Smešno težko je pisati neiskreno. Mogoče, ker to ni moj stil. Tu se mi ne da "prodajat buč", kot bi rekla Murat in Jose. :) Zato bom danes pisala o včerajšnjem pogovoru, ki me je močno prizadel in razburil. Prav neverjetno je, koliko tem lahko odpre le ena pripomba, en pogovor...
Včerajšnja tema pri "Miselni klofuti" je bila domneva. In ne bodi ga treba, točno to je bila tema pogovora, ki me je popolnoma razorožil in pretresel. Še vedno ne vem kaj naj si mislim, a sem obljubila, da si ne bom delala popolnoma nobenih scenarijev in ne bom nič domnevala. Veliko stvari domnevamo, brez, da bi se potrudili in potrdili ali ovrgli svojo domnevo.
O tem sem pisala že večkrat in šele zdaj se dejansko zavedam, kolikokrat nekaj preprosto domnevamo in nato to vzamemo za resnico. Zakaj? Mnogokrat, ker mislimo, da mi že vemo kaj je res in kaj ne, spet drugič se nam ne ljubi preverjati spet tretjič, ker nas je strah dejanske resnice. Dopustimo si, da živimo v laži, razen če nimamo strahotne sreče, da nas resnica dejansko brcne v rit. Takrat ugotovimo, da ne vemo ničesar. Takrat imamo samo dve možnosti. Prva je, da se podrgnemo po riti in živimo naprej v blaženi laži ali pa zavihamo rokave, zrušimo kar smo "pridomnevali" in začnemo znova, a drugače. Ne domnevamo, ampak se prepričamo. Dopustimo si dvomiti in dovoliti drugim, da povedo svoja mnenja, si dovolimo, da občutimo nova čustva.
Sreče, ljubezni in razumevanja je za vse dovolj. Vedno jih bomo dobili, kadar jih bomo potrebovali, a le, če bomo prvi zbrali pogum in ga razdali in se s tem odprli. Stopili iz svoje "cone udobja" in najprej mi spoštovali, ljubili in bili strpni. Šele takrat bomo mogoče pripravljeni, da se to začne dogajati tudi nam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar