Danes mi je Rada Sem Katarina prilepila tale video na FB in v meni ponovno nekaj podrezala. Ne maram kupovanja kar tako, ne maram potrate in jezi me, ko se uničujejo uporabne stvari. Zame je (sedaj) popularna "ponovna uporaba" le zdrava pamet, ustvarjanje pa izkoriščanje virov, ki jih imamo. Tako kot Joseju (Mujica, bivši predsednik Urugvaja) tudi meni ni blizu bežanje nazaj v jame, mi je pa blizu preprostost. Neuporabnost me duši. Navlaka me otežuje... do sedaj sem na to bolj gledala kot, da pač nisem pretirano spretna gospodinja. Zdaj pa mislim, da je to le odgovor na stanje duha v najstniških in izgodnjih 20-ih letih, ko sem bila močno nagnjena k zbiranju in nabiranju spominkov. Takšnih in drugačnih. Od ljudi (dobrih ali slabih), kamenja, posušenih listov in podobnega. Sedaj rajši nabiram spomine, smeh in res spektakularne prijatelje. Rajši, kot fotko imam objem. Rajši, kot nove ultra moderne čelje imam moje zveste kamperce. To ne pomeni, da se ne slinim po vseh tistih z 10 cm in več pete, ki so neizmerno luštni, a ostanejo na polici v trgovini.
Meni terapija ne pomeni majica/torbica, ki je ne bom nikoli nosila. To je zame kazen in potrata. Kot pravi Jose: "Za vse te stvari ne plačaš z denarjem. Plačaš s časom, ki si ga porabil, da si zalužil denar za to stvar. Življenje pa je vedno krajše..." Ampak krajše je tudi, ko si pustimo krasti čas z zamero in čas, ki ga namenimo, da vzdržujemo iluzijo popolnosti. Da imamo popoln zakon/službo in vse kar spada zraven. Sama v sebi se smejem, ko se zalotim, da bi komentirala s kakšno sočno, pa se rajši ugriznem v jezik in mislim naprej o tem kaj vse bo še prinesel dan.
Moj zakon ni popoln, prav tako ne služba, še manj pa moj videz. Večkrat sem se opravičila za vse to in še marsikaj drugega, a drugače ne znam. Nočem živeti za iluzijo in vem, da mnogim to ni prav. Želim le živeti, ne delati škode in biti najboljša verzija sebe. Nekateri temu pravijo, da želim biti pristna, a "moderno" čivkanje o pristnosti me zmede. Večinokrat mislim, da ne govorimo o isti stvari. Me pa vedno znova navdihuje M., ki gre za svojimi sanjami. Odločila se je, da ne sprejema "stare" paradigme o "odraslosti", niti se ne podpiše pod novo. Piše svoje življenje, ki ima več smisla, kot katerakoli nalepka.
V tem trenutku se zavedam, da je absurdno, da razmišljam o potratnosti, ko je toliko potrebnih... ampak ali niso ti potrebni rezultat potratnosti in nebrzdanih apetitov? Ni trenutno stanje rezultat delovanja "demokracije", ki deluje tako, kot, da se revolucije niso nikoli zgodile in se ji čudim tako, kot Jose?
