Pred nedavnim sem slišala izjavo, da v kolikor si pomirjen sam s sabo spadaš kamorkoli. Nikjer nisi zavrnjen. Zame je to relativno nenavadna izjava, saj se večina ljudi vedno znova trudi pripadati in v pehanju zato naredijo/mo cel kup neumnosti. Za primer: zelo težko je delati v kolektivu kjer si vseskozi potisnjen na stran, oziroma se počutiš, da si tja potisnjen. Ni rečeno, da dejansko si, le občutek je tak. Občutja odrinjenosti se dejansko lahko pojavijo kjerkoli v našem življenju. V družini, v prijateljskem ali partnerskem odnosu, ni važno. Nikoli ni lahko in s časoma se občutek odrinjenosti stopnjuje.
A ni zgolj občutek odrinjenosti, ki nas sami. V kolikor tej mešanici prilijemo še zvrhano merico sramu, pridobimo smrtonosen koktajl. Pred časom sem nekje prebrala, da je ameriški raziskovalec odkril povezavo med občutkom sramu in neverjetno krutimi dejanji. V tej raziskavi naj bi ugotovili, da se s pri občutenju sramu prekine komunikacija med "srcem" in možgani. Se razume, da mi ni ravno jasno kako so prišli do teh ugotovitev, a vseeno se mi zdi, da mogoče ni popolnoma iz trte izvita.
Pred dnevi sem se pogovarjala z udeleženko skupin za pomoč družinam v katerih je prisoten alkoholizem in mi je omenila, da se neverjetno veliko ljudi trudi znebiti občutka sramu in zavrženosti. V svojih 40.-ih in kasnejših letih še vedno očitajo svojim staršem njihova ravnanja. Ko slišim takšna pričevanja se še bolj zagrizeno napotim po poti razumevanja in sprejemanja. Prepričana sem, da lahko le z razumevanjem, odpuščanjem, ljubeznijo in razumevanjem sebe hodimo po poti življenja. Nemogoče je hoditi skozi življenje z zastrupljenim srcem med tem, ko vse vidimo rdeče.
Vsekakor močno pomaga, če je tvoj moralni kompas naravnan in mu igla ne poskakuje sem in tja. V mojem primeru je vera igrala in, hvala Bogu, še vedno igra veliko vlogo. V kolikor ego preraste okvirje se kaj hitro lahko znajdemo v težavah. Ampak, če sem iskrena se z mnogimi, tudi najbolj osnovnimi pravili, še vedno borim. Borba verjetno traja vsakodnevno, kot tudi razmišljanja zakaj določena ravnanja ne morem sprejeti in jih izpustiti. Odpuščanje je veliko lažje na papirju, kot pa v resnici. Vseeno pa mi je jasno, da se le s trudom daleč pride in se zavedam svojih šibkosti.
Odnosi so zelo zapleteni procesi, prav tako je odraščanje in osamosvajanje, predvsem čustveno. V kolikor ne sprejemamo odgovornosti za svojo rast, dejanja in odločitve ne bomo nikoli svobodni. Nikoli ne bomo mogli razpeti kril in ne bomo mogli dosegati višav za katere smo namenjeni. Nikoli pa pot ni enostavna ... in v tem je življenja čar! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar