Trenutno sem v silno čudnem počutju. Kot slab zadah me spremlja neka utrujenost, ki se vleče že kar nekaj časa. Brez doktoratov in posebnih usposabljanj ali znanj domnevam, da je predvsem zaradi psihične obremenjenosti. Noja moji bi to v večji meri definirali, drugače. Priznam, da nimam več nobene želje ali pa potrebe po tem, da jih popravim ali da se opravičujem zakaj se počutim tako kot se. Obstaja približno 1000 boljših stvari, ki jih lahko v tem času počnem.
Ob tem se vpraša, koliko časa svojega življenja namenimo opravičevanju za stvari, ki jih niti nismo zagrešili? Koliko časa branimo napake drugih in kolikokrat se izpostavimo za nekoga, za katerega vemo, da nebi tega nikoli storil za nas?
Ne razumite me narobe. Nikakor ne govorim, da je potrebno iti skozi življenje neobčutljiv za druge in brez kakršnegakoli občutka za dogajanje okoli nas. Govorim le o tem, da se je včasih potrebno izvzeti z vse drame, ki se dogaja okoli nas. Posvetimo naš čas tistim, ki jih imamo radi in seveda tudi sebi.
In mimogrede še nekaj. To pehanje po odobravanju je popolnoma zgrešena reč. Vedno znova bo nekdo, ki mu nekaj ne bo všeč ali pa nikoli ne bo dovolj dobro. V bistvu je tu začaran krog in na koncu nekako vedno pristaneš nekje kjer nam ni všeč in se niti ne počutiš kot ti. Po mojem je bistveno, da živimo po svojem kodeksu časti in se ženemo za stvarmi, ki so nam pomembne. Šele, ko bomo sprejeli sebe in bomo na poti razvoja v osebo kakršno želimo biti ter bomo s svojim popotovanjem zadovoljni, šele takrat bodo tudi ljudje okrog nas dojeli in nas sprejeli takšne kot smo in ne zgolj nekdo, ki ni takšen, kot bi si oni želeli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar