Ste se že kdaj zalotili kako čakate, da vas nekdo reši? No, mogoče ne reši v smislu princa na belem konju ampak, ko čakaš, da te nekaj ali nekdo navdahne in sproži celoten proces ustvarjanja, reševanja problemov ali pa sprememb. Mnogokrat se zgodi, da imamo občutek, da sami ne moremo zbrati moči za začetke, za spremembe stanj, ki nas pogubljajo. Vemo, da nekaj delamo narobe, a tega ne storimo ampak čakamo, da nas bo nekdo rešil. Namesto, da bi navdih za spremembe prišel iz notranjosti in navdihnil druge.
Kako hitro nas potegne v val zahtev. zahtevamo, se pritožujemo in obtožujemo. Vedno so drugi krivi za naše tegobe. Se kdaj vprašamo kaj mi dajemo drugim? Se kdaj vprašamo kdaj smo nesebično pomagali, delili ali pa stopili na stran? Mogoče niti ne zavestno ampak zato, ker si enostavno vedel, da je prav?
Kako nepotrebno je zgražanje in "pametovanje". Ste kdaj zgolj v mislih poslali zahvalo za nekaj kar se vam je zgodilo? Nekomu zaželeli srečo, brez velikega pompa.
Neverjetne apetite imamo. Ne samo kaj vse bi pojedli ampak tudi kaj vse bi doživeli, izkusili, imeli. Vse bi radi imeli. Če se osredotočim na odnose. Imeli bi zvestega partnerja in družino. Noja pa še kaj za zraven za popestritev. Vedno nekoga, ki nas bo poslušal, a hkrati nimamo potrpljenja za nikogar. radi bi imeli super odnos, a zanje nič naredili. Tako ne gre! Vedno moramo investirati v ljudi, odnose, delo, če želimo nekaj imeti. Nekaj v smislu "brez dela ni jela". Ni vseeno kaj naredimo in kdaj. Nujno je, da smo trdni in zanesljivi, če želimo imeti okoli sebe ljudi, ki jim zaupamo. Spletkarjenje, napihovanje in opravljanje niso poti do trdnih odnosov. To se sedaj sliši zelo pridigarsko, a ni. Je samo ugotavljanje in čudenje kako nekateri vseskozi spletkarijo in jim na koncu ni jasno kako kar nihče ne stopi na njihovo stran. Tudi, če spletkariš in lažeš že tako dolgo, da ne veš več kaj je res in kaj ne in si še sam verjameš. Potrebno je biti iskren in tudi sebi kdaj reči opravljivka ali pa lažnivec. V kolikor nismo sposobni prepoznati razlike med prav in narobe imamo pred sabo veliko več dela, kot bi si ga želeli.
No, pa sem spet zletela v vode s pridigarskim podtonom, a razjezi me, ko diham in poskušam biti boljša verzija sebe. Kako poskušam prejemati in odpuščati (predvsem sebi) in spuščati tudi svoje napake. A glej ga zlomka, eno srečanje čez vikend, me potegne nazaj v vrtinec obtoževanja in prividov, podoživljanje porazov.
Mislim, da bi temu tednu, poleg projekta "sprejemanja" lahko dodala še potrpežljivost in hvaležnost z veliko dozo odpuščanja.. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar