Ta teden je namenjen preizkušnji. Ne po moji lastni izbiri, a vseeno tako je. Vsak dan ta teden sem se morala znova in znova opominjati, da je svet lep. Da nihče ni vstal z željo, da mi zagreni dan. Vsako jutro je bilo lepo, a vsak dan sem se nekje vmes izgubila. Vsak dan sem na poti domov sama sebi razlagala, da je življenje lepo. Včasih je človek pač le utrujen.
Mogoče izgovor mogoče resnica. Preizkušam idejo, da se moramo obnašati in živeti, kot, da so naše želje že izpolnjene. Na nekem nivoju deluje. Ni nobenega ampak. Deluje. priznam, da sem manj potrta in razočarana sama nad sabo.
Prejšnji teden sem začela obiskovati Kundalini jogo. Prvič mi je bilo popolnoma noro. Polno novih doživetij in občutkov. Drugič sem že vedela v kaj se spuščam. Med meditacijo pa se je zgodil Kabum!, ki me je precej zmedel. Verjetno je to čas, ki je namenjen takšnim zmedam in razsvetljenjem. No na vrhi vsega pa je sledil pogovor, ki še vedno ni dokončan. Vse skupaj pa je precej naporno. Dejstvo in ne izgovor.
Neverjetno je kolikokrat sami sebe "potolčemo", ko si skušamo opravičiti občutke, ki jih imamo. Kar je samo po sebi najbolj absurdna stvar. Nikoli, ampak res NIKOLI se nam ni potrebno opravičevati za lastna čustva! V kolikor začnemo z opravičevanjem in razumskim dojemanjem, smo že izgubili.
Ker ne prenašam natolcevanja, še posebej ga ne prebavljam v tem koščku neizmernega medmrežja, zaključim le z ugotovitvijo, da imam prepolno glavo vprašanj, da bi lahko napisala kaj smiselnega in iskrenega. But I'll be back! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar