Naveličanost

Naveličanost je neke vrste kuga našega časa. Nič nima več ne smisla in za nič se ni več vredno potruditi, oziroma v to nas vsaj prepričuje "splošno mnenje". Pa je res tako?

Sama o naveličanosti težko govorim, saj običajno pri ničemer ne zdržim dovolj dolgo, da bi se naveličala. Čeprav to ni čisto res. Dejansko počnem stvari, ki me fascinirajo in vedno znova presenetijo. Mogoče zato, ker nisem oseba, ki bi menila, da je pogoltnila vso modrost sveta. Če imam že dih jemajočo lepoto ;))), človek pač ne more imeti vsega, kaj ne? :)

Mogoče naveličanost ni povezana z vzgojo ali karakterjem, ampak je stanje duha. To pa je še bolj strašljivo, saj te občutek naveličanosti blokira na skoraj vseh nivojih. Nič ni dovolj dobro, nič dovolj zanimivo, za nič se ni vredno truditi. Ko te nič ne navdihuje in ne vidiš spektakularne lepote okoli sebe in na koncu ne vidiš več niti kdo si niti kaj je tvoje poslanstvo. 

Nikakor ne trdim, da ne bi smeli občutiti občutkov, govorim le, da lahko naveličanost precej hitro postne kronična in se zaraste v vse aspekte našega življenja. To pa prehitro vodi v malodušje in apatijo in če bi poslušali medije bi, ugotovili, da "splošno slovensko družbo" vsi po vrsti označujejo za apatično. Kar pa je samo po sebi absurdno. 

Ogromno mladih, ki se jih označuje za izrazito nezainteresirano skupino, se udeležuje mnogih dobrodelnih akcij in pomaga soljudem. Vzemimo za primer samo Stično mladih, ki letos praznuje 30. obletnico. To je aktivna mladina, ki ne pride v Stično zgolj na zabavo ampak po nasvet, orientacijo in prijetno druženje brez alkohola in drog.   Mladi, ki v svojem okolju zavzemajo stališče in branijo vrednote, ki so jim pomembne, a hkrati niso krotke ovčice s prepranimi možgani. Mladi, ki mislijo s svojo glavo, prevzemajo odgovornost in tudi aktivno delujejo v svojem okolju. Vedno znova me razjezi, ko se govori kako nemoralni so postali mladi, kako vseeno jim je. Mogoče kdaj opazite vse skavtske organizacije, različna prizadevanja mladih po vsej Sloveniji, ki se predvsem v svojem prostem času trudijo za dobrobit ljudi okrog sebe?

No pa, da se vrnem na naveličanost. Za njeno preganjanje je potrebno nekaj energije, samoaktivacija in pa smeh. Dejansko je le potrebno potegniti glavo iz peska in ugotoviti, da še nismo najboljša stvar, ki se je zgodila svetu.. smo pa na poti! ;) Čar je vedno v razburljivi poti, kaj ne?