Grenak priokus

Že od malega oz. odkar so za mano na poti v vrtec kričali zmerljivke, se tako ali drugače borim proti "predalčkanju". Proti teoriji, da vsak spada v vsaj en predalček. Menim, da če imaš določeno lastnost ne pomeni avtomatsko, da imaš nato še cel kup drugih lastnosti, značilnosti in podobno. Zato se temu poskušam izogibati. Ne maram "predalčkati" ljudi, njihovih lastnosti ipd. To je sicer malo bolj zakomplicirano zaradi profesije v kateri delujem, a se zadeve precej izključujejo, kar pa je odlično in spet neobičajno in spravlja "predalčkarje" ob živce.

Glede na to, da je očitno nenamerna tema tega tedna jeza, nadaljujem v tem tonu. Predvsem zaradi šoka, ko sem ugotovila kako sem si v svoji glavi izoblikovala "poslanstvo", ki ga naj bi vse to pisanje imelo. Nekaj tistih, ki berete te zapise redno, ste mi jih (večina v živo) pokomentirali in od večine sem dobila podobne komentarje. Tako sem si, tudi s pomočjo teh komentarjev, izoblikovala namen. Kar samo po sebi ni nič napačnega, če me ne bi to včasih spravilo v konflikt z mano. Šokirana sem, ko ugotovim, da se cenzuriram zato, ker nočem razjeziti koga, ki to bere. In to se mi ne zdi pošteno.

Smešno kako hitro si v glavi postavimo meje. Namesto da bi delovali tembolj neomejeno in svobodno, sami sebe pospravimo v škatlico in odložimo nekam daleč. Potem se pa usedemo v kot in se hudujemo češ nihče nas ne razume, noče pomagati karkoli že. Ni prav! Kako lahko je metati naokoli nasvete, namesto, da bi jih poslušal sam.

Neverjetno kakšno razočaranje me preveva ta teden. Prejšnji je bil namenjen sprejemanju in upanju na nove začetke. Ta teden pa je na vse te dogodke vrgel drugačno luč. Ni novih začetkov. Le pogrevanje starih zamer, novi konci in nova razočaranja. Še več grenkobe in konstantno brzdanje. Zanimivo kako nekateri v meni sprožajo konstantno željo po fizičnem nasilju. Ne v prikupno-smešnem smislu ampak v krvavo-krutem smislu. In to nisem jaz. Tako zamerim njim, ker vzbujajo v meni te občutke in sebi, da si to še vedno dopustim. Ampak korakam proti odpustitvi in prevzemu kontrole nad lastnim življenjem. Zdaj vsaj že vidim majhno bunkico, ki je videti kot zametek svetlobe na koncu tunela. Je upanje in to je vse kar trenutno potrebujem!

Korakam dalje...