Včeraj sem prebrala članek gospe, ki je t.i. učiteljica za življenje. Pustimo ob strani, da so mi silno smešni nazivi, a dejansko je bil njen zapis o tem kako vedno znova išče probleme, da jih "razreši". Sama sem razmišljala podobno. Kolikokrat iščemo pomanjkljivosti in napake. Razlogov za to je seveda več. Včasih celo iščemo bolečino. Ne ciljam s tem na vse tiste, ki se režete/režejo, ampak na vseh vrst bolečino. Da se ostaja v zvezah, kjer so konstantne zlorabe, da se dopušča grdo ravnanje otrok z njihovimi starši, slabi odnosi... Vsak dan, vedno znova.
Včasih imamo občutek, da ZARES živimo le takrat, ko boli, ko smo razočarani, izdani, zanemarjeni. Včasih se popolnoma po nepotrebnem izpostavljamo. Ne rečem, da počnemo to namenoma, ampak v veliki večini počnemo to podzavestno. Da smo potem prizadeti, razočarani, ranjeni ipd.
Stanje zadovoljstva zahteva precej energije in stabilizacije. Potrebuje uravnovešenost, in navkljub obče splošnemu prepričanju, drama uravnovešenosti in zadovoljstva ne bi smela porušiti. Zadovoljstvo je stanje duha. Ne bi se spuščala v to kako do njega. Tu mislim, da ima vsak svojo pot. V kar pa verjamem je, da je potrebno iskati mirnost v duhu. Ni vseeno ali smo razdraženi in vzkipljivi.
Pot do mirnosti v duhu ni nikoli lahka. Zahteva ogromno izpraševanja vesti. Velikokrat postavi pod vprašaj stvari, ki smo jim verjeli celo življenje, podvomi v čustva, odnose in ravnanja. Potrebno se je spopasti z lastnimi strahovi in travmami. Ni lahko, je pa vredno!
p.s. Včerajšnji zapis je sprožil kar nekaj razmišljanja in pogovorov. Prav luštno je videti, da vas moji zapisi dejansko zanimajo. Hvala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar