Pred nekaj dnevi mi je prišla pod roke knjižica, ki je imela smešno osladen naslov, ki me že v začetku odbijal. Še vedno ne vem, zakaj sem jo odprla, mogoče je bil pravi čas za to. Govori o tem kako neverjetno pomembno je, da verjamemo vase in v naše želje. Ne, da si nekaj želimo, a delamo vse, da se sabotiramo. Zavestno ali podzavestno. Dejansko ne morem govoriti kaj je res in kaj ne, ampak očitno sem v tako dojemljivem obdobju, da se me modrosti dotaknejo. Pri sebi sem ugotovila razliko. Drugače gledaš na stvari. Še eden izmed idej tiste knjižice je bil, da se moraš obnašati tako kot, da se ti je želja oziroma prošnja že uresničila. Brez dvomov! In smešna reč. Danes sem pogledala vlog Tommyja Rosenja, o škodi, ki nam ga dela ego. Noja Tommyja sem že večkrat citirala. Danes ogledan vlog pa govori o tem, kako nas ego prepričuje, kaj je prav in kaj ne in seveda predvsem, da sem JAZ in imam VEDNO prav. Zanimivo kako dve popolnoma različni deli govorita o dejansko istih stvareh.
Potrebno se je z vsem srcem in vedenjem predati in zaupati v Božjo/Univerzalno silo in se ne prepustiti dvomu, nezaupanju ali egu. Ne racionaliziraš in ne dvomiš, ne iščeš za in proti ipd. Najpopolnejša oblika je verjetno v popolnem zaupanju v Božji načrt. To po mojem ne pomeni, da samo sediš na riti in ne narediš ničesar. To nima popolnoma nobenega smisla. Bistveno je, da delujemo za druge in zase. Da smo najboljša verzija sebe, a ne le zase, ampak za vse stvarstvo. Nikakor ne moremo živeti življenja, kot samostojen otok, to je ugotovil že Will Lightman v "Vse o fantu".
Noro je, ko vedno znova opazuješ spopade egov in ne združevanje sanj, znanja in vizij. Dejansko postane napredek in boljše življenje žrtev Jaza. V družbi, kjer je še posebej izrazito poudarjeno moje in jaz, je še toliko bolj razvidno kako razdiralno moč ima Ego in njegovo šepetanje v naših glavah.
Omogoči si boljše življenje in uresničene sanje, naj ne bo življenje stopicljanje na mestu le zato, ker ti ego govori, da imaš prav le ti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar