Pred časom sem pisala o nesmislu opravljanja. Večkrat slišim, da se o tretji osebi pogovarjamo z negativnim prizvokom, namesto s pozitivnim tonom ali vsaj podtonom. Vedno, ko v svojo glavo spustimo ton obsojanja, dejansko kritiziramo sebe in stvari, ki nas motijo pri nas samih. Namesto, da bi se lotili sprememb v sebi se lotimo drugih, saj je vedno lažje obmetavati druge, kot pa urejati stvari in občutke v sebi.
V kolikor si vzamemo nekaj trenutkov in se spomnimo časa, ko smo bili kritizirani. Velikokrat ni imelo kaj dosti opraviti z nami, ampak so bili razlogi popolnoma drugje. Negotovosti, frustracije, želja po pozornosti tistega, ki je kritiziral. In sedaj pomisli, kolikokrat kritiziramo druge, ker se sami počutimo nezadostne, preobremenjene, nezadovoljene, razočarane?
Motivov je veliko več, kot bi jih lahko našteli. Življenje je namenjeno rasti, spreminjanju na bolje. Spremembo na bolje lahko začnemo že danes. Kaj, ko bi si obljubili, da ne bomo več ne kritizirali, ne opravljali? Si sposoben storiti neverjetno velik korak in začeti z razmišljanjem o teh dveh bolečinah večine odnosov?
Vse kar potrebujemo je obrat v dojemanju. Vsakokrat, ko kritiziramo dejansko napadamo sebe IN tistega, ki ga kritiziramo/opravljamo. Dejansko povzročamo krč v sebi in bolečino v druge. Dve muhi na en mah. Pa si res želimo takšne "učinkovitosti"? Zase vem, da ne. Veliko preveč stvari je potrebno postoriti in razčistiti, da bi si kratila čas še s tem.
Vem, da vedno znova govorimo, da je vsak dan čas za nov začetek, a mislim da je naslednji korak ravno tako pomemben. Potrebno je vztrajati pri dobrih stvareh in odločitvah. Prehitro obupamo. V kolikor vemo, da smo se prav odločili, stojmo za svojimi odločitvami! Če ne gre, prilagodimo način. To ni vdaja! Vsekakor pa je potrebno paziti, da ne izgubimo smeri. Saj ni pomemben le cilj, pomembno je popotovanje, pomemben je vsak dan!
Ni komentarjev:
Objavite komentar