Izobraževanje.. tisto "ta dobre sorte"

Ta vikend sem imela priložnost udeležiti se intenzivnega seminarja o govorni tehniki. V roke nas je vzel prof. Gubenšek. Gospod si je pridobil novega totalnega "fena" (in domnevam, da nisem edina iz naše skupine). Pustimo ob strani, da tako ali tako občudujem ljudi, ki veliko vedo in niso skopi glede deljenja svojega znanja. Ampak gospod je hkrati tudi lastnik glasu ob katerem sem odraščala. Nikoli prej nisem vedela kdo je lastnik  glasu, ki me, poleg Ravnohribovega, tako zelo fascinira. Ja nora sem na glasove. Priznam! ;) 

Tekom seminarju sem se ponovno spomnila na moje težko potlačene sanje o igralstvu. Sanje so smešna reč. Zavedaš se dejanskih omejitev, sesutega glasu in vseh ostalih zadevščin, ampak to še ne pomeni, da bo neracionalna stran tebe to dojela. Tako, da se je včasih potrebno pošteno potruditi, da razumni del nas premaga nerazumno sanjavi del.
Ampak moj koš neuslišanih sanj na stran. Fascinantno je gledati nekoga, ki res ve o čem govori in, da te ta isti že od začetka ne obravnava, kot totalnega kretena in te hkrati posluša, ko govoriš in povrh vsega še dovoli vprašanja. Če smo realni, nikoli pred tem vikendom nebi rekla, da je lahko glasovno izobraževanje tako silno zabavno in hkrati zahtevno. In seveda hkrati še depresivna misel, ko dojameš, da si popolnoma nepoučen in da pravzaprav nimaš nobene podlage na katero bi lahko "obešal" znanje, ki ti je ponujeno (teorija g. Buzana (Buzan, T.: Delaj z glavo ... (Univerzum, 1980). Noja kaj hitro se človek prelevi v gobo in srka vse kar lahko dobi. Smešne prispodobe, a verjemite mi, da zelo na mestu.

Zakaj se mi je zdelo tako nujno omeniti vse to? Zato, ker je g. profesor glas, ki mi je dolga leta govoril "Dober večer otroci!" in ker je za razliko od izobraževanja, ki se ga moram udeleževati zavoljo službe, dejansko smiselno, polno navdiha in kvalitetno. Priznam, da sem spoznala precej stvari, a jih hkrati še več čaka, da jih odkrijem. Koliko se bo obdržalo je odvisno od mene. Nadvse sem navdušena, da sem sploh imela priložnost.

Zdaj pa iskreno. Kolikim od vas se naježi koža, ko slišite "Dober večer otroci" rečen s "tistim" glasom in pravo glasbeno podlago? Koliko od vas se jih še vedno usede k radiju in napeto prisluhne? Iskreno?

*dvignem roko*

Izobraževanje, licence, tečaji in njihova nujnost

Kaj se učiš? Zakaj se učiš? Dve vprašanji, ki se mi v zadnjem času večkrat podita po glavi. Mogoče zato, ker sem v zadnjih dneh ogromno časa namenila kvazi formalnemu izobraževanju. Bolj ali manj smiselnemu, večina pa vsekakor za potrebe dela v službi. Kaj hitro se mi je porajajo vprašanja o smiselnosti večine teh izobraževan.

Ne mislim, da vse vem ali pa da niso potrebna. Še kako so potrebna, toda ne zaradi njih samih in zato, da se puli denar iz že tako praznih proračunov. Ampak večinokrat je ravno to motiv in končni rezultat. Da pa se to ne dogaja le v naši stroki je potrdil tudi pogovor s stricem, ki je že več kot 20 let aktivni trener in strokovnjak na svojem področju. In velik športni entuziast, tudi v domačem kraju, aktivno skrbi za fizkulturno udejstvovanje vaščanov.

Pred kratkim se je moral udeležiti t.i. izobraževanja na katerem se ni naučil nič, je pa stalo to domače društvo zajetno vsoto denarja. Zakaj? Zato, ker je tako zahtevano s predpisi. Tako mora imeti vsaj eden t.i. licenco ne glede na vse ostalo. Racionalno, kaj ne? Predvsem za tiste, ki organizirajo to t.i. izobraževanje ali pa od tistih, ki to predpisujejo. Mimogrede se pojavi sum o navezi oz. t.i. sistem "roka, roko umije".

In še eno popolnoma legitimno vprašanje. Kdo dopušča to finančno izčrpavanje društev in institucij? In zakaj? Ne rečem, da se dejansko nekaj novega naučimo ipd. ampak če so pa tečaji res sami sebi namen ni pošteno. In kdo kontolira to "nujnost" licenc? Kdo kontrolira kvaliteto izobraževanj in tečajev? Osebno pojma nimam, domnevam pa da še ena inšpekcijska služba, ki ne obstaja/je v nastajanju/je preobremenjena/ne deluje.

Že slišim, ko nekdo v ozadju kriči, da ne privoščim, da bi ljudje služili svoj denar ipd. Naj le služijo svoj denar! Toda ne z ustvarjanje navidezne potrebe in naj s svojimi lobiji tega ne uzakonjajo in tlačijo v predpise. In ko na koncu, ko vidiš kakšne cene zaračunavajo... se ti zvrti in vzame sapo. Ne samo, da se govori o zelo visokih honorarjih, ampak tudi o monopolu, izrabljanju in neučinkovitosti.

Groba? mogoče. Razočarana? Vsekakor!