Po vikendu polnem pretresov, pogovorov in piknikov se vračam nazaj v nek polovični normalni vsakdan. Kaj je normalni vsakdan je tako ali tako kvantna fizika. Ampak pustimo to ob strani.
Zaradi različnih dogodkov sem zadnji čas, veliko več kot sicer, razmišljala o smrti. Kako se spopadamo z njo. Kako izpustiti ljubljene in podobno. Okoli mene je bilo zvrhan koš nesreč. In danes, ko pridem nazaj v službo izvem, da je sodelavki umrl mož. Na njen rojstni dan. Šok. Vzame ti sapo in spodnese ti tla pod nogami. Ne moreš dihati. Vem, da prva stvar, ki sem jo naredila je bil sms možu. OK on je že vajen mojih izpadov, ampak kolikokrat dejansko ljudem, ki jih imamo najrajši, to izkažemo? Ne samo povemo, ampak kako pokažeš v vsakdanu? Smo tolerantnejši? Razumemo? Sprejemamo?
Vse kar trenutno vem je, da naredim veliko premalo. Premalo ljubim, premalo se smejem, premalo živim. Dopustila sem, da me je življenje potegnilo v lepljivo sivino. Nič več. Ko čutim, čutim. Dovolj neumnosti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar