Prikaz objav z oznako dejanja. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako dejanja. Pokaži vse objave

petek, 2. december 2011

Ostati miren v nemiru

Včeraj sem prebrala, danes pa občutila nekaj zelo nenavadnega. 
Včeraj sem prebrala blog v katerem avtor govori o tem kako čuti poslanstvo, da JE ljubezen sredi kaosa. Govori o tem kako neverjetno napeto je bilo ozračje na protestih v Los Angelesu. S prijatelji so se čutili poklicane, da se ne pridružijo jezi in vznemirjenju ampak so pričeli z meditacijo. Nekdo drug je začel celo igrati na trobento in skupaj so močno umirili množico in policiste. Samo po sebi se sliši smešno, a psihološko je dokazano, da se večina izgredov začne z neko miniaturno zadevo. Recimo, ko se nekdo spotakne in prileti v drugega, to pa razjarjena množica hitro doživi, kot napad in začne se plaz.
Danes se je nekaj podobnega zgodilo meni. V službi sem bila dvakrat deležna precej žolčne debate. Prva me ni potegnila vase, ker sem se fizično umaknila; v drugi pa sem nevede pristala. A tam sem se zavedla, da je bistveno, da me ne posrka vase. Tako se zavestno nisem udeležila obtoževanja, komentiranja in kritiziranja ter malo opravljanja. Zavestno sem se koncentrirala na to, da sem ostajala mirna in razumevajoča. Sliši se smešno, toda kolikokrat nas zajamejo plazovi in ne moremo ven? Kolikokrat se zavestno izognemo opravljanju in pametovanju ter malim lažem? 
Zavestna odločitev, da ne bomo ustvarjali negativizma lahko mnogokrat prinese veliko večje učinke, kot žuganje s prstom. Ne pozabimo, da smo sami odgovorni za svoje odločitve, čustva in dejanja.

sreda, 13. julij 2011

Živiš življenje, kot socialno prilagojena verzija sebe?

Danes sem imela že cel dan namen napisat blog. V načrtu sem imela nadaljevati katerega od napol napisanih, ki se mi kopičijo v košku z osnutki, ampak nekaj mi nikakor ni dalo miru. Včerajšnji pogovor med sodelavkama, kateremu sem se na koncu naivno pridružila še sama. Pogovarjali sta se namreč o tem kako se nima smisla izpostavljati oz. Nima smisla povedati svojega mnenja. Razume se, da je bil pogovor o strokovnem delu katerega pač vsaka izmed nas opravlja. Ko je bilo to rečeno me je dobesedno streslo... Vem, tisti, ki me poznate vam je jasno zakaj, a za vse ostale. Zelo jasna sem glede svojih mnenj oz. Glede tistega, kar se mi zdi važno in to tudi povem. Nisem velikokrat tiho. To verjetno tudi zato, ker se mi zdi, da vsakič, ko ne poveš, da se ne strinjaš oz., ko pustiš da te povozijo in za to ne storiš nič (seveda govorimo o primerih, ko lahko storiš nekaj ne kar tako občesplošno), da vedno ko ne storiš nič, del sebe zatajiš. OK tu je bilo govora o službenih zadevah, a vseeno. Pomisliš kdaj kolikokrat na dan se zatajiš? Ob tem mi pride na misel, kako je Jezus rekel Petru: »Še preden bo petelin  trikrat zapel me boš trikrat zatajil.« In ga je. A, ko pomislim ali ne delamo tega vsak dan? Ne mislim tukaj zgolj vere, ampak ali ne zatajimo sami sebe praktično vsak dan? In ko si delamo to ali ni res, da s tem vsak dan malo umremo?
In ja priznam mene je divje strah, da bi me enkrat prešinilo »Kdo sploh sem jaz?« ali pa, da se nekega jutra zbudim in ne prepoznam moža ob sebi. Nikoli nočem prit do tega! Nikoli nočem prit do te vrste »spoznanja«.
Sem pa vseeno precej razmišljala, mogoče tudi zaradi poroke, kaj vse se spremeni v dveh letih. Ko pomisliš dve leti res nista neko dolgo obdobje, a vseeno, ko pogledam sebe, lahko rečem, da sem se spremenila. Nimam nič proti, nekateri pač nimajo tega občutka in se danes ukvarjajo z istimi stvarmi, kot pred dvema letoma. Tudi sama se, v določeni meri, ampak drugačna jaz, kot pred dvema letoma. Z istimi stvarmi se ukvarjam z nekim drugim čutom, saj te dejansko spreminja in dopolnjuje vsak dan. Če pomisliš, da nek dan ni nate popolnoma nič vplival, v čem je bil potem sploh smisel tistega dne? In ta misel te kaj hitro popelje, do vprašanja, če je bil dan »brez vrednosti« ali sem brez vrednosti tudi sam. Ampak odgovor na to vprašanje je jasen. Zelo pomemben del življenja si!
O sprejemanju samega sebe in sprejemanju v družini mi je v zadnjem času dala precej misliti udeleženka oratorija. Opazila sem jo (poleg tega, da je bila v moji skupini) ravno zato, ker je bila odmaknjena in zadržana, mirna. In s to svojo mirnostjo je zelo vplivala na svojo okolico, a se tega mogoče niti ni zavedala, a mene je očarala. Mogoče zato, ker me navdušujejo lastnosti, ki meni manjkajo in sicer trdnost in mirnost. Velikokrat se še vedno spomnim nanjo.
Pa da se vrnem nazaj na pogovor med sodelavkama. V svoji vnemi, ali kakorkoliže sem povedala, da se ne strinjam z njima in da menim, da je pomembno, da povemo jasno in glasno, ko mislimo, da nekaj ni prav oz. se dela narobe. In komentar je bil: »Joj kako si ti še mlada!« In to me je popolnoma šokiralo.
Če pomeni »biti odrasel« to, da hodiš s sklonjeno glavo in trpiš v sebi.. noja priznam, da nočem postat take sorte »odrasel«. Nočem tarnati sodelavkam, da »mož nima posluha za moja čustva«, a mu jih hkrati niti ne poskušam povedati. In nočem se venomer spraševati »kaj si misli?« ali pa si dejansko misliti, da nič ne misli in da mu je vseeno. Nočem ne takega zakona niti takega življenja!
Pogovor med sodelavkam me je pustil pretreseno. Ali ni popolnoma zgrešeno, da živiš življenje le v svoji glavi? Zakaj bi živel življenje le kot senca sebe? Ali ni bistvo, da živiš svoje življenje kot ti in nikakor ne kot neka socialno prilagojena različica sebe!