Včerajšnji dan je bil kar močno zaznamovan s pogovori o odnosih. Partnerski odnosi, družinski, odnosi v službi. Presenetil me je zapis Laurie Gerber, ki govori o tem, da ni potrebno, da si vedno razdelimo "dela" v odnosu. Da ni potrebno, da ti narediš pol in jaz naredim pol.
Zanimiva misel in, ko greš čez zgrožen krik v glavi "Če jaz delam več on dela manj! Smo potem nazaj v kameni dobi??!!!?" Ampak, ko dejansko pogledaš, da je mnogo prepirov, nesporazumov in razočaran povezanih ravno s tem, da si ne razdelimo dela v smislu kdo je v čem boljši in seveda tudi glede na prioritete.
OK ne rečem, da ta predpostavka ne obrne vsega na glavo ampak, če si dovolimo pomisliti.. Koliko prepirov izhaja ravno iz ene ali druge variacije argumenta "od tebe do mene je ravno toliko, kot od mene do tebe"? Primer: Po izkušnjah sodeč prijateljice, ki jih res močno cenim in spoštujem in za katere vem, da so ženske, ki so me sooblikovale in zaradi katerih sem kdor sem in tiste, ki bodo z mano do konca, ne bodo prišle k meni domov. Prihod iz mesta na vas je bolj podoben Mission Impossible, kot pa 25 min vožnji. Ampak to sem sprejela. To je dejstvo in nikakor ne pričakujem, da bodo prišle k meni večkrat, kot 1x na leto (za moj rojstni dan!! :))) carice, ni kaj). Bolj, ko bi se sekirala zakaj se "nikoli" ne moremo dobiti pri meni, slabše bi bilo. In v ta primer padejo vsi tisti prijatelji in kolegi, ki "ne znajo dvignit slušalke" ipd.
Ampak bodimo tudi iskreni sami do sebe. Kateri prijatelji so res naši pravi? V zgornjem primeru ne govorim kar o nekom, ampak o ljudeh, ki nas razumejo in podpirajo in nas nimajo radi le, ko ustrezamo njihovemu predalčki z nalepko kolega/prijatelj. Tukaj nato naletimo na drug običajen problem. Zasičenost življenja z ljudmi, ki nam ne omogočajo razvoja in "dihanja s polnimi pljuči". Ni tako dramatično, kot se sliši, a grem stavit, da ima prav vsak od vas v svojem življenju ljudi, ki tam pač so. Parazite, ki nam pijejo in energijo in kradejo čas ter nas seveda vedno znova podučijo kaj vse delamo narobe, ko pa sami pri sebi točno vemo, da imamo prav in da delamo v skladu s svojimi prepričanji in vestjo. V primeru takšnih ljudi zgoraj opisan primer NE VELJA! Potrebno si je zaupati, da sami zase vemo kaj je za nas najbolje in enostavno spustiti odnose, ki nas dušijo.
Odnosi nikoli niso enostavna reč. Močno so odvisni od naših komunikacijskih stilov in osebnostnih lastnosti in seveda potrebno je prilagajanje. Nekje je možno deliti vse 50/50, nekje pa to enostavno ne gre. Potrebno je sprejemati druge prav takšne kakršni so. Takrat dopustiš drugim, da so in da imaš ti prostor biti ti. To pa je nekaj za čemer se vsi bolj ali manj pehamo, kaj ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar