V soboto se je zgodilo. Vse besede so se prelevile v dejanja in zgodil se je sejem. Sejem, ki so ga nekateri že pred začetkom obsodili na propad. Pa ni propadel, ampak je v celoti uspel!
Zanimivo je videti kako različne ideje o uspehu imamo. Že na začetku smo si razjasnile kaj želimo. Ni nam bilo do dogodka z veliko maso ljudi. Želele smo, da pridejo tisti, ki jim je to blizu - da se simpatizerji združimo. Prejeli smo kar nekaj kritik, ker ni bilo določenih "ustaljenih" elementov "tržnih dnevov" . Tako ni bilo benda, ni bilo oglušujoče glasbe; predvsem pa ni bilo šanka in alkohola. To je zmotilo presenetljivo veliko ljudi.
Po drugi strani pa mi nikakor ne gredo iz glave vse besede vzpodbude in navdušenja. Navdušenje ljudi, ki bi radi pomagali, sodelovali in delovali pa ne vedo kam se obrniti in kje začeti. Potrebno je nekaj pogovora, smeha in ne prevelike obsesije/ambicij.
Skozi leta opažam, da veliko bolje uspevajo dogodki/projekti, ki so zastavljeni nesebično. Veliko več zadovoljstva in uspeha prinesejo. Pa ne govorim le o tem dogodku. Govorim tudi o kozmetiki, ki jo izdelujem (in receptih, ki jih delim) in pisanju, razmišljanju, učenju in pogovorih. Kako hitro nas lastne ambicije in požrešnost zaslepijo in pozabimo zakaj smo tukaj. Da smo tukaj zato, da delujemo. Da smo; da pomagamo in delamo svet boljši. Ne le za tiste, ki jih poznamo ali pa imamo radi, ampak tudi za sočloveka. Mnogokrat nas nič ne stane, le malo potrpežljivosti, nasmeh ali razumevanja.
Pa vedno znova sem osupla kako malo je potrebno, da nas pogoltne naglica, ambicija, želja po še in hitrosti. Vse je potrebno narediti takoj in biti moramo najboljši! V vsem tem se vidi neverjetna moč ega.
Včeraj me je močno zbodla izjava vaditeljice, ki je razlagala novincem določene elemente in med drugim omenila, da se bodo tukaj našli predvsem tisti, ki imajo že tako težave z egom. Verjetno si predstavljate, da me je skoraj odneslo s podloge! JAZ? Ne! Tukaj sem zaradi drugih stvari! Kaj se pa gre ipd. in potem se slišiš. Vse kar sem si lahko rekla je: "Ego pozdravljen! Lepo da si se oglasil, zdaj pa prosim odpeketaj naprej, ker nimam časa zate." Prešinilo me je kolikokrat naša dejanja vodi prav on pa se tega niti ne zavedamo. Del razvoja je verjetno tudi zavedanje tega dela naše osebnosti. Ne boj z njim ampak zavedanje in prepoznavanje kdaj deluje.
Potem pa je tukaj še današnji spektakularen pogovor s prijateljico in spoznanje kako dobro se poznava in kako pomembno nama je, da je druga srečna. Kako hitro pozabimo! Tudi to, da ljudem ne pustimo blizu je delo ega. Obrambni mehanizem in nevemkajše. Phhhhhh! Le strah, da slučajno kdo ne opazi, da smo kaj manj kot popolni. Posplošujem in pa govorim iz izkušenj.
Nauk tedna? Potrebno se je zavedati sebe in Delovati. Boljši si lahko le takrat, ko se bolje spoznavaš in segaš preko sebe. Si in hkrati nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu.
Zanimivo je videti kako različne ideje o uspehu imamo. Že na začetku smo si razjasnile kaj želimo. Ni nam bilo do dogodka z veliko maso ljudi. Želele smo, da pridejo tisti, ki jim je to blizu - da se simpatizerji združimo. Prejeli smo kar nekaj kritik, ker ni bilo določenih "ustaljenih" elementov "tržnih dnevov" . Tako ni bilo benda, ni bilo oglušujoče glasbe; predvsem pa ni bilo šanka in alkohola. To je zmotilo presenetljivo veliko ljudi.
Po drugi strani pa mi nikakor ne gredo iz glave vse besede vzpodbude in navdušenja. Navdušenje ljudi, ki bi radi pomagali, sodelovali in delovali pa ne vedo kam se obrniti in kje začeti. Potrebno je nekaj pogovora, smeha in ne prevelike obsesije/ambicij.
Skozi leta opažam, da veliko bolje uspevajo dogodki/projekti, ki so zastavljeni nesebično. Veliko več zadovoljstva in uspeha prinesejo. Pa ne govorim le o tem dogodku. Govorim tudi o kozmetiki, ki jo izdelujem (in receptih, ki jih delim) in pisanju, razmišljanju, učenju in pogovorih. Kako hitro nas lastne ambicije in požrešnost zaslepijo in pozabimo zakaj smo tukaj. Da smo tukaj zato, da delujemo. Da smo; da pomagamo in delamo svet boljši. Ne le za tiste, ki jih poznamo ali pa imamo radi, ampak tudi za sočloveka. Mnogokrat nas nič ne stane, le malo potrpežljivosti, nasmeh ali razumevanja.
Pa vedno znova sem osupla kako malo je potrebno, da nas pogoltne naglica, ambicija, želja po še in hitrosti. Vse je potrebno narediti takoj in biti moramo najboljši! V vsem tem se vidi neverjetna moč ega.
Včeraj me je močno zbodla izjava vaditeljice, ki je razlagala novincem določene elemente in med drugim omenila, da se bodo tukaj našli predvsem tisti, ki imajo že tako težave z egom. Verjetno si predstavljate, da me je skoraj odneslo s podloge! JAZ? Ne! Tukaj sem zaradi drugih stvari! Kaj se pa gre ipd. in potem se slišiš. Vse kar sem si lahko rekla je: "Ego pozdravljen! Lepo da si se oglasil, zdaj pa prosim odpeketaj naprej, ker nimam časa zate." Prešinilo me je kolikokrat naša dejanja vodi prav on pa se tega niti ne zavedamo. Del razvoja je verjetno tudi zavedanje tega dela naše osebnosti. Ne boj z njim ampak zavedanje in prepoznavanje kdaj deluje.
Potem pa je tukaj še današnji spektakularen pogovor s prijateljico in spoznanje kako dobro se poznava in kako pomembno nama je, da je druga srečna. Kako hitro pozabimo! Tudi to, da ljudem ne pustimo blizu je delo ega. Obrambni mehanizem in nevemkajše. Phhhhhh! Le strah, da slučajno kdo ne opazi, da smo kaj manj kot popolni. Posplošujem in pa govorim iz izkušenj.
Nauk tedna? Potrebno se je zavedati sebe in Delovati. Boljši si lahko le takrat, ko se bolje spoznavaš in segaš preko sebe. Si in hkrati nisi najboljša stvar, ki se je kdaj zgodila svetu.
