Spomni se me v molitvi...

Danes se mi je zgodilo nekaj res lepega. Noja zgodilo se mi je več lepih trenutkov. Prvi je definitivno bil, da sem se zbudila. Že samo to je bilo spektakularno, saj se zavedam, da je veliko ljudi, ki nimajo tega privilegija. Drugi bonus je bil, ker sem se zbudila v moževem objemu. :) Ja, ker imava oba precej zmešane urnike, se to ne dogaja pogosto, zato to še toliko bolj cenim. Naslednji dogodek je bila kava z mamo. Še vedno se razumeva in govoriva in se celo slišiva. Danes je bila tema kako prpraviti presenečenje za eno od nečakinj, ki je imela rojstni dan. Naslednji neprecenljiv dogodek je bil, ko se mi je ena od nečakinj vrgla v objem. :) Ja ja vem raznežena sem. Toda zavedam se da je bolj zadržana in me še toliko bolj veseli, ker se sprosti in mi pokaže, da ji ni vseeno ali sem tam ali ne. In izjava ene od nečakinj... "OK dost lupčkov.. noja lahko še 2..." Če to ni lušno, ne vem kaj je!

In potem se je zgodil še razlog za ta zapis. Sporočile sestre selezijanke. Kratko in iskreno sporočilo na FB-ju. Spomnim se te v molitvi. Pojma nimam zakaj, ampak ta pozornost me vedno gane. In ob tem se vprašam "Kolikokrat se spomnim v molitvi tistih, ki jo potrebujejo?" Če sem iskrena, se poskušam v molitvi spomniti tistih, ki nimajo takšne sreče in, ki potrebujejo pomoč.

Ampak bolj kot to ali se spomnim? me grize motiv. Kakšen je naš motiv, da se nekoga ali nečesa spomnimo v molitvi? Je razlog sebičen ali pa le zavedanje, da naš namen in molitev lahko prineseta olajšanje? Mnogokrat namreč naš molitveni namen pospremimo s prošnjo. Pa konec koncev s tem ni nič narobej, dokler se zavedamo, da to ni prosta "štacuna". Ni jaz ti "dam" en očenaš ti pa meni 5. pri matematiki. Ne gre sitem tako.

In vedno znova me preseneti, ko se pogovarjam s sestrami, in omenijo, da koliko staršev ne preseže stopnje "verovanja" običajnega za cca. 4. razred. Se razume, da nisem tu, da moraliziram ali pa da imam rešitev. Mislim le, da se mnogokrat niti ne zavedamo kakšno moč imamo pa je ne izkoristimo. Si ne pustimo, da prerastemo določenih okvirjev. Saj kdo pa smo če pogledamo čez ograjo? Ali še hujše splezamo čez njo?

In vedno znova me preseneti kako zgrešeno je dojemanje "neverujoče" javnosti. Češ, da smo vsi fanatiki in netolerantneži. Moja osebna ugotovitev namreč je, da so običajno ravno tisti, ki so globoko verni najbolj strpni ljudje. In v mojem primeru, mislim, da me ravno vera ohranja stabilno in prisebno. In da sem kristjan ni zgolj folklorno dojemanje okolice in običajev. Krščanstvo je ukoreninjeno globoko v meni in je del mene. In na to sem ponosna.

Kdaj si nazadnje molil po namenu? Ti je mar, da nekje nekdo moli zate? Se zavedaš moči molitve?

Hvala sestra Marija za misel in molitev!

Huliganstvo in primitivizem...

Včeraj se je zgodil incident. Znimivo kako smešno plehka se sliši ta beseda... Noja kakorkoliže. Nisem bojazliv tip človeka in ne pustim se ustrahovati. Ne na cesti in ne drugače. To ne pomeni, da izziva, toda nisem "pushover". Pač takšna sem. In včeraj je bil to povod za manjšo avtomobilsko neprijetnost. Nekdo me je iz gneva. ker nisem dovolila vrivanja (ker sem pač čakala že cca 10 min v vrsti) neki stari kripi s sosednjega pasu, ki se je hitreje premikal in je bil za v drugo smer. No in oseba za volanom je svoje nestrinjanje pokazala tako, da mi je zanalašč odrsala avto. Šesti čut mi je rekel, da se naj ne ukvarjam s tem, a sem vseeno stopila ven pogledat (stali smo na rdečem semaforju v stoječi koloni) kaj se je zgodilo. Ko sem z mimiko povprašala voznika, ki je storil zgornje dejanje me je napadel s hupanjem in zmerjanjem in seveda s sredincem.

Smešno, če pogledaš. Toda oseba je bila tako zelo vstrajna v zmerjanju, da je vzbudila mojo poznornost. In ko je opazil, da ne bom pričela jokat in se opravičevat me je začel zmerjati na precj nisem nivoju. Pač glede na to kako izgledam. Kar je še posebej smešno, saj so to bitke, ki jih bojujem še iz vrtca. Vedno se najde nekdo, ki ti absolutno mora razložiti kako zelo debel si. Nikoli mi v takih momentih ni jasno, ali res mislijo, da se ne vidim oz. ali mislijo da sem tako zelo blazna, da ne opazim konfekcijske številke oblek, ki jih nosim? Nikoli mi ni bilo jasno.

Noja najbolj meje presenetilo, kako sem si zapomnila ta dogodek... noja pustimo ob strani, da me je človek prehiteval na prehodu za pešce, med tem ko so pešci prečkali prehod... noja z vsem tem ob strani. Presenetilo me je kako zelo me je presenetil napad.

Mogoče zato, ker nanj nisem bila pripravljena ali pa, ker se že precej dolgo nihče ni spravil name na tak način. Mogoče zato, ker sem sprejela sebe takšno kot sem in nisem več vajena, da mi ljudje razlagajo z vso paleto vulgarnosti, kdo sem? Noja vse je možno, a vseeno mi ni popolnoma jasno zakaj mi je incident ostal tako v spominu. In nekako mi je jasno kako se tolerantnost kaj hitro spremeni v prah. Oseba, ki je to storila je bila namreč temnopolta in me je zmerjala v angleščini.. ja multikulturni dogodek. :)

Ampak, kar bi želela izpostaviti je, da kako zelo je postalo običajno, da ljudje napadajo druge, pa če so do tega upravičeni ali pa ne. Da je najlažje pljuvat in zmerjat in ne priznavat stvari, ki smo jih storili narobej. In še posebej mi ni jasno zakaj je vedno potrebno poniževanje, da se izkazuje večvrednost. Ali ni večvrednost lastnost, ki se pokaže sama od sebe?

Nasmeh na dan...

Pred dnevi me je nekdo vprašal: "Kaj te žene v življenju?" In nisem imela enoznačnega odgovora. Malo mi je vzelo sapo.. in postavilo se mi je vprašanje: "Kaj me ne?" Dejstvo, da je življenje res nekaj posebnega, spektakularnega in kar kliče po nasmehu.

In prav to vprašanje je včeraj sprožilo dolg pogovor z mamo. Zakaj je življenje navkljub miljonim stvarem, ki nas bremenijo, in povzročajo bolečino in skrb, tako zelo neverjetno?

Razlog za to verjetno tiči v dojemanju sebe in sveta okrog nas. Ne ni vse sonček in uživancija, dejansko ni. Toda vseeno je marsikaj lepo in nam prinese nasmeh na obraz, če mu le pustimo. Če se sprostimo in pustimo drugim živeti, a hkrati najprej poskrbimo za svoj svet, svoje življenje in ljudi, ki so nam pri srcu. To daje občutek posebnega zadovoljstva. In prikliče nasmeh... V momentu, ko se nasmehnemo kar tako je dan lepši, je naše življenje lepše.

Razlog za različno dojemanje istih dogodkov je verjetno v pogojen s psihološkimi in osebnostnimi komponentami, toda marsičesa se da priučiti, predvsem tolerance. Saj ravno iz nestrpnosti izhaja res veliko nejevolje, sporov in sovraštva.

Ne govorim tu o temu, da je potrebno sprejemati, dopuščati in odpuščati vse. Bodimo reali, le redki so tega zmožni in nisem duhoven guru, ki pozna rešitev človeštva. Toda vseeno menim, da je ogromno nestrpnosti zaradi banalnosti in hinavščine.

Se kdaj vprašaš kolikokrat si otežiš in zagreniš življenje z nepomembnimi stvarmi in opravki? Kolikokrat ti nepomembnosti kradejo čas s tvojimi dragimi? Kdaj si nazadnje objel tvojega dragega/drago? Kdaj si nazadnje staršem povedal, da jih imaš rad? Si prijateljem že kdaj povedal, da jih imaš rad?

Kolikokrat bi lahko to storil, če bi bil bolj popustljiv do drugih in do sebe? Kolikokrat bi se lahko nasmejal ali nasmehnil, stisnil dlan, poslal poljub in dal objem... pa ga nisi?

Živeti...

Včeraj je bil zanimiv dan. Ampak to je običajno vsak, ko se dobim s prijateljicami.. zanimivo, da lahko rečeš in kakšno strokovno in kako čist opravljalsko... in počutiš se malo bolj normalnega, ko vidiš, da nisi edini, ki ima mnenje.

Zanimivo je kako se lahko kosilo razvije v celodnevno debato/pokušino/salve smeha.. you name it. V popolen čik večer. Ko imaš občutek, da si nazaj na faksu in da stvari vseeno veliko bolj štimajo :)

Ampak, kar sem želela povedat je, da kako malo je treba, da se takšni popoldnevi začno. Povabilo. In to ti da misliti. Kolikokrat bi lahko spremenili stvari in potek dogodkov na bolje pa se odločimo, da jih ne. Kolikokrat bi bilo potrebno samo povedati želje/pričakovanje/sanje/upanje in bi se stvari LAHKO začele dogajati. Potrebno je krenit v pravo smer in ne obstat na mestu in cvilit kako hudo ti je. Potrebno je dvignit glas in storiti tisto kar je prav. Potrebno se je boriti za stari, ki so nam pomembne.

Čas pasivnosti je mimo. Ne, nihče drug ne bo poskrbel za tvoje in tebe, če tega ne storiš sam. Nihče te ne bo varoval, le sam se lahko! Že pokojni dedek, ki je bil v svojem času in kraju obče spoštovan je govoril "Pazi nase. Če ti ne boš, ne bo nihče drug..." In tega se ljudje ne zavedajo več. Ne sprejema se odgovornosti za svoja življenja, ampak jo le prelaga na druge. In to ni prav. Potrebno je živeti svoje življenje.

Bodi ponosen na svoje življenje in uživaj. Pusti, da te dogodki, ljudje in stvari fascinirajo. Dovoli, da ti glasba napolni srce in dušo...

Kaj se sme?

Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljicami o tem kako različni smo ljudje. Ne samo vizualno in v glavi, ampak tudi kako različne stile življenja živimo. Nihanje med popolnim bluzenjem in brezciljnim tavanjam, do ekstremno trdne odločenosti s kristalno jasnimi cilji.

Ampak ta razkorak niti ni tisto kar intrigira, ampak dejstvo kako se je zalezlo v ljudi ideja, da ne potrebujejo za nič odgovarjat. Vsi bi bili podjetniki, a nič delali in imeli vrh glave denarja. Vsi bi samo uživali, a za to nič storili. Izgubilo se je zavedanje, da je potrebno za uspeh delati in da je vsako delo častno, če ga tako izvajamo. Da je prezira vredno goljufanje in izkoriščanje. Vrednote in moralne smernice so se precej zabrisale. Tukaj se spomnim enega citata iz Filma City Hall, ko Al Pacino reče: "Začneš s tem, ko malo prekoračiš mejo.. da dosežeš višji cilj. Nato to storiš večkrat in meja se tanjša ... in nato se zaveš, da enostavno ne veš več kje sploh je..."

In prav zabrisanot je pripeljala do popolnega kaosa. Nič več ni dovolj dobro, nič več ni vredno truda, odrekanja. Ljudje so stalno nesrečni, nesramni, nepozorni... ampak za to nikoli niso krivi sami ne ne.. zato so vedno krivi drugi. Najraje država oz. tretja oseba. Nima to nobene povezave z nekontroliranimi izbruhi in impulzivnim zapravljanjem.

Po drugi strani je potrebno vedno napast tistega, ki ne jambra v isti rog. In potem se gnev nad življenjem preseli nanj. Kar je res kontraproduktivno. In vse se vrne na začetek kroga, ko se ne prevzema odgovornosti za lastna dejanja. Nihče ne odgovarja za nepošteno in neodgovorna dejanja.

Ampak če sem iskrena je velik problem v nepriznavanju avtoritete. Tukaj ne mislim samo na Boga, Alaha .. kogarkoli .. ampak enostavno, da se ne priznava več, da nismo najpomembnejši in edini. Da nimaš vedno prav in da je včasih skupni interes pomembnejši od zasebnega.

Pri nas se enostavno ne zavedamo več, kaj se sme in kaj ne in kaj je vredno graje in kaj ne!

Oktober

Ugotovila sem, da smo že 4. pa še vedno nisem napisala nič pametnega.. to res ni OK! :)

Oktober je vedno zanimiv mesec. Mesec, katerega vsi pričakujejo indijansko poletje, ampak to se le redko zgodi .. tako kot res lepo poletje avgusta... Miti, ki ostajajo neglede na neizpolnitev pričakovanj zadnjih let.

Nekako se jesen vedno izkaže za pestro. Zakaj? Družinska srečanja, ki so v večjem ali manjšem obsegu, kmetovanje (noja občasna pomoč dveh rok in v včerajšnjem primeru teže :) - nadvse zadovoljujoče) in opazovanje sprememb. Vedno znova me očara.. tako kot pomlad z njenih "KABUM" me vedno znova fascinira jesen.. kako počasi izgublja zalet. Nekaj lepega, a hkrati malo žalostnega. Ampak ne v slabem smislu ... očara.

Kolikokrat si vzamemo čas? Čas za stvari, ki so nam pomembne? Trenutek za čudež v naravi? Sproščujoče fizično delo? Družino? Zase?