsega in čustvujemo zelo različno.

Ne bom se zapletala v to kaj je bolj in kaj manj krščansko. Teologija je fascinantna in religije so me vedno zanimale, a vedno znova odkrivam, da veš kaj je prav in kaj ne le takrat, ko poslušaš sebe. V vsakemu izmed nas je glas, ki nam pove kaj je prav in kaj ne. Ključno je da ga slišimo. A za to se je potrebno umiriti, sprejeti sebe in poslušati. Nekateri so imeli srečo in je Gospod preglasil rjovenje vsakdanjega hrupa, nekateri pa se moramo pač bolj potruditi.

Vseeno pa trdno verjamem, da bolj, ko mi kričimo, manj slišimo. Manj slišimo sočloveka in manj slišimo glas v nas. Prav tako pa je ključnega pomena iskrenost. Pred drugimi lahko relativno dobro igramo in se skrivamo za maskami pred sabo pa ne moremo oz. ne smemo pobegniti. 

Vem, mnogi se ne boste strinjali z menoj, kar je vaša pravica in hkrati obveza. Nujno je, da razmišljamo tudi o tem. Ni lahko in zahteva precej zaupanja, a se na koncu vedno obrestuje. 

Vedno znova pa me preseneča poklicanost tistih, ki ne verjamejo, da verujočim razložijo kakšni bebci smo. To me vedno znova preseneti in prizadene. Kaj ko bi naslednjič, ko bomo imeli eni ali drugi neverjetno potrebo po tem, da poučimo drugače mislečega o našem prav, namesto, da se spustimo v žolčno debato rekli: "Sprejemam tvoje mišljenje. Z njim se mogoče ne strinjam, a ti imaš pravico misliti in verjeti po svoje, jaz pa po svoje." Mislim, da se bomo začeli šele takrat počasi zbliževati.

Razlike...

Danes sem opazila posnetek, ki ga je na Facebook objavila znanka. Popolnoma me je prevzel in v precej točkah se strinjam s pesnikom. Svetujem ogled... in ne dvomim, da bom o tem še kakšno "rekla".

Why I hate religion, But love Jesus

Ljubiti in sprejemati ne pomeni biti kreten ali šleva!

Že nekaj časa me je mučila ideja o tem kaj pravzaprav pomeni sprejemati (recimo celotna filozofija holding space), krščanska ljubezen etc. Vse skozi se je namreč dogajalo, da so tisti, ki so več "sprejemali" in "ljubili" bili ali totalni kreteni in so delovali v kontra tistemu kar so pridigali ali pa so bili totalne šleve. 

Sama se že dalj časa ukvarjam s tem kako jaz dojemam določene nauke in filozofije. Jaz, ne vsi ostali in ne kaj trobijo naokoli bolj ali manj zaupanja vredni osebki. Danes sem brala lušten zapis Mastina, ki govori ravno o tem, da tisti, ki ljubijo niso šleve. Ljubiti pomeni hkrati veliko odgovornost in zahtevo, da si si zelo na jasnem kaj je prav in kaj ne in kaj storiti. Hkrati pa ti ne da nobene pravice, da si kreten. V imenu vere ali filozofije se pač ne gre obnašati nedopustno. Vera in filozofija življenja tako ne moreta biti maski in izgovora za nestrpnost in kretenizme.
Neverjetno kako veliko odgovornost imamo. Nekje sem enkrat prebrala misel, ki govori o tem, da tvoja osebna svoboda seže le do svobode sočloveka. S tem se strinjam. Veliko prevečkrat smo posiljevani z mnenji, teorijami in nevemšečem. In tukaj mora spregovoriti tudi naša ljubezen v nas in reči Dovolj! Postaviti se moramo zase. To ne pomeni, da moramo biti pri tem prepotentni in neobzirni, le trdno se moramo postaviti za svoja prepričanja, brez žaljenja in neumnosti.
Skrajni čas je, da se začnemo obnašati odgovorno in usklajeno z našimi prepričanji. Predolgo smo tulili s tropom in hkrati skrbeli za naše male vrtičke. Potrebno bo zavihati rokave in začeti ravnati odgovorno, to pa lahko storimo le vsak zase. Šele, ko bomo sami "pometli pred svojim pragom" bomo lahko začeli združevati moči.

Vesela sem, da sem iz vasi...

Tale zapis začenjam danes že tretjič. Vedno se nekje zalomi. Noja upam, da gre v tretje rado. ;)

Tam nekje poleti sem pisala o tem, kaj pomeni biti seksi... no vsaj idejo sem imela, da bo ta blog Biti seksi drugi del. Potem pa sem ugotovila, da v bistvu nima prave povezave. Da razložim.

Pred dnevi sem se na poti iz službe zavila še na napajališče mojega jeklenega žrebca. Na tem napajališču se občasno ustavljam. Tam uraduje sila simpatičen dečko s katerim se vedno malo pošaliva. Nič ekstremnega, malo smeha in živjo živjo. No pred dnevi me je popolnoma presenetil, ko je v vsej blazni gužvi na napajališču (tam sem ugotovila, da se drug dan podraži bencin) točno vedel kateri žrebec je moj. Vem, da ima kamere in vse, a vseeno nas je bilo kar precej, tako da... Sila pozorno. Ob mojem čudenju nad tem fenomenom mi moj razloži, da sem itak z vasi in da tukaj se vsi poznajo (pa napajališče niti ni v mojem kraju).

Za mojo boljšo polovico je bil namreč popoln šok, ko se je iz mesta preselil na vas, vedeli so namreč "kam paše"... se pravi k meni. :) Za lažje razumevanje vseeno moram omeniti, da sama ne opazim niti, da soseda, ki je približno mojih let, hodi okoli noseča, ne porajtam kdo je del katere drame in kdo hodi k maši in kdo ne. Običajno ne vem niti, da je veselica in običajno vaške trače, če jih po kakem čudežu že izvem, skoraj v istem hipu pozabim. Vseeno pa povem v svoj zagovor, da se na vasi odlično počutim. Ljudje mene običajno poznajo, čeprav jaz pojma nimam kdo so oni, in pa vedno lahko kakšno rečeš, ko stojiš v kakšni vrsti etc.

Občina ni ekstra velika, tako da vse bolj ali manj funkcionira na nivoju vasi in mislim, da je to ključno. Še vedno znajo razložiti kdo je "čigav" in kdo se je hodil h komu ženit, seveda še pred vojno. Gasilci so, gostilne so, folklora, gledališče, cerkev, vrtec, šola funkcionira. Polna kapa vsega. Načeloma relativno strpna druščina v kateri si včasih lahko privoščiš kakšno bolj žolčno debato, ker me naveze in nevemkakšne povezave ne bremenijo.

Občutek, da si doma z okolja kjer vedo, da obstajaš je dober občutek. Ne govorim o tem, da te vsi Poznajo poznajo in ne govorim o sprejemanju, a govorim o tem, da še vedno srečuješ ljudi s katerimi si hodil v vrtec, da se kdaj zadebatiraš z učiteljico iz osnovne šole, da ljudje poznajo tvoje starše, žlahto in so žurali ali s tvojimi starši, tabo ali sestro... ipd. Marsikdaj so kočljive življenske situacije speljane z veliko več občutka in posluha. Večkrat se reši tisto, kar je potrebno in kasneje bori bitko z birokracijo, saj bi drugače izgubili še tisto, kar se je rešilo. Velja medsebojna skrb in solidarnost.

Seveda ni vse samo rožice in pesem, a je v primerjavi z relativno brezosebnostjo mesta, pravi balzam in vem, da sem zelo priviligirana. :)

Včasih preprek ne moreš dojemati, kot vzpodbud!

Razkurjena sem. Resno. Vedno, ko poskušam narediti nekaj prav se izkaže, da se to v bistvu ne da. Pač odpovej se sanjam ali pa moram reskirati res veliko. Vem za večino od vas je to smešna zadeva, a vseeno jaz imam precej sanj in veliko jih je bilo že tako ali drugače poteptanih in so teptana vsak dan. 

Na živce mi gre, da moram biti vedno znova v lupini. Vedno znova moram zadeve delati v valovih. Nikakor ne morem prit do stopnje, ko bi se dejansko zadeve lahko uredile. Vedno znova mi nekdo skače v glavo. Vedno, ko imam občutek, da bi se nekaj lahko dejansko izpeljalo se zgodi nekaj, kar vse skupaj sesuje. 

Smešna reč, če pomislim. Namesto, da bi se potegnila nazaj v lupino in odživotarila ostanek življenja. Zakaj bi se metala ob zid? Kdo ima kaj od tega? Zakaj se pravzaprav ženem? Sanje se baje tako ali tako ne uresničujejo, kaj ne?

Zavestno in še kako drugače seveda vem, da se sanje uresničujejo, le ni mi jasno zakaj se mi vedno znova zakomplicira. Zakaj je vedno potrebno preterati vse, zakaj ni možno, da bi se kaj kdaj uredilo tudi samo? Ne nisem najbolj happy camper...

Socialni avtopilot in komunikacija

Smešna reč. Vedno znova, ko te nekdo vpraša "Kako si?" Odgovoriš z vnaprej pripravljenim "Super, nikoli bolje!" ali "Odlično pa še na boljše gre!" mnogokrat tudi takrat, ko ni vse tako. Ne samo, da se lažemo in skrivamo, s tem ubijamo delček sebe. Vem sliši se melodramatična in včasih se nam enostavno ne da razlagati ali pa to ni oseba, ki bi ji zaupali etc. A mnogokrat pustimo, da naš socialni avtopilot prevzame vajeti in nato dejansko pozabimo, da obstaja tudi iskren odgovor. 

Komunikacija je zapletena reč. Včasih zbiramo pogum, da bi se z nekom pogovorili, izbiramo trenutke in čakamo na priložnost in s tem dajemo moč strahu in negotovosti. Mnogokrat se na koncu sploh ne pogovorimo ali pa ugotovimo, da smo vse napihnili in se je dogajalo le v naših glavah.

Spet drugič se počutimo, kot, da vse špila in dejansko vemo "na čem je stvar", ko nas pretrese spoznanje, da nimamo pojma. Da mi samo gobcamo v resnici pa nimamo za mišjo dlako pojma o dejanski komunikaciji. Da se samo skrivamo za besedami, da nam nebi bilo treba priznati, da smo tudi mi odgovorni za odnos, ki nas bremeni. Zakaj si nikakor ne priznamo, da nam obremenilni odnosi oblikujejo sidro, ki nas vleče navzdol, namesto, da bi se osvobodili in se razcveteli v vsaj možni lepoti.

Pretvarjanje je sila nevarno početje, navkljub temu pa to počnemo vsi, večino dni našega življenja. Smo sposobni sneti masko in se izpostaviti? Nikoli ne boš vedel, če ne poizkusiš! Srečno!

Številke in njihova vrednost...

Včeraj sem šele po "objavi" bloga ugotovila, da me žuli nekaj popolnoma drugega. Žulijo me relativnost, normalnost in kaj je prav. Ne mislim tega v nekem ekstremno filozofskem smislu, ampak v čisto vsakdanjem smislu. Recimo številke. Sedaj je čas statistik, ko vse polagamo na številke. Koliko je bilo prodanega, izposojenega, zasluženega etc. etc. Živimo v svetu kjer so številke trdne in se jih ne da dojemati nikakor drugače kot prav. Niso relativne. Ampak moja resnica je popolnoma drugačna. pri meni so popolnoma relativne. Sama se načeloma ne maram pogovarjati o številkah. Ne maram se menit o denarju ali pa o kilogramih in obiskih ipd. Veliko več mi pomenijo občutki in "odtis", ki ga je neko dejanje pustilo. Vem ni oprijemljivo ampak ima pa veliko večji vpliv.  

Številke so pri meni zelo relativne. Vem, da se sliši nenavadno, ampak pri meni je precejšen razkorak med dojemanjem številk, kot sem bila naučena ali pa dojemanje, ki se ga od mene zahteva in pa mojim osebnim dojemanjem. Najbolj enostaven primer je recimo dojemanje kilogramov. Vem in zavestno se zavedam, da jih je vedno več ali manj preveč ampak jaz se nikoli oz. redkokdaj počutim debelo. Ne živim in ne delujem tako. Tudi številke so relativne, saj jih vedno primerjamo z nečim. Gole ne povedo ničesar. Tako je na primer z  delovanjem Žaubare. Manjši pomen ima tukaj zaslužek, ki ga praktično ni, veliko večji faktor je tukaj početje nečesa, kar me veseli in hkrati osrečuje tudi druge. Da lahko počneš nekaj do čigar imaš odnos, ki ne temelji na številkah ampak na občutku.

Koliko stvari počnemo zaradi prepričanja in notranjega vzgiba in koliko stvari počnemo "po naročilu" družbe ali pa zato, ker "moramo". Kolikokrat se vprašamo kaj je naš vzgib in kaj je naučen vzgib. Kolikokrat smo pripravljeni držati glavo pokonci in živeti svoje prepričanje in svoj prav pa čeprav ne sodi v noben kalup in je vedno znova zasmehovan. Kolikokrat popustimo in zamenjamo stvari, ki so res važne za številke, ki so "neizpodbitne". Se zavedamo, da je na koncu številka malo vredna in hudo slaba tolažba?

Kompromisi...

OK ta teden malo manj pišem. Razlogov za to je več in ne bom se spuščala vanje, gotovo pa vendarle je, da ga pogrešam. Skozi ušesa mi že gledajo takšne in drugačne statistike in pregovarjanja. ne da se mi več. Želim potegniti črto, ker to od mene zahtevajo potem pa naprej delat.

V zadnjem času ugotavljam kolikokrat je potrebno sprejeti kompromise, ki so vsem, ki se ne nahajajo v tvojih čevljih nerazumljivi. Nihajo med popolno nejevero, češ kako se lahko odpoveš nevemčemu in tistimi, ki jim ni jasno zakaj je to sploh kompromis. Ne jambram, da smo si na jasnem, a vseeno je silno nesimpatično. Sami kompromisi za moje pojme niso nič slabega, saj ob pravilni uporabi vse strani dobijo, kar se da največ. Nikakor pa nisem dobra v kompromisih kjer moram popuščati le jaz. Včasih pa je to edini način, da preživiš. A tukaj je vedno še en hakeljc. Potrebno je sprejeti in se "pomiriti" s kompromisom. Brezpredmetno ga je sprejemati, če se potem zaradi njega konstantno sekiramo in si ga vedno znova tolmačimo in razlagamo, ga pretresamo in nevemkajše. Ko sprejmemo odločitve za njimi stojimo.

In ne nobene modre za na konec... :) 

Je možno stlačiti toliko neverjetnih stvari v zgolj eno leto???

Včeraj je bil dan pogovorov in vsega malega mešanega. Prešinilo me je kako neverjetno je, ko se iz šale postaviš v analizarijočo se pozo in pogledaš na preteklo leto... in ostrmiš! Kako neverjetno leto je bilo? Dejansko mi še vedno ni jasno kako se lahko tako veliko stvari zgodi v enem samem piškavem letu. Napredki, dojemanje, sprejemanje, premiki neverjetnih razsežnosti! Če bi me kdo vprašal kakšno leto nazaj kaj pričakujem si tega, kar je danes nikoli nebi mogla zamisliti... nimam tako podivjane domišljije.

Ne, ne govorim, da sem najboljša ali da so se mi izpolnile vse sanje ali da je vse OK. Nikakor, a vseeno je spektakularno! Vidiš naprej in z veliko manj bolečine in manj zamere gledaš nazaj. Priznavaš, sprejemaš in sanjaš!

Ni bistveno, da ni nove hiške in novega avta in nobenega over the top naziva. Vem česa vse ni in vem kaj vse bi, a hkrati se zavedam kaj vse JE in kaj vse je še LAHKO! Neverjeten čar možnosti. Imam možnost, tako, kot jo imaš ti. Ne za očitanje in zamero ampak za rast in odpuščanje. 

Če bi bila v kakšnem ameriškem filmu bi lahko rekla "Life is grand!"... in nebi se popolnoma nič zlagala!