Laži

Domnevam, da so se vam lasje na vratu postavili pokonci. Še posebej, ker imamo občutek, da živimo v precej zlaganem svetu, kjer se iz manipuliranja in laganja lahko naredi kariera. Ne le kariero, cela podjetja so namenjena temu. Ampak pustimo to ob strani. Danes so me bolj zbodle tiste male, vsakodnevne laži, ki jim silno radi rečemo polresnice. Enkrat je znanka dobro rekla: »Če ni resnica, je laž!« Tega se mnogokrat ne zavedamo. Še manjkrat pa se zavedamo, da nas vsaka takšna laž oteži. Obleži nam na duši. Malo se pretvarjamo, da nam je vseeno, drugič se prepričujemo, da to pride v paketu z odraslostjo. Pa nič od tega ni res. Dejansko se spravljamo v nepotrebne situacije, ki nas nato bremenijo ali pa se nam celo maščujejo.

Ne razumem, zakaj je včasih tako težko povedati resnico. Ne nekaj na pol ali pa prilagoditi mnenje in podobno.

V paket malih laži sodi tudi natolcevanje, širokoustenje, izgovori in milijon poimenovan iste stvari. Dejansko smo se izpilili v umetnosti govorjenja neresnic. Ne znamo reči bobu bob in biti iskreni in pristni.

V tem pa tiči, kot bi nekateri rekli, bistvi problema današnjega časa. Tako strahotno smo se oddaljili od pristnih čustev, občutkov in tudi odnosov, da niti ne vemo več, kdo smo in kaj potrebujemo. Presneto dobro vemo, kaj hočemo in zelo malokrat kaj potrebujemo.

Življenje ni igra. Nujno je, da ugotoviš kdo si in nehaš igrati nekoga drugega. Šele z doseganjem pristnosti lahko začnemo popotovanje zavedanje sebe in nato rast, po kateri vsi tako zelo hrepenimo. Brez poznavanja in zavedanja sebe ni možno kaj dosti. Potem je vse le včasih bolj, včasih manj, premišljena igra, ki običajno ne prinese želenega učinka in zadoščenja po katerem hrepenimo.