Danes sem verjetno napisala že veliko več, kot bi bilo zdravo, a imam razpon koncentracije približno takšen kot zlata ribica, tako se vsak zapis konča nekje na sredini, če sem uspešna. :) Precej stvari se mi mota po glavi. O tem kdaj drugič, ko bom dejansko uspela dokončati danes nedokončane zapise.
Prejšnji teden sem veliko pisala o jezi in odnosih. Sama sem močan zagovornik doživljanja in občutenja čustev. Najhujši pretresi so se mi dogajali, ko sem vedela, da nečesa ne smem občutiti. Recimo, ko mi je umrla babica in smo se z bratranci pogovarjali pred mrliško vežico in delili spomine nanjo. Nasmejali smo se do solz in bili za to okarani. To se mi ni zdelo prav! Kot, da bi morali pozabiti na lepe spomine, ki nas vežejo z mamo. Osebno sem bila vesela zanjo, da se je lahko rešila vseh bolečin, ki jih je v svojem življenju, še posebej pa v zadnjih letih, trpela vsak dan. Seveda sem bila žalostna, ker je odšla, a to je moja osebna zadeva s katero se moram spopasti sama. Od nje sem se želela posloviti žarečih oči in s hvaležnostjo v srcu. Želela sem se posloviti z nasmehom na ustnicah.
Večkrat sem v zadnjih tednih dobila nasvet, da je zame bolje, da se distanciram od dogajanja. Nič ni moja krivda in da se ne smem pustiti potegniti vanjo. Toda ni mi jasno kako naj bi bila neprizadeta, ko slišim in vidim kaj vse se dogaja v moji širši družini. Nezgode in zdravstveni kolapsi se vrstijo en za drugim. Seveda sem v skrbeh in mi ni vseeno! Do določene mere je "distanca" primerna, a sama sem spoznala, da me ubija, pa čeprav po delčkih. Hočem občutiti občutke, pa čeprav so žalost, razočaranje in zamera. A jih prav tako hočem spustiti. Nočem jih več zadrževati v sebi, kar se mi zgodi s tako opevano "distanco".
Saj moje spoznanje je bilo, da lahko le z doživljanjem sprostim vse tisto, česar sem se toliko let oklepala. Oklepanje te šele zapre v kletko. V njej pa se vse zapre in postanemo slepi za toliko spektakularnih stvari, ki se dogajajo okoli nas.
V kolikor pa si dovolim čutiti in doživljati, pa postane izpuščanje le še en običajen korak pri doživljanju. Nehajmo se oklepati občutkov in besed, izrečenih pred več leti. Pustimo, da vse občutimo in izpustimo in s tem naredimo prostor za druge občutke. Dovolimo si rasti in biti trdni zase, ne glede na dogajanje okoli nas. Tako se okrepimo v gibčnosti in se ne zlomimo, ko se ob nas obregne kaj težkega. Hkrati pa smo dobro ukoreninjeni, saj nam je jasno, kdo smo in kam gremo.
Verjetno ima vsak svoj način kako iti skozi življenje in prav je tako. Nikakor pa ni prav, da ne poskusimo česa novega, saj nikoli ne vemo, ali ni ravno to tisto pravo. Vsak trenutek je lahko tisti, ki bo ključno vplival na potek življenja. Ne izpustimo ga zaradi distance ali pa brezbrižnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar