Kompromisi in želja po Delovanju

Včeraj, ko sem pisala o naših pripetljajih, sem imela v glavi le željo, da se skašljam in  grem potem lažje naprej. Da naredim tisto v kar verjamem. A izkazalo se je, da se nikakor ne morem rešiti občutka ujetosti v papirje/obrazce in neumnosti. Nikakor mi ni jasno kako je lahko določenim ljudem dovoljeno vse. Izjavljanje neumnosti, nedelovanje in popolna nesposobnost. To pa se ne nanaša na naš projekt. Nanaša se na pripetljaje zadnjega meseca v službi in to me je mogoče pahnilo čez rob. Rezultat pa je bil včerajšnji zapis.

Danes sva pri kavi s sodelavko ugotavljali kako neverjetno je, da je ljudem popolnoma vseeno, ko prelagajo odgovornost in delo na druge. Ne končujejo svojega dela ali pa komplicirajo z motivom, da njim ne bo potrebno delati. Preseneča in fascinira (pa ne v pozitivnem smislu) me kako zelo oholi in prepotentni so ljudje. Vseeno jim je kaj njihovo nedelovanje povzroča, kakšne posledice ima njihovo nevestno delo in kakšno škodo povzroča egotripanje. Zakaj dobro dela tisti, ki ovira postopke in onemogoča, da bi se postopkovno kolesje vrtelo hitreje.

Potem se zgodi vsesplošno pljuvanje po ljudeh iz državne uprave. Ne gre se zame, meni je jasno kje sem, kaj delam in kdo sem; ampak žal mi je, ker so v isti kotel vrženi ljudje, ki res delujejo in so ekstremno pridni in fleksibilni, a so v isti mineštri, kot tisti, ki hodijo v službo na kavo. 

Nisem pravi državni uradnik. Pri meni šteje učinkovitost in opravljanje svojega dela. Sem pristaš spreminjanja sveta na bolje in izpolnjevanja svojega poslanstva. Ne verjamem v to, da lahko nekje stagniraš; vem pa, da je včasih potrebno marsikaj prežvečiti, da izpolniš svoje sanje. Ostro nasprotujem umiranju na obroke, apatiji in delu zaradi dela.

Vem, vprašali me boste zakaj potem ne vržem vsega stran, razširim krila in se z vso predanostjo posvetim svojim projektom in stvarem v katere verjamem. Razlog je enostaven. Hrana stane. Temu navkljub mislim, da je za ljudi, ki želimo spreminjati svet ravno toliko poti, kot je ljudi. Ni prave ali napačne. Ključno je le da Delujemo. Ne delamo ampak Delujemo! Kjerkoli smo in kdorkoli smo. Nekaterim se zdi takšno razmišljanje smešno jaz pa vem, da imam poslanstvo. Izpolnjevanje poslanstva je zame ključno in brez njega bi se verjetno ponovno izgubila v pričakovanjih drugih. Živeti v svoji pristnosti in delovati! 

Zase nikakor ne trdim, da nikoli ne bom izbrala drugačne poti, kot jo imam sedaj. Vse ob svojem času. Ko bo pravi čas bodo tudi odločitve temu primerne. Zavedanje tega je že pred časom prineslo spoznanje, da je potrebno delovati navkljub okolju, ki te obkroža. Nikoli ne smeš pozabiti na to kdo si in kaj delaš. Zakaj si tam in kaj je tvoje poslanstvo. Ni težko delovati v okolju tebi podobnih, pravi izziv je delovati tam kjer okolje ni idealno. Na to ne smemo pozabiti! Ostalo so le odrgnine in brušenje na poti...

Želja po pomoči

Pred časom sem bila povabljena v druščino deklet, ki želi ustvariti boljši svet. Ne govorimo o spreminjanju v globalnem okolju ampak na lokalni ravni. Odločile smo se, da bo prvi dogodek, ki ga bomo organizirale, poteka v duhu dobrodelnosti, in sicer za potrebne v našem okolju. Ne za nekoga tam daleč, in za brezosebne akcije pri katerih ne veš niti koliko sredstev, če sploh kaj, "pride" do tistega za katerega so se zbirala. 

Organizacija je stekla. Vse smo se strinjale, da smo prostovoljke, saj vse močno verjamemo v idejo in filozofijo, ki stoji za vsem skupaj. Vseskozi nas namreč preveva zavedanje, da ne gre vsem enako dobro/slabo in da je naša dolžnost, da pomagamo tistim, ki nimajo takšne sreče, kot jo imamo me. Poleg tega pa nam je vsem silno blizu ideja t.i. 3R. Reduce, reuse and recycle, se pravi zmanjšaj, ponovno uporabi, recikliraj. 

Kaj kmalu smo bile postavljene pred zid inštitucij za katere smo verjele, da dobro delujejo v naši okolici. Nihče namreč ni imel pojma kdo bi pravzaprav zbrana sredstva najbolj potreboval. Predstavnica lokalnega Rdečega križa nam je celo zabrusila, da se tega pri nas ne rabi in da ima potem s tem samo dodatno delo... Prosim??? Še vedno sem popolnoma šokirana.

To me je spomnilo, da je pred časom sestra želela podariti cel kup ekstremno dobre slivove marmelade. Pač tistim, ki potrebujejo pomoč, kot manjši cukrček - pa ni smela. Njena slastna domača marmelada namreč ni imela vseh potrebnih certifikatov!

Popolnoma sem osupla, da smo medsosesko pomoč zreducirali na cel kup papirja in nič dejanj. Sprašujem se koliko ljudi je že želelo pomagati, ponuditi euro ali pa roko pa je prej obupalo, kot pa se borilo z mlini birokracije in nesmiselnega besedičenja. Zakaj je tako težko enostavno pomagati. Zakaj rabiš potrdilo, da si pri zdravi pameti, da imaš priporočila in nevemkakšna potrdila in še cel kup potrpljenja z nefleksibilnimi uradniki za to, da bi enkrat tedensko obiskoval dom za ostarele in bral zainteresiranim, se z njimi pogovarjal ali pa enostavno z nekom igral šah?

Kako je možno, da se še tako pristni nameni zreducirajo na obupane ljudi, ki bi le radi storili kaj dobrega, pa obupajo. Zakaj je tako težko deliti del svoje sreče. Ne govorim o miljonskih donacijah. Noja saj mogoče je v tem težava, ako bi bila velika donacija bi verjetno vse birokratske inštitucije skočile pokonci, saj od tega so vendar plačane in ne od evra tu ali tam. Nisem pravična, vem. Ne pravim, da so vsi slabi ali karkoli podobnega, le popolnoma so me šokirali. Na občini nimajo sklada, ker naj bi bilo s tem preveč dela... 

Vse kar želim izpostaviti je, zakaj je tako težko pomagati? Zakaj smo tako skopi s svojo pomočjo in zakaj hkrati tako omahljivi pri sprejemanju pomoči?

Vem, da ni pomoč le euro ampak med pogovorom sem izvedela, da je več mladih, ki želijo pomagati. Zlaganje polen, pomoč pri vsakodnevnih ali vsakotedenskih opravilih. Sajenje zelenjave in pobiranje pridelka. Ne govorimo o velikih akcijah z mogočnim PR aparatom. Govorim o vsakodnevnih prijaznostih in pozornostih.

Kdaj smo izgubili občutek za to?

Življenje otočka ali osamljenost v družbenih sistemih

Včeraj sem prebrala nekaj, kar me je še dodatno vzpodbudilo k razmišljanju. Že dalj časa razmišljam kako smo se, navkljub navideznemu povezovanju, začeli omejevati in grupirati v majhne otočke in skupine. Vedno znova si natikamo maske in igramo vloge. Z različnimi motivi. Nekatere maske in vloge smo tako ponotranjili, da jih sploh ne prepoznamo več, kot tuje. Spet druge si nadenemo zavestno z namenom minimaliziranja napadov. Pa niso to le obrambne vloge... Cinizem? Sarkazem? Fizično/verbalno nasilje? SO tudi napadalne vloge.

Vedno znova se čudim temu fenomenu. Ne zato, ker ga nebi poznala ali ga razumela, saj ga konec koncev uporabljam tudi sama, a vseeno se mu čudim. Zastruplja nas. Vedno težje smo avtentični; in manj, ko smo avtentični, težje izpoljnjujemo svoje poslanstvo. Vedno težje prinašamo v svet tisto zaradi česar smo sami tako zelo posebni. Vem sliši se silno poduhovlejno in težko, ampak kanček potrpljenja prosim. 

Kolikokrat si zatisneš ušesa ali pa se umakneš, ker nočeš povzročati trenj. Ne rečem, da provociraš, le da stojiš za stvarmi, nazori v katere verjameš. Kolikokrat si odnehal, ker nisi hotel povzročati nevšečnosti in si se rajši opravičil, pa čeprav tega nisi mislil ali pa si šel z opravičilom v nasprotje z vsem v kar si verjel? Kolikokrat pustiš, da ljudje pljuvajo po stvareh, ki ti veliko pomenijo? Sama vem, da prevečkrat. In vedno znova imam občutek izdajstva.

Pri meni se to največkrat dogaja v povezavi z duhovnim življenjem in z vsem tistim v kar verjamem. Sprejemam drugače verujoče, a ob tem vse prevečkrat pustim, da ravno ti katere sprejemam pljuvajo po vsem v kar jaz verjamem. Ravno zaradi dejanj in mojega prepričanja sem nekje vmes in nikomur ni prav, saj ne sodim v noben predalček. To ljudi spravlja ob živce. Pa kaj si rečem. Živim svoja prepričanja in se vedno znova skrivam, ker se mi ne da boriti vedno znova in znova. Prakticiram tisto, kar me osvobaja in osrečuje, a ob tem vedno bolj intenzivno lezem iz predalčkov in ustvarjam zmešnjavo. Ljudje okoli mene pa se čutijo poklicane, da mi vedno znova razlagajo kaj vse delam narobe, kot da bi jih moje življenje dejansko se tikalo. Ta želja po pospravljanju, označevanju in seveda zavedanju, da mi vemo najboljše je tista, ki razdira. Tista, ki sesuva ljudi.

Bi nas res pobilo, če bi se začeli sprejemati? Najprej sami sebe in potem še druge. Je res tako narobe, če iščemo in najdemo svojo pot? Po drugi strani pa do tega ne more prit, če se za svoja prepričanja ne postavimo in jih branimo. Ne rečem, da se moramo spuščat v obračune s pestmi ali pa tožbe na sodiščih. Prakticirajmo nenasilno komunikacijo, ki bo odpirala oči in obzorja. Zakaj "mora" mene ali pa sploh kogarkoli definirati sistem vrednot nekoga tretjega in omejenost družbenega kompasa?

Sprejemanje sebe in živeti avtentično življenje je pogoj za rast... tebe in drugih!