Tako zelo enostavno je deliti nasvete. Še posebej, če se tebe ne tičejo. Najboljše so mi, ko ljudje rečejo: "Če bi bil/a na njegovem/njenem mestu, bi ravnala popolnoma drugače!" Mmmmhmmmm. Ampak to na stran.
Težko se je spoprijeti z življenjem, ko si popolnoma nemočen. Opazuješ osebo, ki je del tvoje družine in jo imaš rad, kako propada in se uničuje. Deloma po volji narave in deloma po svoji volji. V razloge se ne morem več spuščati, niti ni to moja stvar. Kar pa je moja stvar, je opazovanje in čutenje skozi kakšen pekel vleče to celotno družino. Navkljub razčiščenim dejstvom in realni percepciji smo vsi prizadeti in nemirni. Nikoli ne vemo, kaj prinaša dan. Vseskozi smo na trnih in vseskozi v dilemi.
Kako enostavno je deliti nasvete in vedeti vse! Kaj pa storiti, ko vidiš, da ne moreš pomagati, ko ne veš niti ali s svojim stanjem ob strani pomagaš ali škoduješ. Ko se zavedaš, da je treba najprej zaščititi sebe, a hkrati veš, da nima smisla, ker si pregloboko v vsem skupaj. Ampak vse skupaj se bo že uredilo. po kakršnikoli poti že.
Ne plaši me izčrpanost, tako fizična, psihična kot tudi energijska. Trenutno me je najbolj strah dejstva, da je vse šele začetek. Navkljub vsemu, kar smo že preživeli, je to vse zgolj le uvertura. A ob tem in z zavedanjem kaj še prihaja me je strah, da se mi bo zaradi udeleženosti v sesuvanju, sesulo še moje življenje. Sliši se sebično in kot da pretiravam, a to vidim in čutim. Če sem se česa naučila je to ostati iskren sam s sabo. Zaupanje se močno okrni, a navkljub vsemu je nujno, da preživiš. Čustven vrtiljak pa je neizogiben.
Kaj pa si zamerim? To, da mi poči ob popolnoma nepravih trenutkih. In doleti običajno najmanj krive. In to ni prav. Tako vse kar mi je v tem momentu smiselno je, da se okrepim in še bolj ukoreninim, saj vidim, da je pred mano še močno razburkan čas, ki bo zahteval vsak moj atom moči in prizemljenosti...
Ni drugega, kot: "Naprej! V boj!" vse z zavedanjem, da sem točno tam, kjer moram biti, za tiste, ki me potrebujejo. Vse kar se lahko reče Stvarstvu je: "Hvala, ker sem in izpolnjujem svoje poslanstvo." Nikoli ne smem pozabiti, da mi nikoli ne bo naložen težji križ, kot sem ga sposobna nositi... Nikoli pa noben ni rekel, da bo lahko! ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar