Smešna reč. Danes sem slišala komad Richija Sambore, ki je star že skoraj 15. let In it for love. V začetku reče, da je zanj ljubezen, popolnoma uglašena kitara. In res. Marsikdaj pozabljamo, da ima ljubezen mnogo obrazov. Ni le tista strastna, vseobsegajoča in zasvajajoča. Včasih je ljubezen drugačna. Nima pravil in ne da se je definirati. Da se jo samo čutiti in ji dovoliti, da nas naredi boljše. Če nas ne dela boljše, potem to ni ljubezen.
Jasno mi je, da bom prejela precej jeznih odzivov na to izjavo, a vseeno. Ljubezen je nekaj dobrega in lepega. A s sabo prinaša mnogo preizkušenj in skušnjav. Pred časom sva s prijateljico v eni od najinih seans ugotovili, da je pri zaljubljenosti eden izmed najbolj neverjetnih občutkov ta, da te nekdo sprejema. Ne strast. čeprav je tudi ta zakon, ampak občutek, da si sprejet z vsemi neumnostmi vret. Ampak ne samo, da je to noro dober občutek, od tega postaneš kaj hitro odvisen. In tu se začne tisto, kar nas lahko pahne v silno neprijetne situacije.
Ljubezen zahteva tudi spoštovanje in potrpežljivost. Mnogokrat je ravno to, v izrazito netolerantnem in nepotrpežljivem svetu, velika ovira. Večkrat bi se morali spustiti s svojih višav in sprejeti ljudi takšne kot so in ne s planom v glavi "kaj vse bomo še popravili". Seveda je vedno prostor za izboljšave. ampak nismo mi poklicani, da vemo, kaj je najbolje za druge, vemo le kaj je najboljše za nas. In prav ta ideja vsevedenja je mnogokrat seme marsikaterega konflikta.
Danes mi je sodelavka na šaljivo vprašanje "Kako se reče?", ki ga običajno zastavimo otroku, ko se ne zahvali, odgovorila s "Prosim?" in me ob tem res prijetno opomnila, kako velikokrat ne znamo več uporabiti osnovnih besed olike. Kolikokrat v odnosu z dragimi pozabimo na preproste besede in skromna dejanja hvaležnosti, olike in spoštovanja. Tisti, do katerih bi morali imeti najboljši odnos in jih imamo najrajši, se običajno obnašamo najbolj objestno in nekompromisno.
Ljubezen ni enostavna... je pa presneto lepa! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar