Ta vikend sem prebrala kolumno gospe, ki je samooklicana vila. Zakaj jo berem? Simpatična mi je. Včasih se strinjam, a kolumna, ki sem jo prebrala včeraj (pojma nimam kako stara je, ker nisem redna bralka) me je neprijetno presenetila. Govori o tem kako moramo biti VEDNO hvaležni za vse govno, ki se nam dogaja v življenju, saj se lahko le tako naučimo veliko stvari. Omeni primer zapornih šefov ipd.
S tem se ne strinjam, saj je absurdno, da se lahko le z neprijetnimi izkušnjami kaj naučimo. Utrdi nas marsikaj in učimo se na precej različnih načinov. Mislim, da ni potrebe, da gremo vedno po najtežji poti in tiho trpimo, ko za to ni nobene potrebe. Po prebrani teoriji bi potem morali vztrajati v odnosih, ki nas uničujejo in morijo. Za to mislim, da ni nobene potrebe. Življenje je namenjeno življenju. Nikakor ne trdim, da ni potrebno včasih malo potrpeti in stisniti zobe in, da naj takoj vržemo puško v koruzo. Nikakor! Vsekakor pa mislim, da je potrebno bit precej objektiven do stvari, ki se dogajajo v in okoli nas.
V nedavnem pogovoru s prijateljico sem se definirala, kot realnega optimista. Nekdo, ki trdi, da je vseskozi optimist in da se vse dogaja z razlogom in je dobro, je v "moji knjigi" presneto naivna oseba. Mislim, da je popolnoma nerealno pričakovati, da bo vedno vse vredu in so vsi dobri in, da se na svetu dogajajo le lepe stvari.
Svet je poln cele palete ljudi. Ti pa ne počno le dobrih ali slabih dejanj. Nemogoče je trditi, da nekdo vedno misli in dela le slabo ali samo dobro.
No pa, da se vrnem na idejo, da moramo biti vedno hvaležni. Drži, da smo veliko premalo hvaležni. Mnogokrat
bi že samo z izražanjem hvaležnosti lahko spremenili marsikaj. Pogled na svet, na ljudi, mogoče celo potek dogodkov, a to vseeno ne pomeni, da je sreča skrita le v hvaležnosti. Ljudje potrebujemo zelo različne stvari in občutke. Kar je za nekoga svoboda je za drugega zapor. Kar je za nekoga motivacija je za drugega prisila. Življenje je prepisano, da bi ga lahko stlačili le pod eno nalepko.
Jasno mi je, da vila ni mislila ničesar slabega, a vseeno mislim, da se vsega vseeno ne da razrešiti le z "dobrimi mislimi" in slepega dojemanja vsega, kot najboljšega, kar se vam je kadarkoli lahko zgodilo v življenju. Vsekakor pa smeh in upanje premagata marsikatero težavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar