Danes se počutim drugače. Smešno kako so nekateri dnevi enostavno drugačni. Počutim se, kot da je v meni več ostrine. Ne v smislu bolečine, le določene stvari vidim drugače in vsekakor bolj jasno. Včasih sprejemamo stanje in se zavedamo, da je potrebno stopati po poti spremembe, včasih pa enostavno hodimo in nam cilj postaja bolj jasen z manj popustljivosti. Ne z obsojanjem ipd. ampak zgolj s sprejemanjem a hkrati jekleno odločnostjo rešiti se spon, ki te dušijo že celo življenje.
Danes vlada v meni divja potreba po opustitvi plašča tolažbe in zaščite. Smešno kako se nečesa oklepamo, a hkrati otepamo. Neverjetno! Mogoče se tega intuitivno zavedam že zelo dolgo, a mislim, da sem šele danes dejansko zagledala jasno sliko. To ni bil sad dolgotrajnega in načrtnega razmišljanja ampak eden tistih Aha! momentov. Ob tem pa se mi zdi, da so padle tudi iluzije.
Cilj je jasen in tudi pot se je že začela. Na kocki je veliko več, kot sem si upala priznati. Verjetno vedno s tajenjem in olepševanjem poskušamo pretentati sebe in svoje misli, da ne bomo čutili tolikšnega pritiska in imamo hkrati rezervo v primeru, da nam spodleti. No pri meni tokrat ni rezerve, ker mi ne bo spodletelo.
Naj se popotovanje začne... saj je bil že čas! Gremo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar