Kolikokrat rečemo kaj, kar niti ne mislimo oz. se okorno izrazimo in s tem povzročimo bolečino. Namesto, da bi se v tistem trenutku opravičili in zgladili nesporazum odreagiramo kot majhni otroci in zamerimo, da nas niso prav razumeli. Neverjetno kako hitro se lahko običajen pogovor spremeni v bojno polje. Namesto, da bi presekali in ustavili tok dogajanja in pogovora ne zberemo poguma in se ne izpostavimo, včasih celo sodelujemo, ter tako prispevamo k strmoglavljenju.
Nikoli mi ni jasno zakaj se ne ustavimo prej. Zakaj potem čez dan ali dva šele popravljamo storjene napake, ali pa še to ne? Pa čeprav vemo, da je vedno težje popraviti storjeno napako, kot pa takoj zgladiti nesporazum. Zakaj dovolimo, da se stvari naberejo? In hodimo naokoli z debelo kepo v želodcu in si hkrati lažemo, da ni nič takega, da je vse vredu. Najpogosteje se to zgodi v odnosih z osebami, ki so nam najdražje. V odnosih s soborci, tistimi za katere veš, globoko v sebi veš, da so ob tebi in te najbolje razumejo. Tako se težko pričakovan skupen čas spremeni v neprijeten dogodek, ki prizadene vsaj dve osebi.
V vsej iskrenosti, takoj se lahko najde ducat izgovorov zakaj je prišlo do nesporazuma ali prepira, ampak v sami osnovi pa tiči negotovost. Preprost nesporazum se takoj razplamti v nekaj "več". In tako se začne iskati "skrite pomene" in ali je nekdo, ko je nekaj rekel mislil točno tisto in ne še 5328 drugih stvari, ki pa jih ni povedal.
Paranoja mi nikoli ni šla preveč dobro od rok. Sovražim tihe maše in ko ljudje ne povedo "kaj jih tišči". Rada vem kje sem in kaj se od mene pričakuje. Ne maram skritih namigov in manipuliranja oz. "diplomacije". In presneto slabo skrivam svoje nestrinjanje in nejevoljo.
Ja, sitna sem in ni končnega povzetka s pozitivno mislijo, razen: Ne kregajte se, ni vredno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar