Na poti v službo sem doživela nadaljevanje včerajšnjega razmišljanja. Včeraj sem se spopadla s svojimi odzivi na dejanja drugih, jih poskušala sprejeti etc. No danes sem v najboljši veri isto svetovala mami, ki jo celotna zadeva še bolj boli. Če bi bilo v avtu več prostora, bi me skoraj gotovo "kresnila", če že ne izvedla popolni knock out. V vsej svoji naivnosti sem mislila, da sem se narobe izrazila in nisem bila jasna. Tako sem poskusila ponovno... Rezultat je bila popolna ledenica. Šele takrat mi je bilo jasno, da ni moje mesto in da je vsaka beseda nedobrodošla.
Mnogokrat se v svoji želji pomagati in v potrebi reševanja tujih težav znajdemo v nehvaležni in nezaželeni poziciji. Nimamo pravice vsiljevati svojega mnenja ali načina reševanja problemov. Nekateri potrebujejo svojo bolečino in zamero oziroma ves spekter občutkov, ki jih lahko ponuja življenje. Ljudje smo silno smešni v vsej svoji želji pomagati in tako mnogokrat prizadenemo ljudi v najboljši veri, da pomagamo. Ne znamo se ustaviti in dejansko pogledati kaj se dogaja okoli nas. Ni vseeno kaj nam govori naš sogovornik. Če pa ne zaznamo odziva se namesto, da se jezimo na neodzivnost okolice, vprašajmo ali sploh poslušamo in dojemamo kaj nam odgovarja? Marsikdaj bi se lahko izognili zapletom, če bi le prisluhnili in ne dovolili, da nam ego zamegli pogled na realni svet v katerem so tudi drugi ljudje.
Ameriški pregovor je baje, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Naj se sliši še tako absurdno, a mislim, da v osnovi drži. Isto je z dobrimi deli. Nujno je, da smo iskreni in si priznamo, da marsikdaj delamo dobra dela zaradi blagodejnega občutka zadovoljstva, ki nam ga daje. Kdaj pa pomagamo tako, da sami nimamo nič od tega? Marsikdo pravi, da je vseeno kakšni so motivi, da se vsaj zgode dobra dela. Ne vem, če se lahko v celoti strinjam, a vsaj nekaj je vseeno bolje kot nič, kaj ne?
Zaznamek sebi: "Bodi pozorna, dojemljiva in končno "dojemi" kaj ti odgovarja okolica!" ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar