Sprejemanje sebe in drugih, kot začetek boljšega jutri?

Včeraj sem brala zapis neke veganke, ki govori o ljudeh, ki jedo meso, kot o ne-ljudeh. Prešinilo me je kako močno smo vpeti v lastna življenja. To je na nek način logično, saj čigavo življenje pa bomo živeli, če ne svoje. Toda mnogokrat postanemo tako silno zaverovani vanj, da ne moremo videti "onkraj" njega. To pa kaj hitro privede v zavračanje česarkoli, kar ni "zraslo na našem zelniku". Sliši se silno prenapihnjeno in potencirano, a v zadnjem času smo priča prav temu. 

V zadnjih letih pa se je pojavila še ena posebnost. Želja po biti na eni strani drugačen in na drugi strani pripadati. Krvavo si želimo pripadati in biti del nečesa, včasih že česarkoli za skoraj kakršnokoli ceno. V zadnjem času pa sem opazila še en fenomen. Kako se vse več ljudi trudi biti "izven" predalčkov in skupin, a z prav to neverjetno težnjo po "nemogočem predalčkanju", pristanejo v drugem "predalčku". Dogaja se boj proti označevanju in nekateri se besno trudijo podreti stereotipe. V vsem tem se pri meni porajajo druga vprašanja. Ne to, ali so stereotipi in predalčki upravičeni, ali pa vsaj pravilno postavljeni, ampak zakaj nas to tako zelo moti? Zakaj se rajši ne ukvarjamo s sabo? Zakaj ne usmerjamo energije za boj zoper "predalčkanja", vase?

Neverjetne količine energije bi se tako usmerile tja kamor se morajo. Ko si sam doumel kdo si in kaj si, potem ti je tako ali tako vseeno kakšno nalepko ti nalepijo drugi. Vseeno je ali te kategorizirajo za tega ali onega. Vse to ti postane samo igra pri kateri se neverjetno zabavaš. Osvobodiš se in tako lahko začneš dojemati ne zgolj sebe takšnega, kot si ampak tudi druge takšne kot so. Nehaš obsojati lastne in druge strahove in presneto manj si obsojajoč do življenjskih izbir drugih.

Si sposoben pogledati na soljudi in jih videti takšne, kot dejansko so? Z vsemi dobrimi in slabimi stranmi? Si jih zmožen videti, kot duše, ki jim je namenjeno biti tu in sedaj? Vsi božji otroci ne glede na oblike in ostre besede? Ko nam to uspe, se nam ni bati za prihodnost!

Dostopanje do podatkov in dobra stara kmečka pamet

V zadnjem času sem se udeležila parih debat v zvezi z dostopanjem do digitalnih podatkov. Pustimo ob strani točno za kaj se je šlo in s čim se strinjam ipd. Vseeno pa imam večino časa občutek, da sem popolnoma izven sistema, saj mi ni jasno kako lahko ljudje razmišljajo tako zelo nelogično in si zakomplicirajo svoja in druga življenja. Ampak jaz sem iz kmetov in tako ali tako ne razumem. Me je pa vseeno včeraj presenetil pogovor po tej "konferenci". Zgodil se je z gospodom, ki res veliko ve in je preživel že marsikaj. Razumen mož, ki so mu stvari precej jasne. Najbolj me ni presenetilo to, da si je vzel čas za debato z mano, ampak to kako neverjetno podobno sva razmišljala. Jaz intuitivno on pa z leti in leti delovanja na tem področju. Odličen občutek je, ko ugotoviš, da mogoče nisi popolnoma čez les. :)

Priznam, da me je precej presentil gospod, ki deluje v "digitalnih vodah" in je silno populistično/cinično/provokativno nastrojen. Razumem, da je čas in prostor za vse, a sem potrebovala nekaj minut, da sem izklopila njegove userje, ki jih je izgovarjal bolj kot luserje ipd. Neumnosti, ki odvračajo pozornost od dejanske teme. Razumem pa, da določeni ljudje delujejo tako, škoda mi je le, ker mnogokrat ne morejo prestopiti ega in postati produktivnejši in ponuditi svojega znanja/pomoči. Tako veliko bi lahko storili z manjšimi spremembami. Ljudje, ki uživajo v soju žarometov običajno na žalost niso operativci in zameštrajo še tisto malo, kar bi dejansko morali narediti, tako si s takimi ne moreš kaj prida pomagati. Pomembno pa je sodelovanje in poslušanje. Včeraj sem poslušala te in one in slišala veliko neposlušanja, veliko zamer in nestrpnosti. Ko se je oglasila gospa, ki je želela umiriti situacijo in je ponudila roko, pa se jo je bolj ali manj preslišalo.

Vedno znova me presenetijo razvodeneli zaključki in občesplošen občutek nezadoščenja, ko se takšne in podobne zadeve končajo. Škoda, pa toliko potenciala se je kazalo...

Začetek novega obdobja?

V zadnjem obdobju ni veliko lepih novic, pozitivnih misli in smeha kar tako. Več je jeze, solza in bridkih spoznanj. Mogoče je trenutno tako le v mojem življenju in se to dogaja le mojim bližnjim, zato ne bom posploševala. Spoznanje trpkega pa je vsekakor, da logika ne reši zagate. Stvari so jasne, a srce in občutek, tam nekje pri želodcu, govorita drugače. Občutki niso nič kaj logični, še manj pa se jim da ukazovati. 

Vedno znova me razjezi, ko "družba" zahteva, da imamo določena čustva ob določenem času. Vedno znova me razkuri, ko nekdo reče, da sedaj je pa nekaj trajalo dovolj časa, da smo, recimo, nekoga preboleli ali pa da je preteklo premalo časa, da bi nekoga preboleli. Še posebej krepka je, ko ta ki pametuje nima nobene veze z dogodkom, ki je sprožil določena čustva. Razjezi me družbena vsevednost in obsojanje.

Danes se začenja post. Začenja se s Pepelnico, ki je mnogokrat spregledana, tako, kot je mnogokrat spregledan pomen in zahtevnost posta. Nikomur ne bom govorila kaj mora početi in kaj ne, imam sama s sabo veliko preveč za opraviti. Zase pa vem, da je post veliko več, kot odpoved čokoladi ali alkoholu. Jasno mi je, da bo letošnji post izrazitejši od vseh do sedaj. Več časa in energije bo potrebno, da se bo uresničilo poslanstvo posta. 

Sila luštno je pridigati o tem kaj je potrebno storiti in kazati s prstom kdo česa ne dela, veliko težje pa je ostati tiho in začeti pri sebi. Težko se je aktivno vključiti v proces priprave na Veliko noč, ki zahteva več, kot le odpoved mesu in razvadam. Zahteva sprejemanje, toleranco, pomoč in sočutje. Zahteva, da postanemo močni in odgovorni, da postanemo najboljša verzija sebe.

Nikakor ne trdim, da je za to primeren le post ali katerokoli obdobje v letu, ki ga označujejo ti ali oni. Trdim pa, da za vsakega pride čas, ko je potrebno stati za svojimi prepričanji, sanjami in iti preko svojega ega, da postanemo boljši in izpolnimo naše poslanstvo. Dolgujemo si!

Sanje in njih spoznanje...

Danes ponoči sem sanjala o prijatelju iz najstniških let. O njem nisem razmišljala že res dolgo. Skupaj sva preživela leta, ko si najbolj izgubljen. Kasneje so se najine poti razšle. Še vedno pa redno videvam njegovo družino, njega pa le še tu in tam, tako na cesti. 

Pojma nimam zakaj sem ga danes sanjala, vem le, da sem zaradi tega precej otožna. Težko je razložiti, le žal mi je, da so se stvari obrnile tako, kot so se. Življenje vedno znova zavije po nepredvidljivih poteh. Ne znam logično in razumsko opisati zakaj sploh razmišljam o vsem tem, po tolikih letih.

Pred tedni je bil v enem izmed blogov, ki jih spremljam izpostavljena misel, da se je potrebno zahvaliti in opravičiti VSEM tistim v našem življenju, ki potrebujejo ali opravičilo ali zahvalo. Ideja se zdi na videz absurdna in kanček nora. Verjetno moraš biti v pravem "stanju", da vse to počneš. Toda jaz sem vseeno mnenja, da čustva, ki zastrupljajo ljudi nikoli ne morejo biti razrešena s kratkim oprosti, ali hvala. Na zunaj se proces sicer lahko zaključi z enim izmed teh dveh besed, a je prej potrebno presneto veliko dela. Potrebno je sprocesirati vsa čustva in zbrati pogum ter moč in jih "izpustiti". Potrebno jih je izločiti iz sistema. Sama nisem pretiran oboževalec površnega izlivanja "čustev" oz. metanje ameriških floskul vse naokoli. Sem pa mnenja, da je potrebno biti dovolj prepričan vase, da si sposoben zaznavati lastna čustva in biti dovolj močan, da si iz njih ne gradiš obrambnih zidov.TO je tisto, kar zastruplja.

Mogoče se v tem skriva razlog za sanje. Včasih je potrebena brca v sanjah, da se potrudimo in dokončno predelamo dogodke iz preteklosti in jih izpustimo. "Izpust" pa včasih, vsaj po mojem, niti ne potrebuje druge strani. Proces se lahko zaključi tudi s preprosto molitvijo in priprošnjo za "drugo stran". 

Jup, sanje so vsekakor čudna reč! ;) 

Mesec preizkušenj?

Očitno so februarji meseci preizkušenj. Vedno znova postavijo na kocko vse tisto za kar načeloma garamo. Vedno znova se trudim, da ne pametujem in poskušam opazovati in se učiti. Nisem pretirano dobra v nevmešavanju. Kaj je prav in kaj narobe ne vem, vem pa da mnogokrat ravnam instinktivno. Nisem dobra v smehljanju in igranju "vlog". Nisem za igrice in taktiziranje in definitivno nisem diplomat. Za nekoga je pomanjkanje teh lastnosti pogubno, meni pa je vedno bolj osvobajajoče! Res je, da si potem veliko bolj izpostavljen, a si tudi bolj iskren in miren. 

Po napisanem bi morala biti v nekam zen stanju, a ne? ;) No naj vas pomirim, še vedno tulim na gospo, ki vozi 30km/h, še vedno sem namreč prepričana, da če te je strah vozit v snegu, pojdi na avtobus. Še vedno nisem imuna na grobe opazke in obsojanja. Še vedno ne štekam veliko preveč stvari in še vedno se ne počutim "odraslo". Vedno bolj se sprašujem kaj to dejansko pomeni in ali prideš do tega sam ali te s tem nazivom "okronajo" drugi?

Je pa vsekakor potrebno doumeti, da je življenje lepše, ker te nekdo razume, te sprejema in ne obsoja. Življenje ni le niz slabih ali niz dobrih dogodkov. Niso nanizani le porazi ali le zmage. Vedno je potrebno krmariti med njimi. Tudi takrat, ko izveš, da so se ti sesule življenjske sanje in da si popolnoma nemočen. Ko veš, da ne boli samo tebe, a se hkrati zavedaš, da ta bitka ni le tvoja. Življenje vzema in daje, tega ne smemo nikoli pozabiti... 

Spoznanja turbulentnega tedna

Ko pogledam kako neverjetno dolgo že nisem ničesar napisala me kar malo stisne! Pa ne, da nebi imela materiala za pisanje! :) Ampak ne bom na dolgo in široko razlagala kaj vse se je zgodilo, povzela bom samo spoznanja.

Popolnoma me je pretreslo spoznanje, da prijateljev iz otroških let ne poznam tako dobro, kot sem mislila. Ne obsojam le presenetilo me je.

Pred tem me je popolnoma pretresla izjave nekoga, ki mu dejansko zaupam. Ne živim v iluziji, le nikoli nisem mislila, da bo nekdo, ki mu tako zaupam mene videl v takšni luči. Priznam, da mi je spodneslo noge in me popolnoma zmedlo.

Ugotavljam, da sem se preveč navadila, da me ljudje prenašajo. Ne razumejo, le tolerirajo. To očitno kaže na dejstvo, da se gibam v precej ustaljenih krogih... 

Prijetno spoznanje je, da so prijatelji res zakon, pa čeprav te nahrulijo in te brcnejo v rit. Ne dovolijo ti, da dvomiš vase in zahtevajo, da si trden.

In še zadnja, ki je pa zame dejstvo in ni spoznanje tega tedna... Umetnost v vsej svojih norih oblikah je ekstra kul! :)