Tudi življenje ima priloženo opozorilo o stranskih učinkih

Včeraj sem veliko razmišljala o turbulentnostih, ki se dogajajo mojm znancem in prijateljem. Pravijo, da je lažje gledati z distanco. Nekateri pravijo, da šele potem vidiš celotno sliko, a se ne strinjam. Prav tako se ne strinjam, da je vedno treba vse povedati, vse izraziti. Ok, mogoče se nisem prav izrazila. Mislim, da obstaja več načinov kako lahko to naredimo. 

Pred časom sem imela čast, da mi je ekstremno posebna in modra ženska posvetila nekaj časa. Govora je bilo o izražanju, nenasilnem in nedestruktivnem izražanju frustracij in zadržanih čustev, občutkov ter misli. Neverjetno je bilo predvsem zato, ker me je po dolgem času nekdo razumel. Da nočem dajati več nalepk stvarem, ki so se dogajale; ne vidim smisla, da povem kaj mi je kdo naredil in kako me je prizadel, nočem podoživljati. Ne vidim smisla v tem. Vem, da je smiselno, da tega ne kopičim v sebi, a v veliki večini ne vidim pozitivnosti konfrontacij. To je življenje "za nazaj". Veliko več smiselnosti vidim v tem, da smo mi tisti, ki mirimo stvari, da spreminjamo frekvenco komunikacije, da umirjamo žogo. Danes se vse preveč stavri dogaja prehitro, brez občutka. In tako se zgodi, da vseskozi le reagiramo. Nato pa imamo občutek, da nam življenje polzi med prsti; da nimamo kontrole in smo izgubljeni. To se zgodi, ko vse kar delamo je reakcija.

Večkrat se mi je zgodilo, da sem bila opozorjena, češ lahko se ti zgodi, da bo to vplivalo na odnose in bom bolj direktna, bolj jezna. Podobno, kot dobiš opozorilo o stranskih učinkih v škatljici s tableti. Smiselno je dobiti opozorilo, a bodimo bolj strpni, bolj razumevajoči. Kako destruktivni smo je odvisno od nas. Destruktivnost je na koncu koncev izbira. Tudi do sebe. Naša občutja, zamere, bolečina; vse vpliva. Na nas pa je ali vzamemo to za spodbudo in spustimo ali pa držimo v sebi in IZBEREMO, da nas zaduši.

Vedno znova pozabljamo, da ni nihče drug odgovoren za naše počutje in čustvovanje. Nihče ne ve kako se dejansko počutimo in kaj mislimo; kaj pričakujemo od drugih in da jih sprejemamo takšne kot so in ne naše verzije njih! Komunikacija in stik z realnostjo sta ključna... in vedno pomaga ša velik čeber zaupanja, sanjavosti in smeha. 

Velikokrat govorimo o tem, da se ne počutimo vredne ipd. Občutka vrednosti ti ne more dati nihče. To izvira iz tebe. Drugi ti le lahko stojijo ob strani, če imaš srečo in nikakor niso samoumevni! Kako komuniciramo, kaj povemo in kaj ne je naša odločitev. Vsekakor pa je nujno, da smo iskreni do sebe, da si pustimo čutiti in potem z vsem kar se dogaja v nas ravnamo odgovorno. Z določeno mero nežnosti in razumevanja... tudi do sebe!

Odločitve in njihove posledice

Pred dnevi sem imela zanimiv pogovor o življenjskih odločitvah in njihovih posledicah. In od takrat je prišlo par ugotovitev, ki so precej tesno povezane z življenjskimi odločitvami.

Toda najprej naj omenim, da zagovarjam filozofijo, da je življenje niz dejanj in ne samo niz posledic določenega dejanja iz preteklosti. Menim, da se življenje lahko prilagodi in izboljša. Lahko se spremeni vedenjske vzorce in prekine "začaran krog". Za to je potrebno veliko energije, upanja, zaupanja in moči. V nobenem primeru ni lahko, je pa možno. Ne trdim, da je vsak sposoben tega. Vsekakor pa mislim, da je tega sposobnih več ljudi, kot jih zbere pogum za konkretne prelome. Razlogi so različni in o tem nebi ne tukaj in ne sedaj.

Sedaj pa nazaj, k življenjskim odločitvam. Na danem mestu in z informacijami, ki jih imamo v tistem trenutku, se odločimo kot mislimo, da je prav. To je logično. Dejstvo pa je, da se vedno ne odločamo prav. No in na tej točki sem danes sama. Sprijaznit se z napačno odločitvijo ni mačji kašelj. Še težje pa je premagat frustracijo (pasivno obžalovanje) in poiskati rešitev. Na tem mestui je ključna aktivacija.

Toda kako pridemo do tega je misterij. Včasih nas razočaranje tako zelo ohromi, da je težko dihati in živeti. Občutek nemoči je vsekakor zastrašujoč. Prav tako želja po begu. Oditi stran in pustiti za sabo razočaranja in bolečino.

Neverjetno kako lahko logično razmišljanje ter sprejemanje stanja kakršno je, oropa človeka vizije in sanj. Požiranje govna, ker drugače ne gre, ni moj način življenja. Ugotavljam, da potrebujem nekaj drugega.

Vedno znova me fascinira kako zelo nas lahko prizadanejo ravno tisti ljudje, ki so nam najbližji in od katerih bi v prvi vrsti pričakoval podporo in sprejemanje. Poleg dejstva, da ni niti razumevanja, kaj šele podpore, je pravzaprav neverjetno, da še vedno nekje v notranjosti obstaja en zaprt delček, ki upa na nemogoče. In ravno ta neverjetni optimizem in sprejemanje je srž problema. Brez tega bi bilo življenje lažje. Sprejemali bi ljudi in od njih pričakovali, da nas razočarajo in pobijejo. Tako nebi bilo šokov. Toda, ker tisto zrnje upanja je, boli vsakič. In nikoli ne boli manj. Razlika je le v tem, da kdaj sprejemamo udarce lažje, kdaj pa težje.

In ravno ti udarci nas pritisnejo ob steno, ali pa na rob, katerakoli metafora vam je ljubša. In tam se odločamo ali postavljamo na kocko doberšenj del življenja za katerega upamo, da bomo z njim blagoslovljeni ali pa ostanemo kjer smo in preostanek življenja gnijemo in trpimo in se pustimo zastrupiti. Vse dokler ne znamo drugače, kot da postanemo takšni kot so oni.

In ko pišem tole mi je priletelo v nabiralnik "Gratitude Question of the Day". In danes je: "What are you not taking responsibility for?" In dejstvo je, da so stvari in ravnanja drugih za katere enostavno ne moremo prevzeti odgovornosti, saj nimamo nobenega vpliva nanje.

In ko se spomnim različnih romanov in filmov, ko se glavni liki poberejo in vzpnejo nazaj v višave in premagajo vse ovire in odkorakajo z dvignjeno glavo ter osvojenimi cilji. Toda življenje ni fikcija. Marsikateri dan lahko vstaneš kot zmagovalec, toda so tudi dnevi, ko se tega ne da, ko te dan strezne in ti pokaže, da nekje enostavno ne moreš zmagati. In ta dan upaš le, da bi bila čim manjša škoda in iščeš sončne žarke...

Igra vlog

Zanimivo je kako različne vloge igramo v življenju.

Nikoli nisem bila oseba, ki bi ostajala v ozadju, bila v senci ipd. Ni ne moj stil ne zmožnost moje osebnosti. Toda v službi sem se zasledila, da se dogaja ravno to. Da ostajam v ozadju ozr. sem zelo zadržana. Res je, da je velikokrat precej političnih pritiskov ipd. in da so ljudje relativno agresivni, toda zdi se mi, da vseeno v službi ni okolje kjer bi človek lahko bil on sam in sam svoj. Držiš se določenih pravil ipd. in to te omejuje in ti nalaga drugo vlogo.

V domačem okolju se ujamem, da mnogokrat poskušam namesto brezpredmetne konfrontacije odigrati vlogo katero si želijo/pričakujejo. Smešno je samo to, da na koncu ugotovim, da me ravno to, da se izognem brezplodnim prepirom stane ogromno energije in potrpljenja. Namesto, da bi se obnašala tako kot se "druga stran". Edini problem je, da nikoli verjetno nebi mogla biti tako brezbrižna do sogovornika.

Noja z vlogami tako ali tako nadaljujemo. To je del socializacijskega procesa. Toda, kaj če se v tem procesu izgubiš in počasi pozabiš kdo si. Ali pa greš tako s poti, da v vloge v katere igraš ni nič tebe. In nato samo še igraš in ne živiš in deluješ kot ti.

Ampak bodimo iskreni. Vloge igramo vsi, tudi tisti, ki so vedno težavni in "oh tako samosvoji". Kar me dejansko najbolj dreza je ali so si vloge, ki jih igramo v življenju res tako zelo različne? Če so, je to sploh zdravo? Kdaj nehamo igrati in kdaj smo lahko samo mi? Brez maske, z minimalnim socialnim filtrom in z iskrenostjo... nas čas, ko smo brez mask res lahko reši pred totalno norostjo? Sploh obstaja tak čas, ali pa je to le še ena izmed vlog, ki jih malo lažje igramo?